Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Grozljivka, ZF, Triler
Dolžina: 84' , Imdb
Režija: Barry Levinson
Scenarij: Michael Wallach
Igrajo: Kristen Connolly, Jane McNeill, Christopher Denham, Michael Beasley, Kether Donohue, Anthony Reynolds
Profil Barryja Levinsona na najpomembnejšem filmskem portalu Imdb nas po nekem čudnem ključu opozarja na najpomembnejše stvaritve tega uglednega režiserja in scenarista. Po teh izračunih so štiri najpomembnejše stvaritve gospoda Levinsona: Avalon (1990), Svet igračk (Toys, 1992), Prestopniki (Sleepers, 1996) in Pasji dnevi (Wag the Dog, 1997). In če poznate ustvarjalni opus tega uglednega gospoda, potem se najbrž sprašujete, kaj s je zgodilo s klasiko Rain Man (1988), ki je s štirimi oskarjih v najpomembnejših kategorijah (film, režija, glavni igralec in scenarij), zagotovo eden pomembnejših filmov 80-ih. No, osebno bi namesto Sveta igrač in Prestopnikov raje izpostavil Dobro jutro, Vietnam (Good Morning, Vietnam, 1987) in njegov zadnji tv-projekt Ne poznate Jacka (You Don't Know Jack, 2010) z odličnim Al Pacinom. Kakorkoli, Levinsonov ustvarjalni opus krasi zelo širok žanrski razpon, ki je po novem dobil dodatno širino z naslovnim projektom, nekakšno znanstveno fantastično grozljivko, ukalupljeno v aktualni find footage koncept.
Po ocenah strokovnjakov za morsko floro in favno se marylandski zaliv Chesapeake počasi spreminja v brezživljenjsko cono, saj je 40 odstotkov tega območja že povsem mrtvo. Zgodba o ekološki katastrofi je pritegnila pozornost ljudi, ki so navezali stik z Levinsonom in mu ponudili snemanje dokumentarca na to temo. Med raziskavo in zbiranjem gradiva je Levinson ocenil, da pred sabo ima gradivo, iz katerega lahko posname zanimiv igrani film in tako smo namesto dokumentarca dobili igrano pripoved. Iz zbranega materiala je nastala zgodba, povedana iz več perspektiv, katere rdeča nit je izbruh smrtonosne epidemije, v majhnem obmorskem mestecu. Prve znake nevarnosti sta odkrila mlada znanstvenika, ko sta v zalivu izmerila visoko toksičnost vode in o tem obvestila župana, ki teh opozoril ni jemal pretirano resno. Vsaj v tej meri ne, da bi se odločil odpovedati praznovanje dneva neodvisnosti, ki v mesto pritegne množice in izdatno napolni blagajne lokalnih restavracij in trgovin. Zgodbo, med drugim, doživljamo skozi objektiv snemalca, ki spremlja poročanje neizkušene novinarke o praznovanju, skozi kamere policijskega vozila, ki patruljira po naselju, potem sta tu še mlada zakonca z dojenčkom, ki se z barko odpravljata proti zalivu in zdravnik iz lokalne bolnišnice, ki preko video povezave komunicira z državnim centrom za nadzor nalezljivih bolezni. V njegovo ordinacijo prihaja vedno več ljudi z zelo grdimi izpuščaji, ki se zelo hitro širijo po celem telesu.
Če nič drugega, je Barry Levinson z naslovno stvaritvijo dokazal, da se tudi starejši in izkušenejši filmarji lahko zelo kakovostno prilagodijo aktualnim trendom. V formo lažnega dokumentarca zapakiran izdelek uporablja celo vrsto sodobnih snemalnih naprav za zajem videa, kar filmu da potrebno verodostojnost in nas brez večjih težav prepriča v realnost zgodbe, ki se odvija pred našimi očmi. Iznajdljivost pri uporabi teh posnetkov, svežina, s katero Zaliv scenaristično utemelji in nato realizira svoj črnogledi scenarij in dobra pripovedna dinamika, so glavni aduti in točke v katerih Levinsonu uspe doseči dodano vrednost. Med boljše rešitve uvrščam rabo resnične živalske vrste, ki jo najdemo v Pacifiku in Atlantiku, saj obstoj vrste (v filmu ji rečejo izopod - nekakšna morska uš) pri gledalcu dodatno krepi občutek, da se kaj takega lahko zares zgodi. In kaj je lahko bolj grozljivega od spoznanja, da se podobne stvari lahko pripetijo tudi v resničnem življenju. Filmarji so v 50-ih letih prejšnjega stoletja učinkovito izkoriščali hladno vojno in paranojo, ki jo je sprožalo konstantno potenciranje grožnje nuklearnega napada. Levinson je deloval v podobni maniri in odlično izkoristil dane okoliščine. V naši kolektivni zavesti je globoko zasidrano spoznanje o škodljivosti človeških posegov v naravo in strah pred možnimi povračilnimi ukrepi. Zato Zaliv lahko okarakteriziramo kot prepričljivo eko-grozljivko, ki efektno izkorišča nakopičeni strah in našo zaskrbljujočo okoljevarstveno realnost. (+3)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar