True Detective (2014–) (Season 2)

Slovenski naslov: Pravi detektiv (2.sezona)
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Krimi, Drama, Misterij
Dolžina: 8x55' ,  Imdb 
Režija: John Crowley, Justin Lin, Daniel Attias
Scenarij: Nic Pizzolatto
Igrajo: Vince Vaughn, Colin Farrell, Rachel McAdams, Taylor Kitsch, Kelly Reilly, Chris Kerson, Ritchie Coster, Timothy V. Murphy

Serijam navadno posvečam le en zapis. Običajno po prvi sezoni, ali po ogledu kompletnega serijala. A ker je Pravi detektiv zastavljen drugače, brez konkretne povezave med sezonama, s čisto drugo igralsko zasedbo, novo lokacijo in zgodbo, ki nima vsebinske (in skorajda nobene tematske) povezave s prvo sezono, ocenjujem, da je v tem primeru potrebno vsako sezono obravnavati ločeno. Serija je še vedno avtorski projekt Nica Pizzolatta in ker že nekaj časa vemo, da so serije postale pravi mega filmi, na drugo sezono lahko gledamo kot na novi projekt istega avtorja, ki s pridom izkorišča izjemno popularnost prve sezone. Sezoni se kot rečeno preveč razlikujeta, da bi ju lahko metali v isti koš, takšen pristop pa s seboj nosi nekaj slabosti, a tudi določene prednosti. Ustvarjalci so z veliko spremembo zavestno tvegali razočaranje številnih privržencev, ki so pričakovali ostanek na začrtanem kurzu in vzpostavitev določenih povezav s prejšnjo sezono. Vsi, ki so računali na ponovitev vaje (z istimi igralci), so lahko (upravičeno) razočarani, med tem ko bodo novo zgodbo izpod Pizzolattovega peresa znali ceniti tisti, ki bodo drugo sezono sprejeli kot novo, samostojno poglavje.  

Druga sezona nas pelje v manjše industrijsko mesto Vinci, v losangeleškem okrožju. Tam službuje detektiv Ray Velcoro (Farrell), eden izmed številnih uslužbencev lokalne policije, ki so v preteklosti sprejemali in še vedno sprejemajo podkupnine. Temeljita kontrola zaposlenih na omenjeni policijski postaji bi gotovo razkrila marsikakšno nečednost in tega se zavedajo tudi vodilni možje policije, ki si ne želijo negativne publicitete, ki bi jo prinesla akcija proti pokvarjenim policistom. Izginotje pomembnega mestnega uradnika, ki je mafijcu Franku Semyonu (Vaughn) urejal vstopnico med mestno elito, sproži sosledje dogodkov, ki bo korenito spremenilo življenja vseh akterjev te zgodbe. Velcoro, ki preiskuje izginotje igra dvojno igro, saj izginulega ne išče zgolj po uradni dolžnosti, ampak tudi po naročilu njegovega starega znanca Semyona, ki je uradniku izročil zajetno vsoto za realizacijo velikega nepremičninskega posla. Nedolgo zatem izginulega najdejo mrtvega z iztaknjenimi očmi in preiskava izginotja se prekvalificira v preiskavo umora. Težava za Velcora je dejstvo, da so truplo našli na območju izven njegove pristojnosti: truplo je najdeno ob državni cesti v okrožju Ventura, zato je v sporu okoli pristojnosti sklenjen kompromis. Preiskavo bo skupaj z Velcorom vodila Ani Bezzerides (McAdams), detektivka iz okrožja Ventura, za tretjega člana preiskovalne skupine pa je kot predstavnik državne policije imenovan policist Paul Woodrugh (Kitsch), ki je truplo odkril. Vzporedno z napredovanjem preiskave, ki počasi razkriva vezi med skorumpirano oblastjo, pohlepnimi biznismeni in ambicioznimi mafijci, spoznavamo tudi glavne protagoniste in njihove osebne travme. 

Boj za pozornost gledalca je na račun številnih možnosti, ki jih danes ima na voljo le-ta iz dneva v dan bolj zahtevna naloga. Redki so ustvarjalci, ki imajo dovolj poguma in samozavesti, da novo sezono serije odprejo s počasno, in, če sem iskren, dokaj dolgočasno uvodno epizodo, ter tako tvegajo izgubo interesa pri gledalcu. Toda Pizzolatto se ni oziral na to, saj je ocenil, da Pravi detektiv po prvi sezoni v očeh množic ima visok kredit, ki se ga ne da tako hitro zapraviti. Dogajanje v drugi in tretji epizodi je le za odtenek intenzivnejše, pripovedno kolesje pa se v višjih vrtljajih začne obračati šele od četrtega dela dalje. Za mnoge čas investiran v razvoj likov, kvalitetno napenjanje in prepletanje številnih pripovednih niti, ki se na koncu združijo v kompaktno celoto, predstavlja najmanj »užiten« del prepovedi. Nepotrpežljivost gledalca je do neke mere razumljiva, a vseeno je boljše imeti počasnejšo zgodbo zgrajeno na zdravih temeljih, ki v finalni etapi zna ponudi zadovoljive odgovore na večino odprtih vprašanj, kot polovične rešitve videne v prvi sezoni, v kateri je iskanje resnice o Rumenem kralju in naglaševanje okultnih elementov zgodbe igralo pomembno vlogo pri kreaciji dobrega vzdušja, a se je v smislu razvoja zgodbe izkazalo za pisanje čekov brez kritja. Menim, da je Pizzolattu v drugem poskusu uspelo zgraditi kompleksen portret sodobne Amerike, ki na smiseln in kredibilen način izrisuje skrivne vezi med politiko, upravnimi strukturami, sodstvom in policijo, ki na različnih nivojih omogočajo vstop umazanega denarja v »sistem.« Na nižjih nivojih, kjer kraljujejo drobni interesi, se zadeve rešujejo s podkupninami, na višjih pa smo priča pravim partnerskim odnosom med oblastniki in sumljivimi vlagatelji. Liki so tista postavka, v kateri druga sezona dosega najboljše rezultate. Ti pri vseh najpomembnejših akterjih sicer niso enako dobri: ugaja predvsem moralna večplastnost Farrella in Vaughna, ki sta nosilna lika celotne zgodbe. Posebej zanimiva je Vaughnova vloga kriminalca z integriteto, ki še vedno funkcionira po nekem lastnem občutku za pravičnost, prav ta manko pokvarjenosti pa je v največji meri botroval njegovem neuspehu. Govori se, da je Pizzolatto po prvi sezoni resno vzel kritike glede odsotnosti pomembnih ženskih likov in zato smo dobili detektivko Bezzerides v zelo dobri interpretaciji Rachel McAdams. Moja prva večja pripomba se nanaša na dejstvo, da detektivka ne ostane enakovreden partner do konca in se v sklepnem delu sezone v funkciji romantičnega zapleta preobrazi v nemočno ženico. In če prispevek in vlogo homoseksualnega policista Taylorja Kitscha postavim v kategorijo solidno, enako ne morem storiti s Kelly Reilly, predvsem zaradi scenaristične podhranjenosti njenega lika. Kritično bi se dalo pretresti še kakšno scenaristično rešitev (Farrellovo bližnje srečanje z glavnim osumljencem, nelogičen odziv skupine stavkajočih med streljanjem), toda druga sezona Prvega detektiva je pod črto še vedno zelo dobro napisna, režirana in odigrana policijska drama, ki sicer potrebuje nekaj časa, da doseže »delovno temperaturo,« a ko je ta enkrat dosežena, gledamo prvovrstno tv produkcijo.

Ocena: