Charlie's Country (2013)

Slovenski naslov: Čarlijeva dežela
Država: Avstralija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 108',  Imdb
Režija: Rolf De Heer
Scenarij: David Gulpilil, Rolf de Heer
Igrajo: David Gulpilil, Peter Djigirr, Luke Ford, Jennifer Budukpuduk Gaykamangu, Peter Minygululu

Naslovna zgodba v središče postavlja avstralskega staroselca Charlieja, ki vedno težje prenaša nesmiselne, diskriminacijske ukrepe oblasti, ki aboriginom iz dneva v dan krči pravice in neposredno vpliva na kvaliteto njihovih življenj. Zakoni, ki jih s silo implementira bela oblast nimajo niti trohice posluha za tradicionalne običaje aboriginov in njihov način življenja. Tudi v rezervatih, na skrajnji družbeni margini, staroselci ne morejo živeti tako, kot bi želeli. Trn v Charliejevi peti je na novo postavljena policijska postaja in policisti, ki izkoristijo vsako priložnost, da domačinom pokažejo, kdo je v mestu šerif. Nekega dne Charlie ima vsega dovolj; zapusti skupnost, ki se bolj ko ne podreja volji belih vladarjev in se odpravi v divjino. Odloči se, da bo živel tako kot predniki, brez urejenega prebivališča, od lova in različnih plodov, ki mu jih ponuja mati narava. Toda Charlie več ni mladenič, dolga leta življenja v rezervatu, po standardih belega človeka, so naredila svoje. Dodatna težava je slabo vreme: deževnem obdobju ni in ni konca, on pa nima suhega bivališča. Kmalu zboli in kdo ve, kako bi se njegova avantura v divjini končala, če ga nemočnega in hudo bolnega nebi našli njegovi sovaščani. Konča v bolnišnici v velikem mestu in se kmalu postavi na noge, ter samoiniciativno zapusti bolnico. Odloči se, da bo nekaj časa ostal v mestu, ne vedoč, da tudi urbana džungla skriva številne nevarnosti.   

Čarlijeva dežela je štirinajsti celovečerec, med skoraj štiridesetimi naslovi, v ustvarjalnem opusu na Nizozemskem rojenega avstralskega režiserja Rolfa de Heera. Film, ki je premierno predvajan na festivalu v južno-avstralski prestolnici Adelaide, se je mednarodni javnosti predstavil v Cannesu, v programskem sklopu Poseben pogled, kjer je glavni igralec David Gulpilil prejel nagrado za najboljšega igralca. De Heer in Gulpilil sta prijatelja in stara znanca, ki sta pred dvanajstimi leti skupaj posnela zelo odmevnega Sledilca (The Tracker) in potem štiri leta kasneje še Deset kanujev (Ten Canoes). Režiser je po projekciji filma (De Heer je bil eden izmed gostov Liffa) povedal anekdoto o nastanku Sledilca, posnetem po scenariju, ki je celo desetletje stal v predalu, preden je šel v realizacijo. De Heer je namreč na začetku 90-ih prejel naročilo, naj napiše scenarij za film, ki se odvija med avstralskimi staroselci. Zato se je odpravil v aboriginsko skupnost in odkril, da zgodovina njegove domovine, ki jo učijo v šolah, povsem ignorira mračno resnico o zločinih bele večine nad avtohtonim avstralskim prebivalstvom. Vpliv teh spoznanj je močno zaznamoval njegovo režisersko pot in v sprožil nastanek neformalne aboriginske trilogije, katere stalnica je najbolj znani aboriginski igralec David Gulpilil, ki je svojo kariero začel pred več kot štiridesetimi leti, z nastopom v avstralski klasiki Walkabout iz leta 1971.

De Heer s Čarlijevo deželo preko zgodbe posameznika izrisuje usodo celotnega aboriginskega ljudstva, ki nas v marsičem spominja na usodo ameriških Indijancev. Režiser nam položaj in tegobe staroselcev približa skozi preprosto zgodbo, ki jo na svojih plečih suvereno nosi David Gulpilil. Njegovo ime najdemo tudi pod postavko scenarij, saj je David med pisanjem le-tega De Heeru pomagal z različnimi anekdotami in nasveti, ki so bistveno izboljšali avtentičnost končnega izdelka. Ne glede na prepoznavnost in slavo, ki jo Gulpilil uživa v Avstraliji moramo vedeti, da govorimo o človeku, ki je kljub uspehu v svetu šov biznisa še naprej živel na tradicionalen način, v aboriginski vasi, med svojimi bližnjimi in daljnimi sorodniki. Čeprav Čarlijeva dežela ni biografska zgodba, v njej vseeno najdemo nekaj biografskih elementov iz življenja glavnega igralca. Gulpilil se je namreč pred snemanjem filma znašel v nezavidljivem položaju: brez denarja, skregan s sovaščani in z resnimi težavami s prekomernim pitjem, je celo nekaj časa preživel za rešetkami. V zaporu ga je obiskal De Heer, kjer je tudi padla odločitev o njunem tretjem skupnem projektu. Skupaj sta spisala preprosto zgodbo, ki nam na intimnem nivoju približa globino kulturnega prepada med Aborigini in belo večino, ter pogubne učinke sprejemanja slabih navad, ki so jih na staroselce prenesli prišleki. Tu v prvi vrsti velja izpostaviti problem alkoholizma, enega izmed največjih sovražnikov tega nesrečnega ljudstva. Del krivde vsekakor nosijo tudi sami Aborigini, vendar je  za razumevanje položaja  potrebno poznati dogovore na nekatera kompleksna vprašanja, povezana z življenjsko filozofijo tega ljudstva in odnosi, ki vladajo med njimi. Nesporno dejstvo je, da so večino slabih stvari s seboj prinesli kolonialisti, ki so staroselce inficirali z dotlej neznanimi boleznimi, za katere ti enostavno niso imeli ne cepiva, ne zdravila. Potrebno je omeniti, da je Čarlijeva dežela kljub resni tematiki prežeta s poštenim odmerkom humorja, s katerim nam De Heer približa še eno plat naroda, ki sivo realnost pogosto premaguje s šalami in duhovitimi domislicami. Režiser je v spremni besedi poudaril, da se stvari za aboriginsko ljudstvo v dogledni prihodnosti ne bodo spremenile na bolje in čeprav se s filmi kot je ta ne da doseči veliko, vseeno ostaja upanje, da so podobni poskusi vendarle majhen korak v smeri razumevanja problematike, kot enega izmed predpogojev za pozitivne spremembe. (-4) 

Ocena: