Slovenski naslov: Višja sila
Država: Švedska, Francija, Norveška
Leto:2014
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 118', Imdb
Režija: Ruben Östlund
Scenarij: Ruben Östlund
Igrajo: Johannes Kuhnke, Lisa Loven Kongsli, Clara Wettergren, Vincent Wettergren, Kristofer Hivju, Fanni Metelius
Naključje je hotelo, da je Višja sila tretji zaporedni liffovski naslov iz skandinavskega "bazena" o katerem pišem od nedavnega začetka festivala. Kmalu na vrsto pridejo tudi filmi iz drugih koncev in upam, da bo tudi ostanek sveta držal tempo z zares zanimivimi skandinavskimi naslovi. Višja silo velja med drugim izpostaviti tudi zato, ker v letošnje programu, v sklopu sekcije Posvečeno, imamo priložnost videti vse filme obetavnega in dodobra uveljavljenega švedskega avtorja Rubena Östlunda, ki je za naslovni umotvor v Cannesu prejel nagrado žirije v sekciji Poseben pogled. Višja sila je šele njegov četrti celovečerec, do mojega spoznavnega srečanje s filmi g. Östlunda pa je prišlo ob njegovi drugi dolgometraži Nenamerno (De ofrivilliga, 2008), ki se je izteklo v zelo pozitivno izkušnjo. Že naslednji film Igra (Play, 2011) je obetavnem Švedu prinesel več nagrad na različnih festivalih in ga promoviral v enega najzanimivejših evropskih mladih režiserjev. Östlunda so pred Višjo silo mnogi (upravičeno) označevali za režiserja, ki slogovno in tematsko hodi po stezah, ki jih je utrl veliki Michael Haneke, a po ogledu njegovega najnovejšega izdelka je jasno, da govorimo o režiserju, ki lahko ustvarja slogovno in vsebinsko raznovrstne filme.
Dobrostoječa štiričlanska švedska družina se odpravi na zimske počitnice v francoske Alpe. Oče Tomas je uspešen poslovnež, ki soprogi Ebbi in otrokoma nudi udobno eksistenco, cena tega udobja pa je prezaposlenost in vedno manj časa, ki ga oče preživi z družino. Petdnevni oddih v prestižnem smučarskem središču Les Arcs je idealna priložnost za krepitev družinskih vezi. Družina prvi dan na smučišču izkoristi za fotografiranje, ki bo enkrat v prihodnosti, ob pregledovanju družinskega albuma, obudilo lepe spomine na prijetne skupne trenutke. Naslednji dan po dopoldanski smuki kosijo na veliki odprti terasi s čudovitim pogledom na bližnje vrhove. Strokovnjaki zadolženi za varnost na smučišču občasno sprožajo kontrolirane plazove in ravno v času kosila je z bližnjega vrha sprožen plaz, ki pritegne pozornost gostov na terasi. Nekateri priložnost izkoristijo za snemanje zanimivega prizora, saj plaz drsi naravnost proti hotelu in iz sekunde v sekundo postaja bolj spektakularen. A razpoloženje na terasi se v hipu spremeni, saj se vedno večja snežna gmota z veliko hitrostjo približuje opazovalcem in prizor zdaj deluje že nekoliko grozeče. Ebba naglas izraža svojo zaskrbljenost, toda mož jo pomirja z zagotovili, da je situacija pod kontrolo, planirana, natančno preračunana. A že par sekund kasneje tudi Tomas več ne verjame svojim besedam. Situacija se bliskovito spreminja, več gostov že na ves glas kriči. Tomasov sinko kriči: Oči! Oči! Ebba instinktivno pograbi hčerko. Zdi se, da bo premikajoča se snežna gora vsak hip treščila v teraso. Strah je paraliziral mnoge. Ne tudi Tomasa, ki se ne ozira na ženine klice na pomoč, ampak pograbi svoj iPhone in brezglavo pobegne s terase. Nekaj sekund kasneje je vsem skupaj odleglo - terasa je sicer še nekaj trenutkov ovita v snežno meglico, plaz pa se je ustavil na varni razdalji.
To je ključni dogodek, okoli katerega Östlund gradi družinsko dramo, ki jo sproži etično sporen odziv očeta in soproga. Nepisane norme moškemu narekujejo vlogo zaščitnika, od njega zahtevajo junaško držo in ravnanje v skladu s kodeksom viteštva, a v tem primeru obvelja narodna modrost, ki pravi, da se na muki poznajo junaki. Režiser po neprijetnem dogodku pripoved mojstrsko usmeri v psihološke vode in nam postreže z izjemnim prikazom družinske dinamike v teh, recimo jim, posttravmatičnih okoliščinah. Napetost verjetno ne bi bila takšna, če bi zakonca enako doživela sporni dogodek. Sporni zato, ker se ženino in moževo videnje dogodka močno razlikujeta. Thomas namreč ne želi priznati, da je družino izdal in brezglavo pobegnil, kar pri Ebbi sproži še močnejši upor in jo potisne v neizogiben konflikt. Mučna situacija vedno bolj načenja medsebojne odnose, Thomas pa še vedno vztrajno tava v labirintu zanikanja krivde, čeprav se podzavestno zaveda, da se iz labirinta lahko reši le, če bo sprejel resnico. Mislim, da film tu izkristalizira naslednje vprašanje: Ali bi tako odreagiral človek, ki iskreno ljubi svoje najbližje? Ali ni Tomas družinski človek samo zato, ker ta status zanj pomeni izpolnjevanje določene družbene norme?
Odgovore na ta vprašanja najdemo, če se vrnemo v čas pred samim dogodkom. Že od prvih minut je bolj ko ne očitno, da je odnos med zakoncema toleranten in partnerski, vendar hladen, saj v njuni dinamiki ne zasledimo ne strasti, ne pristnega prijateljstva. Oče je enako formalen v kontaktu z otrokoma in občutek je, da je to zanj samo še ena obveznost, ki jo je potrebno spoštovati. Če Tomas ne bi izneveril družinskih pričakovanj, potem do resnega prevpraševanja temeljev njunega odnosa verjetno ne bi niti prišlo. Prav kompleksnost s katero Östlund gledalcu približa nakopičene probleme zakoncev, je eno najmočnejših orožij filma. Tudi tokrat ne manjka zanj značilnega perfektno tempiranega razbijanja mučnih prizorov z finimi komičnimi vložki. V navezi na trditev o režiserjevi slogovni in vsebinski raznovrstnosti, ki sem jo omenil v uvodu, bi poudaril zanj neznačilen razvoj zgodbe skozi dialoge in poglabljanje v like, kar doslej ni bila njegova praksa. Do spremembe je prišlo tudi na slogovni ravni, saj se distancirani statični kader in dogajanje izven kadra umika bolj klasičnim narativnim prejemom. Östlund z Višjo silo dokaže, da tudi s tem slogovnim odklonom ostaja izvrsten pripovedovalec, ki zna identificirati zanimive teme in jih na izjemno kinetičen način posredovati gledalcu.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar