The Look of Love (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, ZDA
Leto: 2013
Žanri: Biografija, Komedija, Drama
Dolžina: 101' ,  Imdb
Režija: Michael Winterbottom
Scenarij: Matt Greenhalgh
Igrajo: Steve Coogan, Imogen Poots, Tamsin Egerton, Anna Friel, Chris Addison, James Lance, Matthew Beard, Simon Bird, David Walliams

Novi film Michaela Winterbottoma je vedno dovolj mična ponudba, ki se nikakor ne sme izpustiti, zadeva pa je še toliko bolj zanimiva, če se v glavni vlogi preizkuša Steve Coogan. Moje dosedanje izkušnje s tandemom Winterbottom-Coogan so izjemno pozitivne, zato sem se naslovnega lotil s pošteno mero optimizma. Mogoče ni odveč, če se kronološko spomnimo, kaj sta skupaj počela Michael in Steve, pred njuno četrto kolaboracijo. Zgodba se je začela s  24-urni žurerji (24 Hour Party People, 2002), režiserjevim poklonom manchestrski glasbeni sceni, nadaljevala z izjemno zabavno komično dramo o procesu nastajanja filma Tristram Shandy (A Cock and Bull Story, 2005), za katerim je prišel The Trip (2009), ki nam je prinesel nepozabno prijateljsko-kulinarično popotovanje. In zdaj je tukaj še The Look of Love, ali če poslovenim Obraz ljubezni, zgodba o Paulu Raymondu, enemu izmed najpremožnejših mož v celi britanski zgodovini. 

Paula Raymonda je najlažje opisati kot britansko različico Hugha Hefnerja, z eno pomembno razliko: Raymond je svoj medijski imperij res zgradil na žgečkljivih kabaretskih predstavah in raznih publikacijah za odrasle, toda večina njegovega premoženja izvira iz pametnih vlaganj na nepremičninskem trgu. V življenje Paula Raymonda vstopimo v letu 1992, v trenutku ko ta preživlja najtežje dni svojega burnega življenja. Hčerka Debbie (Imogen Poots), ki je od nekdaj bila njegova ljubljenka in oseba s katero se je najbolje razumel, je vzela prevelik odmerek mamil in v 36. letu končala svojo pot. Tu skočimo na začetek zgodbe, v 50-ta leta prejšnjega stoletja, ko je Paul prebijal led s predstavami, v katerih so dekleta brez sramu kazala svoja gola oprsja. V teh letih je g. Raymond zaradi obscenosti njegovih revij postal reden gost londonskih sodišč, medijska pompa okoli revij pa je imela kontra učinek -- predstave v njegovem klubu so bile popularnejše kot kdajkoli. Vzporedno z rastjo Raymondovega imperija spremljamo razpad njegovega prvega zakona, po katerem je soproga Jean (Anna Friel) z mladoletnim sinom odšla v Ameriko. Paul se ni mogel upreti čarom brhke Fione Richmond (Tamsin Egerton), s katero sta potem nekaj časa živela skupaj, a tudi ta zgodba se je končala takrat, ko je Fiona izgubila razumevanje za njegovo neutolažljivo željo po seksualni svobodi. Edina konstanta v njegovem življenju je bila hčerka Debbie, ki je bila glavna in edina kandidatka za vodenje očetovega imperija po njegovi upokojitvi. Paul Raymond se je po hčerkini smrti povlekel iz javnega življenja in ostanek svojega življenja preživel v osami, izoliran od ostanka sveta.  

Biografije so vedno zahteven zalogaj, ki od filmarja zahtevajo sprejetje določenih odločitev. Izbrati je potrebno časovni razpon, ki bo vzet v obravnavo, določiti prioritete, oziroma stvari, ki jih želiš poudariti. Praviloma so zahtevnejše tiste, ki pokrivajo celotno življenje ali večji del življenja izbrane osebe, nekoliko lažje je ohraniti koherentnost zgodbe, če se biografija osredotoča na točno določen dogodek, ali krajše časovno obdobje. Iz tega vidika The Look of Love sodi med zahtevnejše biografije, saj v obravnavo jemlje široko časovno obdobje. Po moji oceni je prav Winterbottomova zavestna odločitev, da prikaže večji del življenja glavne osebe, najbolj kriva za klasične slabosti, ki tarejo Obraz ljubezni in večino podobnih biografij. V mislih imam pomanjkanje fokusa in slabšo koherentnost zgodbe, ki funkcionira kot nekakšen skupek šibko povezanih epizod, v katerih poleg glavnega protagonista ne najdemo veliko skupnih imenovalcev. Ob upoštevanju ustrezne težavnostne stopnje ocenjujem, da je Winterbottomu vseeno uspelo sestaviti dokaj solidno biografijo, ki v nekem širšem kontekstu govori o odnosu Paula Raymonda in treh žensk, ki so najbolj zaznamovale njegovo življenje. Samo hrbtenico zgodbe pa je zgrajena okoli neobičajnega odnosa med očetom in hčerko, ki s seboj nosi največjo čustveno težo, zato ne preseneča, da v tem segmentu zgodbe najdemo najbolj kakovostne momente pripovedi. Steve Coogan je še enkrat več dokazal, da je izjemen karakterni igralec, ki tudi takrat, ko okoliščine niso najboljše, iz svoje vloge iztisne maksimum. Generalno so mi všeč vse pomembnejše ženske vlogo, toda zame je tisto pravo odkritje iskriva Imogen Poots, ki je odlično upodobila krhko in negotovo Debbie. V njenem žalostnem koncu se zrcalijo vse napačne odločitve njenega očeta, ki ga na koncu doživljamo kot posrednega krivca za hčerkino prezgodnjo smrt.  (+3)     

Ocena: