Slovenski naslov:
Ni naslova
Drugi naslovi:
Even the Rain
Država:
Španija, Francija, Mehika
Leto:
2010
Žanri:
Zgodovinski, Drama
Dolžina:
103',
Imdb
Režija:
Iciar Bollain
Scenarij:
Paul Laverty
Igrajo:
Luis Tosar, Gael Garcia Bernal, Juan Carlos Aduviri, Karra Elejalde, Carlos Santos, Raul Arevalo
Tambien la Lluvia je peti samostojni celovečerec priznane španske igralke, scenaristke in režiserke Iciar Bollain. Čeprav je Madridčanka sama spisala scenarije za večino svojih filmov, pri njenem zadnjem filmu to vlogo prevzame Paul Laverty, priznani scenarist, ki ga tisti nekoliko bolj informirani poznajo po njegovem izjemno uspešnem sodelovanju s Kenom Lochom. Film je bil uvrščen v ožji krog kandidatov za tujejezičnega oskarja, a mu na koncu ni uspelo priti med nominirance. Špansko-francosko-mehiška koprodukcija je prejela nagrado občinstva na letošnjem berlinskem festivalu, v sekciji Panorama, nekaj nagrad je film pobral tudi na manjših festivalih.
Piše se leto 2000, španska filmska ekipa na čelu s producentom Costom in režiserjem Sebastianom prispe v Cochabambo, Bolivija. Costa je izbral Bolivijo zaradi ustreznih snemalnih lokacij in nizkih stroškov, saj v teh krajih živijo številni Indijanci, ki so pripravljeni za mizerno plačilo delati kot statisti. Snemali bodo zgodovinsko dramo o Krištofu Kolumbu in njegovem raziskovanju južnoameriškega kontinenta, zgodba se bo osredotočala na izkoriščevalski, nečloveški odnos španskih imperialistov do indijanskih domorodcev. Sebastian potrebuje veliko statistov, toda odziv avtohtonega prebivalstva preseže vsa pričakovanja. Na avdicijo je prišlo desetkrat več Indijancev, kot jih potrebujejo in nekateri med njimi se enostavno ne morejo sprijazniti z zavrnitvijo. Oglas v časopisu je pravil, da bodo vsi ki se udeležijo avdicije dobili priložnost, zato prekinitev le-te sproži negodovanje množice. Daniel je najglasnejši med vsemi, s svojim vnetim protestiranje pritegne režiserjevo pozornost, ki v vročekrvnem Indijancu vidi idealnega Hatueyja, človeka, ki bo v filmu prevzame vlogo vodje domorodskih plemen.
Vzporedno z začetkom snemanja se zaostrujejo odnosi v lokalni skupnosti, saj oblasti nameravajo prodati subvencijo za črpanje in prodajo vode veliki mednarodni korporaciji. To pomeni, da bodo številni prebivalci najrevnejših predelov Cochabambe, odslej morali drago plačevati pitno vodo. Čeprav so sami zgradili obstoječi vodovod in četudi od nekdaj črpajo vodo iz bližnjega vodnjaka. Novi zakon je tako strog, da celo prepoveduje zbiranje deževnice in njeno uporabo. Nezadovoljstvo med prebivalstvom iz dneva v dan narašča, med najglasnejšimi protestniki je tudi Daniel, ki se tako kot njegov lik v filmu, prelevi v vodjo zatirane množice. Toda oblasti so pripravljene nov zakon implementirati tud s silo, ozračje postaja vedno bolj napeto, spopad med protestniki in policijo je neizogiben.
O potovanjih Krištofa Kolumba smo se učili v šoli, toda njegova zgodovinska vloga ni nikoli bila prikazana negativno, čeprav danes vemo, da je njegova podoba v zgodovinskih knjigah močno idealizirana, številne nečednosti zamolčane. Novi časi so prinesli nove resnice, na poti razkrivanja teh resnic je tudi filmska ekipa, ki želi Kolumbovo vlogo prikazati bolj realistično, razkriti pravi namen njegovih potovanj in bolj realno prikazati nečloveški odnos španskih osvajalcev do domorodcev. Tambien la Lluvia zelo lepo vleče zgodovinske vzporednice s svojo film v filmu strukturo in nam sporoča, da se tudi po več stoletjih, ni spremenilo prav veliko. Ali je vse tisto, kar danes razumemo in označujemo z besedo globalizacija, v resnici le moderna oblika imperializma? Ali so majhni in nemočni obsojeni na neskončni boj za obstoj? Ugotovitvam ustvarjalcev bi težko ugovarjal, kajti bolivijska vstaja kmetov prikazana v filmu, je bila inspirirana z resničnimi dogodki. Tambien la Lluvia je film brez dlake na jeziku, podobnosti med Krištofom Kolumbom in županom tretjega največjega bolivijskega mesta Cochabambe, nimajo nič skupnega s slučajnostjo. Vsaka podobnost je namerna, bi lahko rekli, saj indijanski statisti po končanem snemanju v resničnem življenju podoživljajo usodo svojih prednikov. Pogoj za prepričljivost filmske zgodbe so prepričljivi liki in tukaj najdemo nekaj odličnih igralskih kreacij. Pričakoval sem, da bo glavno besedo vodil Gael García Bernal, toda v ospredje stopi odlični Luis Tosar, v vlogi brezbrižnega producenta. Ob prihodu v Bolivijo je Costa le kolešček v velikem imperialističnem aparatu, toda lokalni reveži mu počasi lezejo pod kožo, njihova stiska postaja njegova stiska. Producent v drugi polovici končno vidi stvari takšne kot so, se zave, da tudi sam pooseblja izkoriščevalca , zato njegovo dobro delo lahko razumemo tudi kot svojevrstno iskanje odrešitve. Še bolj markanten lik je naturšček Juan Carlos Aduviri, enako dober v obeh zgodbah, filmski in tisti »resnični.« Všečen je tudi igralski prispevek Karra Elejaldeja, nekaj magičnih kadrov nam ponudi tudi debitantka Milena Soliz. Na koncu bi še izpostavil čudovito fotografijo Alexa Catalana in odlično montažo Angela Hernandeza. Gledalec sicer potrebuje nekaj potrpežljivosti v prvi tretjini filma, toda film kot celota ponudi zelo veliko. Priporočam.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar