torek, 02. december 2014

Birdman (2014)


Slovenski naslov: Birdman
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 119' Imdb 
Režija: Alejandro González Iñárritu
Scenarij: Alejandro González Iñárritu, Nicolás Giacobone
Igrajo: Michael Keaton, Emma Stone, Naomi Watts, Edward Norton, Zach Galifianakis, Andrea Riseborough, Amy Ryan

Nekateri režiserji z vsakim novim filmom poskušajo narediti nekaj novega, drugačnega. Nekateri skozi celotno kariero ostanejo na kurzu, ki so ga začrtali na začetku ustvarjalne poti. Iñárritujev izlet na teritorij črne komedije in satire je upoštevajoč njegovo dosedanjo pot dokaj nepričakovan. Ko je režiser pred štirimi leti prestavil dramo Ču do vi to (Biutiful), ki je v mojih očeh povsem korekten izdelek, se je oglasilo nemalo število kritikov, ki so v filmu videli zgolj reciklažo njegovih starejših stvaritev, tisti bolj prizanesljivi pa so zapisali, da se človek na neki točki zasiti sličnih stvari, tudi če so te ču-do-vi-te. Iz te perspektive Birdman predstavlja režiserjev odgovor na očitke o ponavljanju, s katerim Iñárritu pokaže, da se več kot dobro znajde tudi v drugih žanrih, oziroma da zgodbo zna povedati tudi na drugačen, bolj zabaven način.

Riggan Thomson (Keaton) je nekoč bil glavna hollywoodska faca, človek z naslovnic in najbolje plačani filmski junak. Akcijska franšiza o superheroju Birdmanu je podirala rekorde, zmagoslavni pohod na kinoblagajne pa je ustavil igralec sam, ko je zavrnil vlogo v četrtem nadaljevanju. Želel se je preskusiti tudi v drugačnih, bolj kompleksnih vlogah, vendar na njegov naslov potem ni nikoli prišla prava ponudba. Ponudba, za katero stoji vrhunski režiser in kvaliteten scenarij. Ponudba, ki bi ga povzdignila na višji nivo. Najbrž je šlo za splet okoliščin: malo zato, ker je s povlečeno ročno zavoro pri četrtem Birdmanu razjezil nekaj vplivnih ljudi, malo zaradi taktiziranja pri izbiri naslednje vloge in malo zato, ker Riggan dejansko ni  tako dober igralec. Kakorkoli, leta so minevala, zob časa je neusmiljeno gubal njegov obraz in broadwayska predstava, ki jo pripravlja že nekaj časa, je zdaj njegova zadnja priložnost za vrnitev med elito. Priprave na premiero ambiciozne predstave, ki jo bo sam režiral in v njej odigral glavno vlogo, so v polnem teku, ko eden izmed ključnih igralcev doživi čudno nesrečo. Riggan naenkrat ostane brez pomembnega člana igralske zasedbe, ki ga zamenja popularni Mike Shiner (Norton), človek z velikim igralskim potencialom in težavnim značajem. Prihod ekscentričnega igralca kmalu sproži nove, še večje napetosti in pod vprašaj postavi celoten projekt.
Satirična razglednica iz sveta šov-biznisa, ki v svojem jedru nosi zgodbo o zbledeli zvezdi, ki poskuša povrniti staro slavo in ugled, ni revolucionarna novost, toda novi Iñárritujev film je vseeno prav posebna izkušnja. Robbie Collin, ugledni kritik britanskega The Telegrapha, je v svoji oceni filma zapisal, da Birdman izgleda kot Črni labod, ki ga namesto Aronofskega režira Mel Brooks in ta zanimiva primerjava mogoče še najbolj opredeli, kakšno izkušnjo nam pravzaprav ponuja Birdman. Nekateri filmu očitajo scenaristično podhranjenost in do neke mere se tudi sam strinjam s takšno sodbo, toda Iñárrituju in sodelavci v vseh ostalih segmentih dosežejo zavidljive rezultate. Ti so rezultat inovativnega pristopa in domiselnega mešanja realnosti in fikcije, pametne selekcije igralskega kadra in koncentracije kvalitete, za in pred kamero. Prva pomembna točka je bil angažma Michaela Keatona — ustvarjalci so glavno vlogo propadle filmske zvezde, ki jo vsi poznajo po vlogi akcijskega superheroja, namenili igralcu, ki mu v poklicni karieri že dolgo ne cvetijo rože. Šala je še toliko bolj efektna, ker gledalec v podzavesti ima oba Burtonova filma s Keatonom v vlogi človeka-netopirja, pa tudi zato ker Riggan ima namišljenega (ne)prijatelja, ki z njim komunicira z globokim, hripavim glasom, po katerem se najbolje spomnimo Batmana, pardon, Birdmana.
Razmišljanje v tej smeri je najbrž pripeljalo do še ene pametne/zabavne izbire pri sestavi igralskega ansambla. Za vlogo odličnega, a težavnega igralca Mika Shinerja je izbran Edward Norton, čigar značaj je na las podoben liku, ki ga upodablja. Govorimo o igralcu, zaradi katerega je režiser Tony Kaye zahteval, da se njegovega imena ne omenja v kontekstu režije uspešnice Generacija X (American History X, 1998). Generalno je celotna igralska zasedba na visokem nivoju: vsi pomembnejši liki — od Zacha Galifianakisa in Emma Stone, do Naomi Watts in Andrea Riseborough — so odigrani prepričljivo in mislim, da tu nihče ne bo imel večjih pripomb. Izvrstna je tudi kamera, kar je nekako pričakovano, če vemo, da v stolčku rezerviranem za direktorja fotografije sedi Iñárritujev rojak Emmanuel Lubezki, ta hip najbolj vroče ime v tej branši. Ena do najbolj učinkovitih posebnosti filma je iluzija, da je dogajanje posneto v enem samem kadru. Dobro zamaskirani rezi, ki so včasih skriti v horizontalnih premikih kamere, včasih v zatemnitvah med premikanjem skozi dolge hodnike gledališča, včasih v kameri, ki se obrne proti oblakom in čaka na naslednji dan, pri opazovalcu učinkovito zbudijo občutek kontinuiranega dogajanja. Gledalec tako dobi občutek, da se skupaj z junaki premika skozi čas in prostor, začuti utrip z vaj in živčnost pred bližajočo se premiero. Odličen tempo, podprt z nalezljivimi jazz ritmi naredi, da skoraj dve uri dolg film mine zelo hitro. Kvalitetnih sestavin je torej več kot dovolj in Iñárritu je človek, ki vse te sestavine zloži v skladno, kompaktno celoto. Po Birdmanu bo čakanje na novi film mehiškega cineasta, zdaj ko vemo, da je sposoben ustvarjati raznolike filme, za vse nas še toliko bolj razburljivo.    

Ocena:


5 komentarjev:

  1. Sem tudi sama nameravala spisati recenzijo o tem filmu, ampak me veseli, da si me prehitel, ker si praktično povzel moje misli. Upam, da bo ta film obudil Keatonovo kariero in da ga bomo videli še kakšen kvalitetnem filmu, v glavni vlogi.

    Kar se tiče Iñárrituja, pa kapo dol. Zaradi njegovega imena sem pričakovala sicer soliden izdelek, ampak tole je bilo popolno presenečenje, seveda v pozitivnem smislu. Tudi pomanjkljiv scenarij me v tem primeru ne zmoti toliko, ker se film odkupi na drugih področjih. Bi ga pa vsekakor skrajšala za kakih 20 minut.

    Drugače pa svaka čast, da ti je na LIFFu uspelo videti toliko filmov in še spisati recenzije za vse. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Za zdaj lahko rečem le to, da je, vsaj takole na palec, zame osebno to film leta. Enostavno fantastičen se mi je zdel, ne najdem nič kar bi me motilo. Upam, zares upam, da Keaton snede oskarja, po mojem si ga zasluži. Pravzaprav celoten igralski ansambel. Prav vsi navdušijo.

    Seveda tudi režiija in pa glasba.

    OdgovoriIzbriši
  3. Še moj skromni prispevek: Birdman (2014)

    S P O I L E R ____________________________

    Me pa zanima tvoja /vaša interpretacija konca. Moja gre nekako takole: hči ga končno sprejme in razume, koliko mu pomeni umetniški igralski izraz, če je pripravljen žrtvovati celo življenje za uspešno predstavo. (Četudi se je on v bistvu skušal znebiti Birdmana v sebi, podobno kot je Norton v Fight Clubu hotel na koncu ubiti Tylerja Durdena v sebi.) To je razlog, da ga v poslednjem prizoru "vidi" leteti — končno lahko stvari razume "z njegovimi očmi". Drugi razlog za finalni prizor je metafilmske narave oz. izvira iz tradicije magičnega realizma. Ker je seveda nemogoče, da bi res odletel (druga možnost je ta, da se je v resnici vrgel skozi okno in se speštal na pločniku), nas Alejandro González Inárritu v bistvu opominja, da je tudi ta film samo iluzija, zaigrana predstava in prodajanje sanj — kar je seveda edini namen filmske indrustrije.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mislim, da si že v komentarju glede odnosa in sprave s hčerko izpostavil bistvo (na to se bom še vrnil).
      Spravljivo se izteče tudi srečanje z bivšo ženo, če me spomin še dobro služi, in mislim, da je ravno to sprejemanje samega sebe (in drugih), takšne, kakršni s(m)o, rdeča nit filma.

      Glede konca... tu smo na veliko bolj spolzkem terenu in vsaka interpretacija lahko hkrati pravilna in napačna, odvisno od tega, kako nekdo doživlja vse, kar je videl pred tem.

      a) Realist bo rekel, da je končal mrtev na pločniku. In za to ima logično obrazložitev: junak se zaveda, da ga zdaj, ko se je povzpel na ustvarjalni Olimp, čaka neizogiben boleč padec v povprečje, zato se odloči oditi ko je (še drugič v karieri) dosegel vrh.

      b) Romantik bo rekel, da letenje simbolizira dokončno Rigganovo spravo z Birdmanom in istočasno osvoboditev iz njegovih okovov. Junak več ni v konfliktu s svojim alter-egom in ga sprejeme, kot neločljivi del svoje osebnosti. Od tu naprej se obnaša racionalno in uživa sadove mukotrpnega dela.

      In meni osebno najbolj sprejemljiv razlaga konca:

      c) Če se nekdo vrže skozi okno, takšnega dogodka naj ne bi pospremili z nasmehom na obrazu. To je obenem zadnji kader filma, v katerem Emma z nasmehom opazuje očetov let. In zdaj se vrnem na ugotovitev iz začetka, da hčerka očeta dokončno vidi v pravi luči. Spozna njegovo umetniško veličino in ga prvič zares sprejeme takšnega kot je, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Menim, da je celoten surrealistični del filma pravzaprav prispodoba za notranje boje posameznika in potemtakem tudi konec razumem kot metaforo zmagoslavja nad notranjimi demoni.

      Pa še to:

      Neizmerno me moti, ko gledalec/ocenjevalec film zaničuje samo zato, ker mu ni ponudil jasnega, katarzičnega konca. Skozi dolgoletno druženja s filmi sem se naučil ceniti samo izkušnjo gledanja filma in Birdman nedvomno sodi v kategorijo izkušnje. Vsak izmed koncev, ki sem jih tu opisal, je zame sprejemljiv in niti malo ne pokvari moje Birdmanovske izkušnje.

      Izbriši
  4. Se strinjam z vsem. Birdman je točno to: izkušnja.

    OdgovoriIzbriši