Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Srbija
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 80' , Imdb
Režija: Miroslav Momčilović
Scenarij: Miroslav Momčilović
Igrajo: Emir Hadžihafizbegović, Radoslav Milenković, Bojan Žirović, Nataša Ninković, Anita Mančić, Ljubomir Bandović
Uvodne minute filma pripadajo depresivnemu skladatelju, ki se pred spletno kamero, s solzah v očeh, poslavlja od življenja. S strelom v glavo konča svojo muko in tako omogoči nastanek filma Smrt človeka na Balkanu. Nikola Kojo že po 60-ih sekundah opravi svoje delo v filmu, toda hitro slovo enega najprepoznavnejših srbskih igralcev vseeno ni najbolj drzna poteza režiserja Miroslava Momčilovića (Sedam i po, Čekaj me, ja sigurno neću doći). Namreč, ta se odloči celotno zgodbo posneti z eno kamero, v realnem času in enem samem kadru. Ena popolnoma statična kamera, če izvzamemo nenameren udarec s komolcem, beleži sled dogodkov, potem ko v stanovanje pritečejo sosedje, ki so slišali strel. Prvi v stanovanje vstopi sosed Aca (Emir Hadžihafizbegović), malce kasneje pa se mu pridruži še sosed Vesko (Radoslav Milenković). Poklicali so rešilce in policijo in zdaj se spodobi, da v stanovanju počakajo na prihod službenih oseb, tem pa se nikamor ne mudi, saj jih pomirja spoznanje, da mrtvec ne bo nikamor odšel. Zato se na kraju tragedije ekspresno pojavi predstavnik pogrebnega podjetja. Vsi skupaj sedijo v pokojnikovi dnevni sobi, čakajo, in med tem ko se poskušajo spomniti njegovega imena, debatirajo še o marsičem, ne vedoč, da dogajanje v sobi nemo beleži še vedno prižgana spletna kamera.
Tretji film Miroslava Momčilovića si iz več razlogov zasluži iskreno pohvalo. Najprej zato, ker nam pokaže, da ob dobrem scenariju in malce boljši spletni kameri prav vsak lahko posname svoj prvi film. Razume se, da je končna podoba Momčilovićevega izdelka rezultat različnih post-produkcijskih prejemov in profesionalnega zajema slike in zvoka, vendar je tukaj treba pohvaliti predvsem koncept, ki je posrečen križanec med found-footage materialom in resničnostnim šovom. Projekt kot je ta v veliki meri počiva na Momčilovićevi scenaristični spretnosti, dobremu delu z igralci in kvalitetni interpretaciji le-teh. Analiza videnega razkriva malce groteskno idejo izkoriščanja mrtvega človeka za raziskavo značajev živih ljudi iz njegovega okolja, na kateri režiser zgradi svojo satirično črnohumorno pripoved. Mogoče nekaterim ne bo všeč, da Smrt človeka na Balkanu funkcionira skozi nizanje stereotipov, ki se zrcalijo v značajih glavnih protagonistov, vendar če kje, potem tukaj velja upoštevati stereotipnost resnice. Kot zanimiv moment bi izpostavil avtorjevo dekonstrukcijo mita o srčnem, dobrososedskem, gostoljubnem balkanskem človeku. Njegovi radovedni liki pod masko sočutja nosijo koristoljubje in egoizem, podobno preračunljivo nastopajo tudi uradniki, ko enkrat vstopijo v kader in tako postanejo del zgodbe. Tu zanimivo vlogo odigra snemalna naprava, ki direktno vpliva na obnašanje akterjev pred kamero, ko ti nenadoma dojamejo, da se dogajanje v sobi snema. Smrt človeka… me vsebinsko spominja na Masaker (Carnage, Roman Palanski, 2011), saj oba filma v eno samo zaprto lokacijo uspešno prenašata odmeve družbene realnosti in se istočasno spuščata v seciranje značajev sodelujočih. Ob dialogih, ki so prepojeni s sofisticiranim humorjem, sicer nisem doživljal nekontroliranih izbruhov smeha, temveč prijeten občutek zadovoljstva, v spremstvu drobnega nasmeha, ki je pogosto zaigral na mojih ustnicah. Pohvaliti velja celotno igralsko ekipo z odličnim Emirjem Hadžihafizbegovićem na čelu, ki odlično odgovori na zahteve, ki jih s seboj prinaša snemanje v enem kadru. (+3)
Ocena:
Nikakor preveč poredko. Ob vseh mojstrovinah, kot so The Call, Janko in Metka, The Host, itd. (o katerih hvala bogu pišeš bolj ažurno kot Gartner veliki), si takšni brezvezni filmi ne zaslužijo pozornosti. /sarcasm off
OdgovoriIzbrišiNiti tisto o ažurnosti ni pohvala. To, da greš takoj ko je mogoče pogledat vsak film, ki ga vsak, ki je v življenju videl 15 filmov lahko brez težav pred ogledom uvrsti med sranje, nikakor ni hvale vredno.
OdgovoriIzbrišiSem ga ravno danes pogledal, v paketu skupaj z romunskim Domestic (mu je kar precej podoben, kar se tiče dolžine kadrov in življenja/smrti v bloku), ki pa je slabši od srbskega. Je pa tako kot praviš, nekoliko preveč stereotipno in če bi naši le posneli kakšno duhovito gledališko igro, bi bil rezultat verjetno podoben - če bi mi seveda odvrgli standardne očitke glede "gledališke" igre slovenskih igralcev.
OdgovoriIzbriši@vic?
OdgovoriIzbriši- Ata, zakaj je meni ime Anonimni?
- ker si tako v hipu postal podpisan pod največ komentarjev na netu.
- ampak ata, ti komentarji so večino škodoželjni, nevoščljivi, zavidljivi, skratka grdi.
- hja veš, tudi ti nisi bil spočet iz ljubezni ...
:D
Uporabniškega imena nimam, ker je pogostost mojih komentarjev na tej skupini blogov enostavno premajhna, da bi imela vzpostavitev nekega alterega smisel. Prav tako nesmiselno pa bi bilo, če bi uporabljal neka naključna uporabniška imena. Nikakor pa ni povezano z vsebino tokratnih komentarjev; če bi v ostalih primerih uporabljal določeno ime, bi ga tudi tokrat, saj za napisanim trdno stojim.
IzbrišiNeprimerljivo s tvojim fenomenalnim poskusom diskreditiranja moje dobronamerne kritike. Deluješ namreč kot užaljeni otrok, ki je ostal brez besed in se zatekel k nekim neumnim žalitvam, ki enostavno ne temeljijo na ničemer. Kajti tudi če je na njih kaj resnice, ti o tem ne veš ničesar.
OdgovoriIzbrišiČe pa želiš, da ti odgovorim v tvojem slogu, ti pa lahko povem, da imam daljšega.
Kaj ne bi bilo bolje, če bi namesto pisanja otročjih bedarij, pogledal kakšne Twilight sage in nato navdušeno pisal o tem kako zelo slabi so filmi ter užival ob številnih komentarjih, ki bodo potrjevali tvoje fenomenalne ocene?
OdgovoriIzbrišiŠe najbolj logična razlaga tvojega izbora filmov. Enostavno ne razumem, zakaj bi nekdo gledal praktično vsako absolutno sranje.
OdgovoriIzbrišiHeh, vidim, da se je tukaj razvnel spor, ki se nekako noče umiriti. Že prej bi se javil, a sem bil včeraj in danes na polno zaseden.
OdgovoriIzbrišiKakorkoli, s temi anonimnimi komentarji tudi jaz nisem najbolj zadovoljen. Po moje je bolje, če se uporabi vzdevek, črka, simbol, kakršnakoli identifikacija, ki lahko olajša komunikacijo.
Sam se najraje izogibam sporom in tisto kar mi ni všeč enostavno ne komentiram, oziroma sploh ne obiskujem spletnih mest, ki za moj okus imajo preveč moteče vsebine.
V komentarjih pa me najbolj moti negativizem, ki ga nikoli ne bom razumel. Moja filozofija je, da tisto kar mi ni všeč enostavno ne konzumiram.
It works for me.
@ filmoljub
OdgovoriIzbrišiČe ti paše EH, potem priporočam Armin (2007) - še en Emirjev vrhunski nastop.