Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada
Leto: 2012
Žanri: Grozljivka, ZF, Triler
Dolžina: 108' , Imdb
Režija: Brandon Cronenberg
Scenarij: Brandon Cronenberg
Igrajo: Caleb Landry Jones, Sarah Gadon, Lisa Berry, Joe Pingue, Malcolm McDowell
Če si potomec slavnega očeta ali matere, potem se nekako moraš sprijazniti s konstantnim primerjanjem in analiziranjem dosežkov, ter se navaditi na življenje v (pre)veliki starševski senci. Redkim potomcem na koncu uspe prerasti to senco in se znebiti prirojenega zaznamka, ki jih spremlja skozi vse življenje. Naloga je še toliko težja, če se želiš uveljaviti na istem polju, stopnja težavnosti pa se še dodatno zviša, če v svojih delih obravnavaš sorodne teme, po katerih je zaslovel tisti, s katerim te primerjajo. Tudi če se Brandon ne bi pisal Cronenberg, bi že sama vsebinska opredelitev njegovega celovečernega prvenca bila dovolj za vlečenje vzporednic s Cronenbergom starejšim. Avtorjem, ki ga v filmskem smislu doživljamo kot začetnika in najpomembnejšega predstavnika t.i. body horror žanra, ki se osredotoča na človeški strah pred okužbami, pohabljanjem in telesnimi anomalijami.
Cronenberg mlajši je svojo zgodbo umestil v prihodnost, v kateri so zvezdniki in vse povezano z njimi najbolj iskana roba. Zvezdniški prah je gonilna sila svetovnega gospodarstva, življenje in počutje znanih estradnikov pa glavni steber javnega življenja. Iznajdljiva farmacevtska podjetja so v takšnih okoliščina iznašla novo tržno nišo — trgovanje z virusnimi okužbami znanih oseb. Večina slavnih tako ima ekskluzivne pogodbe s farmacevtskimi družbami, ki v primeru bolezni iz telesa obolele osebe vzamejo klice in jih potem s kompliciranim tehnološkim procesom kopirajo za nadaljnjo komercialno rabo. Ali drugače, če zadevo poenostavimo in jo preslikamo na današnji čas — greš na kliniko in si omisliš herpes, ki je le nekaj dni nazaj krasil obraz Lady Gaga, ali si namesto 14-dnevnih počitnic ob morju daš vbrizgati gripo Justina Bieberja in potem doma veselo uživaš v razvoju bolezni. Pri eni takšnih družb dela naš centralni protagonist Syd March (Caleb Landry Jones), eden redkih privilegirancev z dostopom do dragocenih doz z virusi, ki strankam vsakodnevno vbrizgava tekočino z zvezdniško vsebino. Nekatere stvari pa se ne spremenijo nikoli, saj se tudi v prihodnosti na črnem trgu da nabaviti vse in dragocene virusne okužbe niso nobena izjema. V teh aktivnostih pomembno vlogo igra prav Syd, ki v svojem telesu tihotapi okužbe in jih potem ponuja nelegalnim prekupčevalcem.
Mlačni odzivi na prvenec Brandona Cronenberga so za nekaj časa odložili moje spoznavno druženje z mladim Kanadčanom, vendar ogled filma ni nikoli bil postavljen pod vprašaj. Danes mi je jasno, da sem Antiviral neupravičeno zapostavljal, saj je Cronenberg mlajši posnel zanimiv film, ki sicer ni nobena mojstrovina, a je zato čisto konkreten in spodoben žanrski predstavnik, ki se ob bledi konkurenci brez težav dvigne iznad povprečja. Tisto kar Antiviral loči od večine današnjih grozljivk, je dobra ideja, ki se manifestira skozi navdihnjeno vizijo bližnje prihodnosti, v kateri kljub bizarnosti brez težav prepoznamo satirične odmeve sedanjosti. Obsedenost populacije s slavnimi je dosegla neverjetne razsežnosti in zdi se, da bodoča potrošniška družba živi v nekakšni kolektivni hipnozi in ubogljivo sledi navodilom na malih in velikih zaslonih. Največja uspešnica pri ponudnikih videa na zahtevo je tako posnetek nastal med kolonoskopijo znane igralke, najbolj zaželena vrsta mesa pa je umetno vzgojena masa modificirana iz celic priljubljenega igralca. Brad Pitt zrezek in sprehod kamere skozi debelo črevo Angeline Jolie — neprecenljivo.
Srhljivost takšne vizije prihodnosti počiva na spoznanju, da tudi danes imamo nemalo pacientov, ki bi z veseljem izkusili podobne priboljške. Torej, Antiviral je zf-horor z lucidnim subtekstom, ki se dotakne konkretnih problemov in kot takšen prinaša kvaliteten odmik od nesmiselnih grozljivk brez repa in glave, ki ne govorijo o ničemur. Po moji oceni bi Cronenberg težko izbral primernejšega igralca za glavno vlogo — mladi talenti kot je Caleb Landry Jones so dobrodošla osvežitev — njegova selekcija pa izkazuje tudi nek sekundarni pomen, ki se sklada s filozofijo filma. Kritiko fenomena zvezdništva tako prepoznamo tudi v sami selekciji kadra, saj niti malo ne dvomim, da je Cronenberg imel možnost v glavno vlogo postaviti kakšno bolj odmevno igralsko ime in si tako priboriti nekaj dodatne publicitete. Antiviral prinaša vizualno zanimivo hladno estetiko s prevladujočo belo barvo, ki jo lahko beremo kot komentar stanja družbe, v kateri je večina protagonistov zrela za hospitalizacijo.
Film v vizualnem in idejnem smislu ponuja dovolj razlogov za zadovoljstvo, a vseeno ne izkoristi vseh svojih potencialov. Ena najšibkejših točk v celi zgodbi je slabo utemeljena motivacija glavnega protagonista. Nikoli ne izvemo, ali Syd počne to kar počne zaradi denarja, ali zato, ker je tudi sam odvisnik-potrošnik. Druga razlaga se mi zdi bolj smiselna, a neodvisno od tega kateri opciji se priklonim, ostaja občutek, da je vse skupaj preveč površno in nedodelano. S podobnimi občutki gledam na prikaz te splošne norije, ki jo moramo sprejeti kot nekaj samoumevnega, brez konkretnejšega reza v bistvo problema. Kljub omenjenim slabostim je Antiviral soliden prvenec z zanimivim konceptom, s katerim je Cronenberg mlajši pokazal potencial in zanimivo bo videti, kako se bo njegova kariera razvijala v prihodnje. (+3)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar