Dark Places (2015)

Slovenski naslov: -
Država: VB, Francija, ZDA
Leto: 2015
Žanri: Drama, Misterij, Triler
Dolžina: 113' ,  Imdb 
Režija: Gilles Paquet-Brenner
Scenarij: Gilles Paquet-Brenner, Gillian Flynn (knjiga)
Igrajo: Charlize Theron, Nicholas Hoult, Christina Hendricks, Tye Sheridan, Chloë Grace Moretz 

Po izjemnem uspehu, ki ga je ameriška pisateljica Gillian Flynn dosegla s svojo tretjo knjigo Ni je več (Gone Girl, 2012), ki je dve leti kasneje pod dirigentsko palico Davida Fincherja dobila še zelo uspešno filmsko adaptacijo, smo dobili še eno filmsko zgodbo posneto po njeni knjižni predlogi. In med tem ko snovalci novih projektov že nestrpno čakajo pisateljičino naslednjo knjižno uspešnico, ki bo nedvomno visoko na prioritetnih listah tistih, ki v Holivudu odločajo o tem, kako in kaj se bo snemalo, smo na krilih uspeha Ni je več dobili adaptacijo drugega romana Gillian Flynn, ki je bil objavljen tri leta pred izdajo njene največje uspešnice. Za realizacijo projekta Dark Places je na režiserski stolček inštaliran francoski režiser Gilles Paquet-Brenner, ki je nase opozoril z dramo Sarah's Key (2010), v kateri Kristin Scott Thomas raziskuje francoski odnos do Judov in holokavsta v času nemške okupacije. 

Glavna akterka pripovedi je trideset in nekaj letna Libby Day, ženska, ki od otroštva živi v senci tragičnega dogodka, ki se je zgodil pred skoraj tridesetimi leti. Libby je edina preživela masaker, v katerem so bile ubite njena mati in dve sestri. Oblasti so za zločin okrivile njenega starejšega brata Bena, ki je v času zločina imel 16 let, pri dokazovanju krivde in kasnejši obsodbi je pričanje njegove takrat 7-letne sestre imelo ključno vlogo. V času zločina je v ruralnem Kansasu, pa tudi širše, na oblikovanje javnega mnenja in vsesplošnega vzdušja močno vplival strah pred satanističnimi kulti, cerkev in mediji pa so z združenimi močmi sprožili pravo paranojo. Ben si s svojim videzom, stilom oblačenja, glasbo, ki jo je poslušal in  uporniškim simpatiziranjem s hudičem ni naredil usluge in v takšnem ozračju je njegova krivda v očeh večine delovala skoraj samoumevno. Libby je praktično celo življenje živela od različnih donacij, plačanih intervjujev in prodaje avtorskih pravic za knjigo, toda zločin je počasi tonil v pozabo, stanje na njenem računu se je bližalo redečim številkam.  Zato je tudi sprejela ponudbo nekega kluba, ki raziskuje ozadja odmevnih zločinov in tako nevede sprožila sosledje dogodkov, ki bodo razkrili, kaj se je zares zgodilo tiste usodne noči.

Ena izmed najpogostejših težav večine filmov, ki se vrtijo okoli neke osrednje skrivnosti  je dejstvo, da gledalec od samega začetka ve, da se je dogodek (v tem primeru trojni umor) odvil drugače od uradnega scenarija, s čem razreševanje misterija in popravljanje eventualnih krivic postane glavna motivacija gledalca, ki želi zadevi priti do dna. Če se odločimo filme ločiti na tiste, ki slonijo razvoju likov, in tiste, ki prednost dajejo razvoju vsebine, oziroma zgodbe, bi Dark Places bilo smiselno uvrstiti v slednjo kategorijo. Tu namreč kljub konkretni minutaži namenjeni glavni junakinji ne moremo govoriti o kakšni posebej poglobljeni karakterni študiji. Lahko bi rekli, da režiserja karakterizacija junakinje zanima le v funkciji usmerjanja zgodbe proti zastavljenem cilju — razkritju resnice o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo tiste usodne noči. Pot do končne resolucije poteka na dveh pripovednih nivojih: na enem skupaj s Charlize Theron primer preiskujemo v sedanjosti, na drugem se skozi flashbacke premikamo proti tragičnemu dogodku in spoznavamo okoliščine, iz katerih se je vse skupaj razvilo. Rezultat takšnega pristopa ni nezanimiv, a že pred razpletom je jasno, da bo končni vtis odvisen od pojasnil, ki jih bomo dobili na koncu. Ne vem koliko zvesto je Paquet-Brenner preslikal knjižno predlogo, a to v končni fazi niti ni pomembno. Bistvo je, da ponujeni odgovori ne ponudijo pravega zadoščanja, saj stojijo na povsem nesmiselnih in nelogičnih temeljih, kar glede na izkušnjo z Ni je več, pravzaprav niti ni presenečenje. In ko greš iz takšnega izhodišča, potem zadeve ne reši niti velika količina igralskega talenta, ki je tu stala pred kamero.

Ocena: