ponedeljek, 03. november 2014

LIFFE 2014 - 1. DEL



Prišel je november, mesec v katerem na sočni strani Alp iz omar vlečemo toplejša oblačila, filmski navdušenci pa zavzeto pregledujemo  Liffovske sekcije, poskušamo uskladiti termine in optimizirati sezname osebnih favoritov. Festivalska zgodba zdaj traja že četrt stoletja in tudi ob svojevrstnem jubileju Liffe prinaša večino najodmevnejših filmskih zgodb tekočega leta. Na Filmskem kotičku se znova podajamo na sprehod skozi  programsko ponudbo, v kateri najdemo  98 celovečernih in 21 kratkih filmov, v času trajanja festivala, od srede, 12., do nedelje, 23. novembra, bodo objavljeni tudi zapisi, posvečeni posameznim naslovom. Zaradi časovne stiske bom o nekaterih naslovih poročal šele po koncu festivala, vse tja do konca tekočega meseca.  


Perspektive

V uradni tekmovalni sekciji, rezervirani za mlade režiserje, je letos uvrščeno 10 filmov, eden izmed teh pa bo na koncu nagrajen z vodomcem, glavno nagrado festivala. Med deseterico  sta dva filma, ki zasedata visoka mesta na mojih prioritetnih listah. Prvi je Pleme, celovečerni prvenec ukrajinskega režiserja Miroslava Slabošpickega, eden izmed vidnejših naslovov v letošnjem festivalskem obtoku, ki med številnimi nagradami ima tudi veliko nagrado Tedna kritike iz Cannesa. Pleme je krimi drama brez dialogov, ki v vloge glavnih protagonistov postavi gluhoneme mladostnike, večina sodelujočih pa so naturščiki s tovrstno disfunkcijo. Glavni junak Sergej tako nekega dne pride v novo okolje, internat za gluhoneme, v katerem pride v stik s Plemenom,  organizirano skupino, ki se ukvarja s kriminalom in prostitucijo. Drugi film je zmagovalec festivala Sundance in drugi celovečerec 29-letnega ameriškega režiserja in scenarista Damiena Chazelleja. Ritem norosti je glasbena drama, ki spremlja mladega in obetavnega bobnarja, ki ne želi postati zgolj povprečen glasbenik, temveč eden izmed najboljših v svojem poslu. Svoje načrte poskuša uresničiti s pomočjo brutalnega glasbenega učitelja, ki je pripravljen storiti vse, da iz svojih varovancev izvleče maksimum. Glasbena grozljivka, z J. K. Simmonsom v vlogi fanatičnega učitelja, je po moji oceni sigurna stava, v sestavljanju festivalskega stavnega listka. 
Takoj za najodmevnejšo dvojico bi uvrstil Veliko hišo, igrani prvenec brazilskega režiserja Fellipeja Barbose, ki delno avtobiografsko zgodbo o odraščanju nadgradi z vedno aktualno problematiko velikih socialnih razlik in rasizma v njegovi domovini. Nekaj pozornosti bo pritegnila tudi nagrajevana norveška drama Slepa, v režiji Eskila Vogta, režiserskega debitanta, ki se je v svetu gibljivih slik najprej uveljavil kot scenarist in sicer pri dveh odmevnih stvaritvah bolj znanega rojaka Joachima Trierja (Repriza, Oslo, 31. avgusta).  Najboljše priporočilo za avstrijsko srhljivko Lahko noč, mamica je dejstvo, da jo je skupaj s Severinom  Fialo režirala Veronika Franz, uveljavljena scenaristka in življenjska sopotnica velikega Ulricha Seidla. Protagonista zgodbe sta desetletna dvojčka in njuna mama, ki se po plastični operaciji domov vrne z glavo v povojih. Sprememba v njenem vedenju je tako radikalna, da dvojčka začneta dvomiti v identiteto osebe pod povoji. Mrhovinar je predstavnik ameriške neodvisne produkcije in sklepno dejanje  "živalske trilogije" Joela Potrykusa, ki nam prinaša zgodbo o nepomembnem uslužbencu, ki se v imenu revežev poda v boj zoper korporativno Ameriko.  Naši južni sosedje so nam poslali vojno dramo Številka 55 režiserja Kristijana Milića, ki je na letošnjem festivalu v Pulju prejel kar osem zlatih aren.



Kralji in kraljice

Programski sklop Kralji in kraljice prinaša nove stvaritve uveljavljenih mojstrov sodobnega filma in med njimi se po pričakovanjih skriva nekaj izjemno zanimivih naslovov. Med naslovi ki me osebno najbolj zanimajo bi najprej izpostavil dramo Čarlijeva dežela, novo stvaritev Rolfa de Heera, avstralsko-nizozemskega režiserja, ki v svoji filmografiji ima nekaj odličnih filmov. Verjetno ste videli kakšno izmed njegovih najvidnejših stvaritev kot so: Bad Boy Bubby (1993), The Tracker (2002),Ten Canoes (2006)… Režiser v svojem tretjem sodelovanje z  aboriginsko igralsko legendo Davidom Gulpililom še enkrat secira običaje in kulturo avstralskih staroselcev, ter prevprašuje vpliv belskih zakonov na njihova življenja. Najbolj iskani človek je tretji celovečerec Antona Corbijna, nizozemskega režiserja z londonsko adreso, ki se je po uspehu na področju glasbenega videa uspešno presedlal med filmske režiserje. Iztočnica je bil Carrejev vohunski roman, dogajanje pa se vrti okoli preiskave osumljenca, ki prihaja iz vrst nemške islamske skupnosti. Corbijnov  film je obenem priložnost za občudovanje igralskih kvalitet P. S. Hoffmana, v eni njegovih zadnjih vlog. Novi film enega najtrofejnejših indonezijskih režiserjev Lava Diaza nosi naslov Odmevi preteklosti in čeprav letošnji dobitnik zlatega leoparda deluje sila zanimivo, verjamem, da bo tako kot zame, za večino največja ovira epska dolžina (338 minut). 
Avstrijski dokumentarec V kleti je novi film Ulricha Seidla, ki nam ob tej priložnosti v svojem značilnem slogu razkriva aktivnosti, ki jih njegovi sonarodnjaki izvajajo v svojih kleteh. Že sama ideja v kombinaciji z Seidlovo reputacijo je več kot dovolj tehten razlog za ogled. V tej sekciji najdemo tudi Sol zemlje, še en dokumentarec Wima Wendersa, ki je tokrat v sodelovanju s priznanim fotografom Julianom Salgadom posnel biografski portret njegovega očeta Sebatisaa Salgada. Za kraljico in domovino, ki ga podpisuje  danes 81-letni John Boorman, avtor klasik kot so Čistina (1697) in Odrešitev (1972), prinaša kronološko nadaljevanje avtorjeve klasike Upanje in slava, ki je leta 1988 prejel  pet nominacij za nagrado oskar. Sprehod skozi to sekcijo zaključujem z omembo zadnjega filma lani preminulega Alekseja Germana. Težko je biti bog je 170 minut dolga adaptacija kultnega zf romana bratov Strugacki in ena izmed najbolj nekonvencionalnih stvaritev v tokratni festivalski ponudbi. Naj obenem omenim, da bomo letos v sklopu  sekcije Posvečeno lahko videli še preostalih pet celovečercev istega režiserja, ki nedvomno sodi med najbolj unikatne predstavnike ruske kinematografije.



V pripravi drugi del prispevka s predstavitvijo sklopov:

PREDPREMIERE, PANORAMA in EKSTRAVAGANCA

6 komentarjev:

  1. Liffe dejansko koga še zanima?

    OdgovoriIzbriši
  2. Vsekakor. Za mnoge je festival priložnost, da na velikem platnu ujamejo vrhunce filmske sezone. Art kino-mreža je pri nas enostavno premajhna, da lahko pokrije tako veliko število kvalitetnih naslovov. V LJ Kinodvor denimo potrebuje pol leta, da najde ustrezne termine za peščico liffovskih naslovov. Kje potem sploh videti Zimsko spanje, Leviatana, Višjo silo, G. Turnerja, Čarlijevo deželo, Ritem norosti..? Eni še hodimo v kino in festival doživljamo kot praznik. Škoda je samo, ker je časa (in denarja) premalo, da bi videli vse kar želimo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, čudno, a ne? A v svojo obrambo naj povem, da obstajajo tudi ljudje z bolj čudnimi hobiji, kot je ogled filma v kinu.
    Pred kratkim sem naletel na članek o možakarju, ki že 20+ let zbira mucke in ostalo nesnago, ki se čez dan nabere v njegovem popku.Ta potem svojo najdbo pospravi steklene kozarce (sortirano, po barvah).
    Čudno.
    In človek je dobil mesto Guinnessovi knjigi rekordov. ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Liffe definitivno je praznik za vsakega filmofila. Čudno pa je, ko se nekdo pod vzdevkom Anonimni na blogu Filmski kotiček temu čudi. Skoraj lažje razumem možakarja, ki zbira čuda iz svojega popka. ;)

    Sicer pa že nekaj časa spremljam ta blog in rispekt, poklon in ______ (dodaj po želji). Recenzije se zelo ujamejo z mojim mnenjem o filmih in res spoštujem vloženo energijo in čas.

    Lep pozdrav,

    Janez

    P.S.: Lahko dodam ocene svojega live Liffe izbora:
    - Višja sila (8,5/10)
    - Zimsko spanje (8/10)
    - Sol zemlje (10/10) btw, Sol zemlje je dokumentarec o fotografu Sebastiau Salgadu, ko-režiser filma pa je njegov sin Julian (zgolj opomba k zgornjemu zapisu)
    - Brezpogojna ljubezen (9,5/10)
    - Birdman (7,5/10)
    - Mamica (6,5/10)

    OdgovoriIzbriši
  5. Hvala za prijazne besede in opombo glede dokumentarca (popravljeno).
    Verjetno sem kaj narobe prebral med pripravo članka.
    Letos je res bilo pestro (uspelo mi je videti 17 filmov), moja oba glavna favorita, Zimsko spanje in Leviatan, pa sta nekako ostala pod pričakovanji. Mislil sem, da bom tu stisnil dve petki, pri obeh sem pri tvoji oceni za Ceylana.
    Sinoči sem zaključil z Birdmanom: zelo zabavno (ocena 4).

    OdgovoriIzbriši