Love (2015)

Slovenski naslov: Ljubezen  
Država: Francija
Leto: 2015 
Žanri: Drama, Romantični 
Dolžina: 134' ,  Imdb  
Režija: Gaspar Noé
Scenarij: Gaspar Noé
Igrajo:  Aomi Muyock, Karl Glusman, Klara Kristin, Juan Saavedra, Gaspar Noé

Po Von Trierjevi Nimfomanki in Adelinem življenju Abdellatifa Kechicheja je prišel čas, da svoje na temo spolnosti in ljubezni pove še zastavonoša novega francoskega ekstremizma Gaspar Noe. Spolnost je v večjem ali manjšem obsegu tudi sicer ena izmed stalnic njegovih del, vendar je Francoz tokrat »pozabil« na zanj značilno prevpraševanje temnejših plati človeškega obstoja in se povsem osredotočil na ljubezen in spolnost  Verjel sem, da režiser, ki ga izjemno cenim, lahko ustvari film, ki bo dosegel ali celo presegel kakovost obeh zgoraj omenjenih. Prvi signal, da sem v svojih pričakovanjih morda nekoliko preveč optimističen je prišel z neuvrstitvijo v glavno tekmovalno sekcijo festivala v Cannesu, saj so selektorji filmu namenili le tolažilno predvajanje izven tekmovalne konkurence.  A to še vedno ni pomenilo nič, saj bi izostanek iz glavnega tekmovalnega programa lahko pripisali eksplicitni naravi izdelka in oceni odgovornih, da bi film znal biti pregrenka pilula za cansko občinstvo. 

Zgodba se začne v nekem pariškem stanovanju, na prvi dan novega leta. Murphy se ob joku otroka iz sosednje sobe zbuja s hudim mačkom, ob njemu spi plavolaska. Po nekaj minutah v stanovanju imamo osnovne informacije: ženski je ime Omi in ona je otrokova mati, Murphy je oče. Ta nam skozi notranji monolog pojasni nezadovoljstvo s svojo situacijo in hitro razblini idejo o družinski idili mladega para. Nato zazvoni njegov telefon. Na drugi strani je mati dekleta, ki je v preteklosti igralo pomembno vlogo v njegovem življenju. Zelo je zaskrbljena, ker že nekaj mesecev ni slišala nič o njej. Electra. To je ime ob katerem Murphy v mislih zapluje v preteklost in spomini na največjo ljubezen njegovega življenja znova oživijo.

Tu se začne skakanje po časovni premici in zlaganje koščkov zgodbe o izgubljeni ljubezni v Noetovem značilnem montažnem slogu. Francoz še enkrat več pokaže svoje mojstrstvo v obvladovanju fragmentiranega pripovedovanja, ko prek domiselno zastavljenih izhodiščnih točk v sedanjosti vzpostavlja povezave z dogodki iz preteklosti. Ti se nato odvrtijo v daljših flashbackih, ki pripoved počasi povezujejo v vedno bolj izoblikovano celoto. Ljubezen bo za vse, ki nimajo težav z necenzuriranim prikazom spolnosti, nedvomno prava vizualna poslastica. Filmska zgodovina nam je ponudila kar nekaj zapomljivih eksplicitnih prizorov in prepričan sem, da bo tudi Ljubezen v prihodnosti pogosto omenjana v tem kontekstu, saj vsebuje nekaj najbolj dovršenih prizorov nesimuliranega seksa nasploh. Inovativni Belgijec Benoit Debie, ki je z režiserjem že posnel Nepovratno in V praznino, (pa tudi vizualno zanimive Spomladanske žurerke  Harmonyja Korina in Goslingov režiserski debi Izgubljena reka), je s kamero, ki največkrat lebdi nad posteljo in protagonisti, posnel dolge in zares lepe prizore ljubljenja. Kamera je odlična tudi na manj konvencionalni prizoriščih. V sekvenci posneti v nekem pariškem svingerskem klubu, v predoru, ozkem hodniku…, oko razvajajo kompozicija kadra, barvna paleta, igra sence in svetlobe. Montaža in vizualna komponenta sta torej najmočnejša aduta, in res je škoda, da film v drugih segmentih ni tako prepričljiv. Noe je po moji oceni bil preveč osredotočen na pristen prikaz seksualne intimnosti in tako zanemaril samo zgodbo, ki je preprosto prešibka, da bi ponudila dostojno podporo odlični vizualnosti. Zgodba o fantu in punci, nesrečni ljubezni in še eni punci, ki nehote prekine ljubezensko idilo, je preveč navadna, neizvirna in predvidljiva za film, ki želi biti nekaj več. Še slabši se mi zdijo dialogi in številni notranji monologi glavnega igralca. To je polje na katerem bi Noe moral storiti več, predvsem v smeri vzpostavitve močnejšega kontakta na relaciji liki-gledalec. Junaki z nami mogoče delijo svoje najintimnejše trenutke,  a kljub temu z njimi  na koncu ne občutimo globlje  povezanosti.  In 3D? Izbira, ki jo ne doživljam ga kot minus, a vseeno menim, da je nepotrebna. Zaključil bom pozitivno, s pohvalo pogumnih glavnih igralcev in ploskanjem odlični glasbeni podlagi. Nekakšen končni sklep bi bil, da Noe z Ljubeznijo ni povsem izpolnil pričakovanj, a je vseeno storil dovolj, da še naprej z zanimanjem pričakujemo njegove bodoče projekte.

Ocena: