Southpaw (2015)

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Akcija, Drama, Športni 
Dolžina: 124',  Imdb 
Režija: Antoine Fuqua
Scenarij: Kurt Sutter
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Rachel McAdams, Oona Laurence, Forest Whitaker, 50 Cent, Skylan Brooks

Antoine Fuqua je pred skoraj petnajstimi leti navdušil z Dnevom za trening (Training Day). Od takrat je posnel kar nekaj filmov, a se z nobenim več ni približal kvaliteti omenjenega. Imej je nekaj solidnih (Zakon ulice, Pravičnik) in nekaj slabših poskusov (Padec Olimpa, Kralj Arthur), toda film, v katerem si je Denzel Washington prislužil svojega drugega oskarja, je do danes ostal njegov najboljši izdelek. Nova priložnost se je ukazala, ki mu je ponujena režija boksarke drame, v kateri je bila glavna vloga prvotno rezervirana za reperja Eminema. Glasbenik je nato odstopil od projekta, njegovo mesto pa je zapolnil Jake Gyllenhaal. Stvari se skorajda niso mogle razplesti bolje; Jake je eden najbolj vročih igralcev ta hip, k projektu sta pristopila še Rachel McAdams in Forest Whitaker, in Fuqua je že imel respektabilno zasedbo, s katero se je dalo doseči marsikaj.  Edina neznanka je bila kakovost scenarija Kurta Sutterja, ki se doslej še ni preizkusil v celovečerni formi, a je zato pisal zgodbe za odmevne tv projekte kot so Sinovi anarhije in Ščit. Nekdo je mogoče ob prvih posnetkih nabildanega Gyllenhaala celo (pre)optimistično upal, da se film lahko približa najboljšim: Razjarjenemu biku, Rockyju, Punčki za milijon dolarjev… In delal račun brez krčmarja, saj zgodba Kurta Sutterja svetlobna leta daleč od omenjenih. 

Pozor, spojlerji!

Če bi moral z eno besedo izpostaviti največjo težavo filma, potem bi se odločil za verjetnost. Ako se odločimo kvaliteto gledalčeve izkušnje meriti v procentih in na isti način začnemo vrednotiti verjetnost posameznih scenarističnih zasukov v tej zgodbi, ugotovimo, da je verjetnost dogodkov in odzivov v filmu tista vrednost, ki najbolj reflektira občutke ob gledanju Southpawa (pojasnilo naslova najdete v Filmoljubovem članku). Tako je denimo verjetnost, da človek, ki je več kot desetkrat ubranil naslov svetovnega boksarskega prvaka, že po enem porazu ostane brez premoženja majhna. Recimo, tam okoli 10 procentov. Tudi če bi živel veliko bolj razsipno, kot živi naš glavni junak. Verjetnost, da na humanitarno večerjo, na kateri so zbrani zelo premožni povabljenci prineseš orožje in ga nato celo uporabiš, je komaj nekajprocentna, še manj verjetno je, da tisti, ki bi mu to nekako uspelo, navkljub številnim pričam, za svoje početje ostane nekaznovan. Na teh nekaj procentih Southpaw prozorno gradi ultimativni motiv maščevanja, kar samo še poudari predvidljivost nadaljnjega poteka  zgodbe, ki do tragičnega dogodka vendarle ni bila tako predvidljiva. Vrnimo se nazaj k verjetnosti in se vprašajmo, ali je mogoče, da otrok ob prvem srečanju z očetom, ko ga ta obišče v domu za mladoletne, odreagira tako, kot je odreagirala hčerkica glavnega junaka. Dotlej smo namreč priča ljubečem odnosu med očetom in hčerko. Zato otrokova zamera deluje povsem neprepričljivo, saj je malo verjetno, da se otrok odzove tako, kot bi se v podobni situaciji morda (s poudarkom na morda) odzvala odrasla oseba. A brez otrokove jeze ne bi imeli družinske drame, junak pa bi ostal brez plemenitega motiva za ponovno vrnitev v ring in maščevanje človeku, ki mu je uničil življenje. Vprašamo se lahko tudi, kakšna je verjetnost, da večkratni boksarski prvak konča brez ficka, v zanikrni garsonjeri in od najemodajalke posluša o nujnosti rednega plačila mesečne najemnine. Kje so novinarji in tisti, ki pišejo knjige o vzponih, padcih in osebnih tragedijah znanih, ki so ta privilegij navadno pripravljeni mastno plačati. Film je skratka poln teh malo verjetnih zasukov, ki odvzemajo kredibilnost zgodbi in povsem zasenčijo nekatere zares dobre elemente. Tako nam na koncu od filma ostane samo še ena odlična igralska transformacija Jaka Gyllenhaala, uživanje v igri Foresta Whitakerja, dobra glasba in solidno režirani prizori v ringu.    

Ocena: