Slovenski naslov: -
Država: Rusija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 116' , Imdb
Režija: Jurij Bikov
Scenarij: Jurij Bikov
Igrajo: Artem Bistrov, Natalija Surkova, Dmitrij Kuličkov, Ilja Isajev, Maksim Pinsker
Ime ruskega režiserja Jurija Bikova sem že po ogledu njegovega drugega celovečerca Načelnik (Mayor, 2013) dodal na seznam mladih evropskih avtorjev, ki jim v prihodnje velja nameniti polno pozornost. Čakanje na naslednji film ni bilo predolgo, saj je Bikov že lani avgusta na festivalu v Locarnu predstavil svoj tretji celovečerec. Durak (v prevodu Bedak), se je iz Švice vrnil z več nagradami in tako napovedal uspešno festivalsko življenje (film je prejel 14 različnih nagrad), njegov uspeh pa je Bikova promoviral v enega najobetavnejših novih imen ruskega in evropskega filma. Primerjava z Leviatanom, lanskoletnim festivalskim hitom njegovega slavnejšega rojaka Andreja Zvjaginceva je neizbežna, saj oba filma tematizirata problem korupcije in s tem povezana bolezenska stanja ruske družbe.
Bikov je dogajanje tako kot v Načelniku postavi v manjše mesto, v zimski čas, ko sta streha nad glavo in toplo ognjišče toliko bolj pomembna. Naš glavni junak, Dima Nikitin, je eden izmed sposobnejših serviserjev službe za vzdrževanje stavb v občinski lasti. V postkomunistični eri najrevnejši sloji živijo v zanemarjenih, slabo vzdrževanih socialnih stanovanjih, Dima pa je eden izmed tistih, ki skrbi, da te družine imajo vsaj najnujnejše: elektriko, vodo in ogrevanje. S pridnim delom si je priboril mesto enega izmed vodilnih serviserjev in ko konča še tistih nekaj izpitov na fakulteti za gradbeništvo, napredovanje ne bi smelo biti vprašljivo. Nato sredi noči zaradi počene cevi za vročevod mora na intervencijo v eno izmed socialnih stolpnic. Šlo naj bi za rutinsko popravilo, toda dejansko stanje je veliko bolj resno. Drži, cev je počila, vendar serviserja veliko bolj kot počena cev skrbi velika razpoka v kopalnici. Dima je kot rečeno le nekaj izpitov oddaljen od diplome, zato mu je kristalno jasno, kaj takšna razpoka lahko pomeni. Pregled zunanjih sten razkrije, da je položaj celo bolj resen, kot je sprva mislil. Razpoki sta vidni na dveh zunanjih stenah in segajo od načetih temeljev, vse tja do vrhnjih nadstropij. Stavba, v kateri živi okoli 800 ljudi se lahko vsak hip zruši, vsaka naslednja minuta brez ukrepanja je lahko usodna. Dima ve, da po telefonu, ob tej uri, nihče ne bo resno vzel njegovega opozorila, zato se odloči poiskati županjo, ki ravno v teh trenutkih v neki restavraciji proslavlja 50. rojstni dan.
Podoba sodobne Rusije Jurija Bikova je že v Načelniku bila zelo pesimistična, vendar nam avtor s svojim najnovejšim filmom pokaže, da je ta slika lahko še bolj pesimistična, temna kot najtemnejša noč, v kateri za sanje o boljšem jutri ni prostora. Nosilec zgodbe je poštenjak, pred katerim se po spletu okoliščin razkrijejo vse razsežnosti korupcijske hobotnice, ki obvladuje vse veje zakonodajne in izvršne oblasti. Bikov nam to pot želi ponuditi še kompleksnejšo študijo vpliva, ki ga takšno stanje ima na celotno družbo. Tako mati med družinsko večerjo svojega potomca in njegovega očeta ošteva, ker sta preveč poštena in ker s svojo poštenostjo ne bosta nikamor prišla. Objestni najstniki iz socialno ogroženih družin vandalizirajo občinski inventar in kadijo travo po kleteh, medtem ko njihovi pijani očetje pretepajo matere, ki so iz skrivnih predalčkov izmaknile denar za alkohol, da bi nahranile lačna usta. Zdi se, da so se vsi nekako vdali v usodo in sprejeli pravila igre. Ko gledamo Bedaka imamo občutek, da so ljudje človečnost potisnili v najbolj skrite kotičke svojih duš in skoraj brez izjeme posvojili »človek je človeku volk« logiko. Tako naš razočarani junak v trenutku nemoči in poraza izjavi: »Živimo kot svinje, in umiramo kot svinje, zato ker eni drugim nič ne pomenimo!« Iz povedanega in prikazanega lahko sklepamo, da film ne obsoja samo pokvarjenih oblastnikov, ampak poskuša prikazati še neko širšo sliko in pojasniti, da problem z odstranitvijo nekaj pokvarjenih politikov ne bo rešen. Na njihovo mesto bodo prišli drugi, ki bodo nadaljevali dobro utečeno prakso. Problem se zato mora reševati na najnižjem nivoju, pri čisto običajnem, nepomembnem posamezniku, ki je za drobno korist pripravljen žrtvovati lastno integriteto. Ko zmanjka tistih, ki ponujajo podkupnine, bodo v poštenost prisiljeni tudi tisti, ki podkupnine sprejemajo.
Iz tega vidika na Bedaka lahko gledamo kot na svojevrsten poziv na upor, film, ki slavi tiste, ki s svojo poštenostjo drugim kažejo pot. Bikov je problem povezovanja glavnih akterjev korupcijske križanke elegantno rešil s praznovanjem županjinega rojstnega dne in tako na enem mestu zbral vse glavne »igralce.« Pohvalno je, da se režiser ne ujame v past črno-bele karakterizacije in uspeva v vso to črnino vključiti še nekaj svetlejših, temno sivih odtenkov. Potek zgodbe na omenjenem praznovanju je obenem najbolj sporna točka filma, ki odlično služi namenu, vendar režiserju v tem delu zmanjka subtilnosti pri konstrukciji korupcijske mreže. Sporni so predvsem pretirano pojasnjevalni dialogi in prepričan sem, da bi film funkcioniral bolje, če bi režiser nekatere stvari samo pokazal, nakazal, ali mogoče s kratkim kadrom namignil, v katerem grmu tiči zajec. Ta problem je prisoten od samega začetka filma in dialogih glavnega junaka z družino, vendar na tej točki zadeva ni pretirano moteča. Brez teh pomanjkljivosti bi na koncu tega zapisa stala najvišja možna ocena in to je poglavitni razlog, da sem filmu odščipnil eno zvezdico. Ta minus Bikov kompenzira z odličnim tempom in tako kot pri Načelniku znova pokaže, da je efektna graditev suspenza eno njegovih najmočnejših orožij. Dopadljivo je tudi njegovo žongliranje s simboliko: klop, ki jo junakov oče vztrajno popravlja simbolizira usodo, ki bo doletela one, ki se odločijo za upor, še bolj očitno je, da je načeta stavba, ki bo vsak hip kolapsirala, prispodoba za družbo/državo. Za konec še pohvala za celotno igralsko ekipo, s poudarkom na prispevkih Artema Bistrova in Natalije Surkove in ena zanimivost: Bikov tu ne stopi pred kamere (kot je storil v Načelniku), zato ob njegovem imenu tokrat »zgolj« štiri funkcije: režija, scenarij, montaža in glasba.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar