The Selfish Giant (2013)

Slovenski naslov: Sebični velikan 
Država: VB 
Leto: 2013 
Žanri: Drama
Dolžina: 91', Imdb
Režija: Clio Barnard
Scenarij: Clio Barnard
Igrajo:  Conner Chapman, Shaun Thomas, Sean Gilder, Lorraine Ashbourne, Siobhan Finneran, Ian Burfield

Opevani britanski social-realizem je v dobil še eno avtorsko ime, ki odlično nadaljuje tradicijo, ki jo v svojih filmih prakticirajo Ken Loach, Mike Leigh, Shane Meadows in nekateri manj afirmirani avtorji (Andrea Arnold, Peter Mullan, Paddy Considine…). Britanska avtorica Clio Barnard je za izhodišče uporabila kratko pravljično zgodbo Sebični velikan (The Selfish Giant), ki jo je v svoji zbirki The Happy Prince and Other Tales daljnega leta 1888 objavil Oscar Wilde. Pričujoča pripoved je nekakšna prečiščena različica omenjene zgodbe, iz katere je Bernardova odstranila pravljične elemente, jo posodobila in prilagodila današnjem času. Prvine Wildove zgodbe je pomešala z življenji resničnih ljudi in otrok, ki jih je srečala med produkcijo svojega prvenca, nagrajevane dokumentarne biografske drame The Arbor, s katero avtorica portretira priznano britansko dramsko pisateljico Andreo Dunbar. Ker mi je Sebični velikan bil tako všeč, se v kratkem posvetim še režiserkinem prvencu in mogoče potem o njem spišem kakšno vrstico na tem koščku spleta. 

A vrnimo se k temi današnjega zapisa, zgodbi, ki se vrti okoli dveh najstnikov, ki odraščata v revni bradfordski četrti na severu Anglije. Problematični Arbor živi z mamo in še bolj problematičnim starejšim bratom, ki ima resne težave z mamili. Njegov najboljši prijatelj Swifty je debelušen in sramežljiv fant, eden izmed številnih potomcev ves čas alkoholiziranega  očeta, ki je družino pripeljal na sam eksistenčni rob. Arbor ima resne težave z neznano boleznijo,  o kateri razen omembe izginulih zdravil, ki mu jih konstantno izmika njegov zasvojeni brat, ne izvemo veliko. Fant ima resne težave s spoštovanjem kakršnekoli avtoritete, ki se občasno manifestirajo v nekontroliranih izbruhih jeze in  Swifty je eden izmed  redkih, ki v teh trenutkih zna pomiriti svojega prijatelja. Po enemu takih izpadov Arborja izključijo iz šole in ker je za določen čas suspendiran tudi Swifty, se fanta v času pouka potepata po mestnih ulicah in po naključju odkrijeta, da lahko zaslužita nekaj denarja z nabiranjem odpadne kovine. Tako prideta v stik s Kittenom, lastnikom deponije z odpadnim materialom in začneta nabirati staro železo, ter kmalu ugotovita, da je baker kovina, s katero lahko zaslužiš lepe denarce. In med tem ko Arborja mikajo bakreni električni kabli, Swiftyja bolj zanimajo konji, ki jih lastnik deponije drži v svoji staji. 

Epizoda iz življenj mladih zbiralcev železa. Bosanske epizode še nisem videl (kmalu na sporedu), zato pa sem videl britansko različico, ki nas tako kot bosanska pelje na socialni rob, med tiste, ki jih je okolje zavrglo kot odpadke, le-tem pa na koncu ne ostane nič drugega, kakor da pobirajo odpadke te družbe in od teh odpadkov poskušajo živeti.  Diapazon vprašanj, ki jih s tem filmom načenja režiserka Clio Barnard je širok, iz vseh teh vprašanj pa lahko izluščimo en skupni imenovalec — nezmožnost   sodobne družbe, da najde ustrezno formulo s katero bi se tistim najbolj ogroženim slojem omogočilo življenje na človeka dostojnemu nivoju. Humanistično sporočilo filma je še najbolj očitno v prizorih, v katerih nam režiserka kaže mirno in harmonično sobivanje živali. Hierarhija močnejšega v živalskem svetu ne pozna zlorabe, saj si vsak osebek prilasti le toliko dobrin, koliko jih zares potrebuje, medtem ko človek teži h kopičenju dobrin. Tisti procent najmočnejših z ekonomskimi sredstvi akumulira vedno več dobrin in s tem vedno več ljudi potiska na rob preživetja.  Ta ideja ne kristalizira le humanistično sporočilo filma, temveč tudi odkrito kritizira smer, v katero kot civilizacija drvimo. 

Ponavljajoči se motivi elektrarn, električnih kablov in daljnovodov simbolizirajo kopičenje energije, na drugi strani pa imamo družine, ki ne morejo plačati računa za elektriko. Zato ne preseneča, da je tarča revnih tatov ži(v)čevje električnega sistema — mogočen in nevaren nasprotnik, s katerim ni šale. V ta širši družbeni kontekst je avtorica umestila toplo zgodbo o prijateljstvu med Arborjem in Swiftyjem, za katera je njuno prijateljstvo največja opora med težavnim odraščanjem. Režiserka preko ljubezni, ki jo dobrodušni Swifty čuti do konj, spretno ustvari pogoje za prepričljiv dramski zaplet — potem ko Swifty svojo pozornost preusmeri na konje se Arbor počuti odrinjeno  in zapuščeno, na navidezno izgubo prijatelja pa se odzove impulzivno in tako sproži verižno reakcijo, ki bo za vedno zaznamovala njegovo življenje.  Med Sebičnim velikanom in Loachovo klasiko Kes (1969) je mogoče povleči veliko vzporednic, jaz pa bi se osredotočil na odličen casting, preko katerega sta Loach in Barnard ustvarila sila simpatične in prepričljive like, s katerimi se gledalec brezrezervno poveže. Pohvaliti velja tudi končni razplet in enostavno, a efektno scenaristično potezo, s katero se režiserka znebi klišejskega enostranskega portretiranja glavnega antagonista. Sebični velikan ni razvedrilna vsebina, ampak surovo odkrita, s pristnimi čustvi nabita štorija, ki na gledalca deluje nekoliko izčrpajoče, a na koncu se vseeno počutimo privilegirane, ker smo spoznali tako krasne like.

Ocena: