četrtek, 7. julij 2011

Balada triste de trompeta (The Last Circus)


Slovenski naslov: Žalostna balada za trobento
Drugi naslovi: The Last Circus 
Država: Španija, Francija
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 107',  Imdb
Režija: Alex de la Iglesia
Scenarij: Alex de la Iglesia
Igrajo:  Carlos Areces, Antonio de la Torre, Carolina Bang, Manuel Tallafe, Santiago Segura, Fofito

Zadnji film Alexa De La Iglesia je na lanskem beneškem filmskem festival pobral nagradi za najboljšo režijo in scenarij, številni kritiki so ob tej izbiri izrazili svoje negodovanje, kar nekaj jih je namreč menilo, da je De La Iglesia nagrajen neupravičeno. Sam nisem dovolj strokoven, da bi se s takšnimi trditvami strinjal ali jih zanikal, lahko povem le, da mi je De La Iglesijev umotvor bil všeč, če ne zaradi  drugega, potem zaradi svoje drugačnosti. Vsekakor gre za pozitiven premik za priznanega španskega filmarja, po zelo bledem Umori na Oxfordu (The Oxford Murders, 2008). Že ob mojem prvem srečanju z De La Iglesio (Perdita Durango, 1997) sem spoznal, da gre za režiserja z nekoliko drugačno filmsko filozofijo, ki s svojimi filmi prinaša zanimivo svežino.
Piše se leto 1937, Španijo je zajela vojna vihra. Spopadi med uporniki in Francovim režimom so vse srditejši, nekega dne uporniki vdrejo v cirkus, z namenom rekrutiranja cirkusantov. Med tistimi, ki jim je prisilno potisnjeno orožje v roke,  je tudi Javierjev oče, cirkuški klovn. Sledi srdit spopad med uporniki in državno vojsko, nakar se Javierjev oče znajde med vojnimi ujetniki. Tako je Javier ostal brez očeta,  ta dogodek je močno zaznamoval njegovo odraščanje, v nemirnih časih druge svetovne vojne. Po časovnem skoku se ustavimo v letu 1973. Javier je pravkar dobil službo v cirkusu, nastopal bo kot žalostni klovn v duetu z veselim klovnom Sergiom. Čeprav je  lastnik cirkusa nekdo drug, glavne niti vleče prav Sergio, nekakšen nekronani vodja cirkusa, ki s strahovlado in nasiljem kontrolira ostale cirkusante. Njegova neprijetna narava in vsakodnevno pitje v obup spravljajo njegove sodelavce, še najbolj je na udaru njegovo dekle, prikupna akrobatka Natalia.  Že ob prvem srečanju med Javierjem in Natalio ga kolegi opozorijo, naj ne poskuša ničesar, saj si ne želi Sergia za sovražnika. Toda Javier in Sergio se že ob prvi skupni večerji spreta, kolateralna žrtev pa postane Natalia, ki jo Sergio v navalu besa pretepe pred vsemi. Nihče se ne upa ukrepati, le Javier je dovolj pogumen, da ji poskuša pomagati.
Žalostna balada za trobento zagotovo ni film za vsakogar. Najprej zaradi tega, ker je umotvor Alexa De La Iglesia nenavadna mešanica norosti, komedije, groze in drame. Takšna mešanica navadno ne ustreza žanrsko opredeljeni publiki, čeprav mislim, da bo številnim gledalcem najbolj v nos šla prav norost, ki se v nekaterih delih pripovedi prav konkretno kosa z zdravo pametjo. A vse to je del magičnega sveta Alexa De La Iglesia, ki nam znova servira nadvse zanimivo galerijo likov. Zgodba se razteguje skozi skoraj 40-letno časovno obdobje, v ozadju boja dveh klovnov za naklonjenost in ljubezen prikupne akrobatke, režiser vključi vse zgodovinsko pomembne dogodke iz španske zgodovine, z močnim poudarkom na temačnem obdobju frankizma. Pred nami je avtor, ki ljubi alegorije, zato za večino ne bo pretežka naloga izluščiti tisto najbolj očitno. Boj veselega in žalostnega klovna za naklonjenost brhke mladenke lahko razumemo kot spopad Fracovih privržencev in upornikov za prevlado v deželi. Bolj neusmiljen in zlobnejši Sergio je prispodoba za samega Franca, Javier pooseblja upornika, Natalia pa kar celotno državo, ki je v resnici razcepljena in se ne more odločiti, komu naj se prikloni.  Treba je pohvaliti tudi vizualno privlačnost filma, ter zelo dobro igro najpomembnejših  protagonistov. Osebno se mi je najbolj prikupil odlični Antonio de la Torre, kot Sergio/veseli klovn, dobro mu parira tudi Carlos Areces, v vlogi njegovega nasprotnika Javierja. Španci pokažejo, da znajo uporabljati tudi najmodernejše tehnologije, saj je bilo uporabljeno kar nekaj t.i. CGI-ja. Žalostna balada je čuden, drugačen, vizualno bogat film, v enem trenutku komičen, v naslednjem grozovit, nato čustven in kar je najpomembneje zanimiv, od začetka do konca. Če iščete drugačnost in nekonvencionalnost, filma nikar ne zamudite, če pa sodite med tiste, ki ne marajo odstopanj od ustaljenega in konvencionalnega, potem raje poiščite kaj drugega.

Ocena:


2 komentarja:

  1. He he, Alex de la Iglesia, seveda. Upam, da poznaš Acción mutante (1992), sicer pa ti toplo priporočam ogled, me zelo zanima tvoje mnenje (če boš uspel dobiti film). Jaz sem ga šel nekoč, mislim da celo dvakrat zaporedoma, gledat še v stari ljubljanski kino Komuna. Huronsko smešna zadeva, res neverjetno, groteskna subverzivna sci-fi kiberpankovska satira o lepoti in drugačnosti. Naj te ocena na IMDB ne zavede, film je obvezen ogled. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Akcijo mutant žal še nisem videl, imam pa namen prebrskati spletne vire in ga poiskati. Od tistega kar sem zaenkrat videl, mi je najbolj všeč El día de la bestia, za kompletiranje njegove filmografije mi poleg omenjenega manjkata še 800 balas in Muertos de risa. Ko mi je avtor všeč, potem navadno pregledam njegov celoten opus, oz. tisto, kar se da dobiti.

    OdgovoriIzbriši