The Cabin in the Woods (2011)

Slovenski naslov: Koča v gozdu
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Grozljivka, Triler
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija: Drew Goddard
Scenarij: Joss Whedon, Drew Goddard
Igrajo: Kristen Connolly, Chris Hemsworth, Anna Hutchison, Fran Kranz, Jesse Williams, Richard Jenkins

Pazi to! Koča v gozdu! Kako vznemirljivo neizviren naslov. Toda brez skrbi, naslov ni nobeno naključje, saj avtorji na ta način gledalcu že pred ogledom sporočajo, da ga po uvodni špici čaka zvrhana doza klišejev. Samoten objekt, na oddaljenem, izoliranem kraju, je eno izmed najbolj obrabljenih izhodišč horor žanra. Ja, včasih drži tista, da se dan po jutru pozna, saj so glavni protagonisti »Koče« druščina petih mladcev in mladenk, ki so tako zelo tipični, da bolj tipični ne morejo biti. Tako med peterico najdemo rahlo zabitega frajerja-športnika, neumno blondinko (frajerjevo punco, seveda) in njeno veliko bistrejšo najboljšo prijateljico, ki je, seveda, veliko bolj spodobna. Tu je še frajerjev prijatelj – idealna možnost za pametno najboljšo prijateljico – pameten, postaven in nekoliko sramežljiv. In kakšna bi to bila ekipa brez izrazitega luzerja, ciničnega zapohanca, ki ga ostali potrebuje v isti meri, kolikor stol potrebuje peto nogo. To je uvod v zgodbo, ki smo jo videli bog ve kolikokrat. In zakaj bi potem sploh žvečili nekaj, kar je že povsem prežvečeno?  Zato, ker se avtorji še predobro zavedajo, da smo ta film že gledali. Pravzaprav je njihov glavni adut prav to dejstvo. S tem računajo in na to opcijo stavijo največji delež svojih delnic. Trik je v tem, da poskušaš kliše obrniti sebi v prid. 

Saj vemo, brez spodobnega para zizik, ni prve grozljivke in ko se glavna kandidatka za razkazovanje oprsja začne izgovarjati na mraz in neprimerno vzdušje, se tisti tam zgoraj odzovejo ekspresno. Povečaj temperaturo in izboljšajo ambient in to je to. Joške so zunaj, na mesečini. Ko alfa samec začne kazati znake pretirano treznega razmišljanja za svojo rolo, je tu plin za poneumljanje, ki ekspresno poskrbi za spremembo v načinu razmišljanja. Moram priznati, da mi je zadeva sprva delovala sila zabavno, a je potem s ponavljanjem in vsakim vnovičnim obračanjem naslednjega klišeja, vse skupaj začelo preveč dišati ala Scary Movie. Vpletanje resničnostnega šova v horor je ideja, ki je v aktualnem trenutku, ko tovrstna televizijska zabava dosega vrhunce (vsaj upam, da je temu tako), še kako na mestu. Čeprav ideja ni nova [recimo, da je britanska mini-serija Dead Set (2008) en tak zanimivejši primer], so avtorji pravilno ocenili, da je v sami ideji še dovolj svežine, ter da se jo splača uporabiti. Na račun reality momenta se Koča v gozdu otrese svojega na videz ozko ukrojenega kalupa in tako »odklene« nove nivoje, ki jih naši protagonisti morajo premagati. In ko sem že pri protagonistih moram povedati, da je med njimi malo takih, ki dejansko prirastejo k srcu. Edini zares všečen lik je stoner in do neke mere pametno dekle - devica (hehe, vsaj dokler nismo izvedeli, da predpostavka počiva na majavih nogah), ostali pa sodijo v kategorijo bledo in hitro pozabljivo. Ja, tudi tisti, ki jih načeloma zelo rad gledam, vključujoč  Richarda Jenkinsa in za moj okus nepotreben cameo Sigourney Weaver. Po navdušenih komentarjih in kritikah sem nekako dobil občutek, da bi Koča v gozdu lahko bila ena izmed prelomnic za horor žanr, a so me nekateri objektivni filmski komentatorji  (filmoljub), že pred ogledom opozorili, da je naslovna stvaritev le rahel vetrič, ki sicer prinese nekaj svežine, a je učinek le tega zgolj začasen in brez kakega dolgotrajnejšega efekta. Upoštevajoč identiteto ustvarjalcev ugotavljam, da je Koča v gozdu v tolikšni meri grozljiva, kolikor je Buffy - Izganjalka vampirjev, televizijski horor  šov. 

Ocena:

Bernie

Slovenski naslov: Bernie
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama, Krimi
Dolžina: 104' ,  Imdb
Režija: Richard Linklater
Scenarij: Richard Linklater, Skip Hollandsworth
Igrajo: Jack Black, Shirley MacLaine, Matthew McConaughey, Rick Dial, Sonny Carl Davis

Teksaški filmar Richard Linklater je eden zanimivejših režiserjev današnjice, o katerem na tem blogu še nisem spisal nobene vrstice. In glede na to, da je Linklaterja zelo spoštujem, sem v pripravah na pisanje tega prispevka bil tudi sam presenečen z mojim zanemarjanjem Linklaterjevaga ustvarjanja, saj sem vendarle videl skoraj vse njegove filme. Izjemi sta le prvenec It's Impossible to Learn to Plow by Reading Books (1988)  in družinska komedija Bad News Bears (2005).  Linklater je v teksaški prestolnici Austin leta 1985 ustanovil AFS, neprofitno filmsko združenje za promocijo neodvisnega, eksperimentalnega in tujejezičnega filma, ki je danes zelo ugledna ustanova, pogled na seznam članov pa razkriva številna ugledna režiserska imena. Linklater se je na veliko sceno prebil s svojim drugim filmom, komično dramo Slacker (1991),  ki je po toplem sprejemu na Sundanceu najprej navduševal izbrano festivalsko publiko. Potem je film izšel na VHS-u in dosegel širši krog gledalcev, kar je mlademu režiserju prineslo prepoznavnost med navadno rajo. Status pomembnega neodvisnega filmarja je bil dodatno utrjen z njegovim naslednjim filmom Dazed and Confused (1993), ki danes uživa skorajda kultni status, saj se je skozi leta uveljavil kot obvezna filmska lektira novih, odraščajočih generacij. Romantični dvojček Pred zoro (Before Sunrise, 1995)  in Pred sončnim zahodom (Before Sunset, 2004), z Julie Delpy in Ethanom Hawkom, je še bolj razširil krog njegovih spoštovalcev - Pred zoro je prejel srebrnega berlinskega medveda, Pred sončnim zahodom, pa oskarjevsko nominacijo za prirejeni scenarij. Da lahko posnameš dober film v hotelski sobi, s samo tremi igralci je dokazal z dramo Tape (2001),  dvakrat je uspešno eksperimentiral z rotoskopsko  tehniko [Waking Life (2001), A Scanner Darkly (2006)].  Linklaterjev največji (mainstream) uspeh mu je prinesla glasbena komedija Šola rocka (The School of Rock, 2003), v katerem se je v glavni vlogi odlično znašel Jack Black. In prav nanj se je  Linklater spomnil, ko se je odločil posneti zgodbo o nenavadnem uslužbencu pogrebnega zavoda, iz majhnega teksaškega mesta Carthage. 

Jack Black je Bernie Tiede, pogrebnik, ki ga v Carthage pripelje oglas za prosto delovno mesto, v tamkajšnjem pogrebnem zavodu. Že v prvem stiku s svojim novim uslužbencem je lastnik zavoda začutil, da je dobil prav posebnega človeka. Po nekaj mesecih pa je dojel, da je zaposlil pogrebnika  par excellence, človeka ki je nivo pogrebnih uslug dvignil na nek nov, večini nedosegljiv nivo. Brezhibna priprava pokojnika je nekaj, kar lahko naučiš, toda Berniejev ravnanje z ožaloščenimi svojci je tisti element, v katerem Bernieju ni bilo ravnega. Razumevanje, sočustvovanje in neizmerna prijaznost v kontaktu z ljudmi je nekaj, kar je Bernie nosil v svojem genetskem zapisu. Bernie se je še posebej trudil okoli ožaloščenih vdov in tudi tiste, ki niso imele nobene družine, so v težkih trenutkih lahko računale nanj. Njegovo poslanstvo se ni končalo s pogrebom, Bernie je še dolgo po pogrebni slovesnosti obiskoval svojce, jih razvajal z drobnimi pozornostmi,  z njimi kramljal ob kavi ali čaju in jim pomagal prebroditi težke trenutke. Nato je Carthage izgubil svojega najbogatejšega občana in Bernie je, tako kot vedno, brezhibno vodil pogrebno slovesnost. Po  nekaj dnevih se je odpravil na obisk k Marjorie Nugent (Shirley MacLaine), ožaloščeni soprogi in po novem, najbolj premožni vdovi, daleč naokrog. Treba je povedati, da je družina Nugent bila znana po dveh stvareh - svojem bogastvu in neprijaznosti, da ne rečem zlobi, in Marjorie Nugent ni bila nobena izjema. Pogrebnik je bil neprijazno odslovljen v prvem poskusu, toda Bernie ni bil človek, ki odneha na prvi oviri. Vrnil se je nekaj dni kasneje in Marjorie je popustila. To je bil začetek nenavadnega razmerja, zaradi katerega je zgodba o Bernieju Tiedeu prispela v medije in je v končnici botrovala nastanku samega filma.

Leta 1998 je magazin Texas Monthly  objavil članek Skipa Hollandswortha, ki razkriva zgodbo Bernieja Tiedea in prav po tem članku je Linklater začel razmišljati o ekranizaciji Berniejeve zgodbe. K sodelovanju je povabil Hollandswortha, s katerim sta združila moči pri pisanju scenarija. Film je posnet po resničnih dogodkih in prav zato nekateri izmed vpletenih Linklaterju zamerijo črnohumorni pristop, saj menijo, da je raba resničnega umora povsem neprimerna za doseganje komičnega učinka. In v resnici je na pričajočem kosu celuloida zabeležena zelo nenavadna zgodba, o zelo neobičajnem človeku, ki ga njegovi znanci in someščani opisujejo kot najprijaznejšega morilca, v vsej teksaški zgodovini. Linklater namesto uporabe profesionalnih igralcev pred kamere povabi kar prebivalce Carthagea, ki v nizu duhovitih, dobro tempiranih in v zgodbo lepo vkomponiranih pričanj, pomagajo sestaviti Beniejevo zgodbo in obenem k zgodbi prispevajo všečen dokumentaristično-realistični moment. Prav ta kombinacija resničnih ljudi in profesionalnih igralcev v ključnih rolah, izpostavi režiserjevo domiselnost pri kombiniranju na videz nekompatibilnih sestavin. Za funkcioniranje zgodbe kot je ta, režiser nujno potrebuje prepričljive igralske nastope v ključnih vlogah in jih tudi dobi, v nastopih Jacka Blacka, Shirley MacLaine in Matthewa McConaugheyja. Black je naravnost fantastičen in prav njegova kreacija gledalca prepriča v obstoj človeka, kakršen je Bernie Tiede. Black je eden izmed tistih igralcev, ki lahko med tistimi odličnimi in zares zapomnljivimi nastopi, posname goro debilnih filmov in še vedno pri gledalcu ne izgubi vsega kredita, ki ga je pridobil s temi nastopi. Shirley MacLaine je odlična v vlogi zlobne, manipulativne bogataške vdove, ravno prav samovšečen in butast je tudi okrožni tožilec Danny Buck v podobi Matthewa McConaugheyja, ki tako počasi svoj igralski talent preusmerja v filme z resnično vrednostjo, potem ko je nekaj časa preživel v beznici osladnih romantičnih komedij. Linklater je z Berniejem znova posnel zelo zanimiv film, ki mogoče ne sodi v sam vrh njegove ponudbe, a kljub temu prinaša več svežine in filmskega užitka, od večine produktov v tekoči filmskem letu.  To objavo bom zaključil z omembo Linklaterjevega naslednjega projekta, ki počasi prihaja v zaključno fazo. Boyhood  je 12-letni projekt, začet v letu 2002, v katerem Linklater v realnem času spremlja odraščanje nekega fanta, otroka ločenih staršev (Ethan Hawke in Patricia Arquette). Vsako leto režiser zbere ekipo in posname material za tekoče leto in leta 2014, ko bo fant dosegel polnoletnost , bo padla tudi zadnja klapa. Že zdaj se mi cedijo sline. (-4)

Ocena:

[REC]³ Génesis

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Španija
Leto: 2012
Žanri: Grozljivka, Triler
Dolžina: 80',  Imdb
Režija: Paco Plaza
Scenarij: Paco Plaza
Igrajo:  Leticia Dolera, Diego Martín, Javier Botet, Ismael Martínez, Àlex Monner

Najpomembnejše dejstvo, ki ga morate vedeti, preden se posvetite tretjemu delu serijala Snemaj! [REC], je podatek, da film režiserko samostojno podpisuje Paco Plaza. Tokrat zraven ni Jaumeja Balaguera, Plazinega partnerja pri prvem in drugem filmu, a to vseeno ne pomeni, da je Balaguero dvignil roke od svojega najuspešnejšega projekta. Za konec tekočega leta je načrtovano snemanja sklepnega dela franšize Rec 4: Apocalypse, ki bo znova potekalo pod Blaguerovo režiserko taktirko. Avtorja ene izmed najodmevnejših evropskih horor uspešnic zadnjih let sta se dogovorila, da bo vsak posnel svojo zaključno verzijo in tako smo, oziroma še bomo, namesto enega, dobili kar dva [REC] filma.  

Prvi je svoj film končal Plaza, ki sopodpisuje tudi scenarij, pri tretjem nadaljevanju pa je znova sodelovala tudi večina tehničnega osebja, ki je pomagala ustvariti prejšnja filma. Ob ogledu je v dveh prizorih moč zaznati, da tretji film v resnici ni predzgodba ali nadaljevanje, saj se odvija v istem časovnem okvirju, kakor prve dve zgodbi. Tako pravzaprav tudi REC 3: Genesis uprizarja posledice izbruha iste epidemije, ob istem času, le da na drugi lokaciji. Glavno prizorišče je poročna slovesnost, na kateri bosta Clara in Koldo dahnila usodno da. Plaza ponudi nekaj sprememb v primerjavi s prejšnjima filmoma, saj zgodbo začne na odprtem, sredi sončnega dne, ko veseli povabljenci prihajajo na prostrano posest, kjer bo potekala poročna slovesnost. Takšen okvir je idealen izgovor za uporabo tresoče ročne kamere v rokah neizkušenega mladeniča. Zraven je tudi profesionalni snemalec porok, ki vso zadevo dokumentira z nekoliko naprednejšo opremo. 

Tukaj Plaza vpelje še drugo novost, saj se po prvi tretjini povsem odpove tresoči kameri, ko v nadaljevanju presedla na klasično filmsko kamero in s tem film oddalji od značilne found footage  vizualizacije. Tako je le začetni izbruh zombi epidemije posnet v tradicionalnem [REC] načinu, skozi tresočo kamero omenjenega mladeniča, ki je prvi ugotovil, da slabo počutje njegovega strica, ne izhaja iz pretiranega uživanja alkohola. Verjetno ni potrebno posebej razlagati, da od tukaj naprej spremljamo goli boj za preživetje. V kaosu, ki je nastal potem, ko so padle prve žrtve, sta se mladoporočenca ločila, zato do sklepnega dela filma spremljamo tekanje po veliki posesti in obupne poskuse ponovne združitve mladoporočencev, ki preživljata »nepozaben« poročni dan.

Plaza je poleg že omenjene tehnične in lokacijske osvežitve tretjemu filmu vdahnil nekaj komičnih momentov, ki z redkimi izjemami (španski SpongeBob in kršitve avtorskih pravic) ne funkcionirajo, še bolj zgrešena se mi zdi uporaba religioznega protistrupa, v funkciji boja proti poblaznelim ljudoždercem. Med tiste slabše postavke filma uvrščam tudi nastop Diega Martína v glavni moški vlogi, ki s svojo Jason Segel pojavo bolj paše k kakšni komediji, medtem ko njegova nevesta (Leticia Dolera) pusti nekaj boljši vtis. Največja pripomba pa leti na samo vzdušje, ki je pri tretjemu filmu svetlobna leta daleč od tistega, kar sta ponujala prejšnja filma. Jasno je, da atmosfero nekoliko razvodeni izbira samega prizorišča, vendar  tudi v prizorih, ki so posneti v zaprtih prostorih, gledalec ne čuti srha in utesnjenosti. Če nič drugega je tretji film jasno razkril, da je Jaume Balagueró tisti kreativnejši del avtorskega dvojca (tisti, ki spremljate njegovo ustvarjanje, ste to vedeli že prej), zato pričakujem, da bomo šele s četrtim filmom dobili dostojno sklepno dejanje. 

Ocena:

Polisse

Slovenski naslov: Policija
Država: Francija 
Leto: 2011
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 127', Imdb
Režija: Maïwenn
Scenarij: Maïwenn, Emmanuelle Bercot
Igrajo:  Karin Viard, Joey Starr, Marina Foïs, Maïwenn, Emmanuelle Bercot, Frédéric Pierrot, Naidra Ayadi 

Življenjska zgodba francoske multitalentirane umetnice Maïwenn je zelo zanimiva. Že v otroštvu je po materini direktivi (tudi ona je bila igralka), bila prisiljena vstopiti v svet šovbiznisa. Danes zaradi nesoglasij s starši, ne uporablja svojega polnega imena Maïwenn Le Besco. Pri rosnih 16-ih je že bila poročena z Lucom Bessonom in kmalu povila njunega prvega otroka. Luca je spoznala pri 12-ih in šušlja se, da je slavni Francoz pri pisanju scenarija za danes že kultnega Léona (1994), lik Mathilde (filmski debi Natalie Portman) ukrojil prav po življenjski zgodbi svoje bodoče mladoletne žene. Med snemanjem Petega elementa sta z Lucom še bila poročena, ko jo je ta zapustil zaradi glavne igralke Mille Jovovich. Nekateri se je mogoče  spominjate tudi po nastopu v odmevni francoski grozljivki Haute tension (Alexandre Aja, 2003). Lani je Maïwenn s svojim tretjim celovečercem prišla v Cannes in domov odšla zelo zadovoljna, saj je naslovni umotvor prejel nagrado žirije in obenem postal njen najuspešnejši projekt doslej.

Režiserka v obravnavo vzame vsakdan pripadnikov pariškega policijskega oddelka za zaščito otrok in mladostnikov. Ekipa izkušenih policistk in policistov se iz dneva v dan srečuje z najrazličnejšimi oblikami kriminalnih dejanj, v katerih so mladoletniki najpogosteje žrtve, včasih pa tudi storilci kaznivih dejanj. Zelo zahtevno delo polno stresnih situacij je težko »izključiti« tudi takrat, ko se  delovni dan izteče.  Meje med službenim in zasebnim skorajda ni, kar poleg dolgega seznama slabosti prinaša tudi nekaj pozitivnih refleksij. Uslužbence enote za zaščitno otrok prav narava njihovega dela tesno povezuje v homogeno, družini podobno skupino sodelavcev. Skupino, v katero pristojno ministrstvo pošlje mlado fotografinjo Melisso, ki bo v objektiv svoje kamere poskušala ujeti bistvo policijskega poklica. Fotografije potrebujejo za tiskanje različnih publikacij, s katerimi ministrstvo želi zajezditi naraščajoče nezadovoljstvo prebivalstva in izboljšati javno podobo policije. S to potezo  gledalec prevzame vlogo novinarja, ali neme priče, če hočete, ki skupaj s fotografinjo spremlja številne primere, raziskuje medsebojne odnose in značaje pripadnikov enote in tako kot Melissa, počasi postaja del enote za zaščito otrok. Iz minute v minuto nam postaja bolj jasno, zakaj je delo na oddelku tako zahtevno in zakaj zgodbe z oddelka detektive preganjajo tudi po koncu osemurnega delovnika.  

Maïwenn je v nekem intervjuju povedala, da je zamisel o snemanju filma dobila, ko je na francoski televiziji videla dokumentarec o policijski enoti za zaščito otrok. V pripravah na realizacijo projekta se je avtorica povezala s pariško policijo, ki ji je dovolila spremljanje policijskega dela iz prve roke. Tako so vsi primeri vključeni v film preslikava resničnih dogodkov, ki so se zgodili med njenim druženjem s policisti, oziroma starejši primeri, s katerimi so jo seznanili člani enote za zaščito otrok. Režiserka je sama spisala prvo verzijo scenarija, ki je nato ob pomoči Emmanuelle Bercot (ki, tako kot režiserka, igra eno izmed glavnih vlog) dobil končno podobo. Filmi, v katerih nastopajo liki, ki so pristno človeški in ob katerih imamo občutek, da opazujemo resnične ljudi, hitro vzpostavijo povezavo na relaciji gledalec-liki. Prav zato je zainteresiranost gledalca vedno na visokem nivoju, koncentracija polna. V osnovi je to eden izmed najpomembnejših razlogov, zakaj sploh gledamo filme. Želimo se potopiti v nek drug imaginarni svet, in za urico ali dve pozabiti na realnost. Polisse je eden izmed takih filmov, ob katerih smo vedno »not.« Tudi takrat, ko bi se najraje distancirali in preskočili čustveno izčrpajoče prizore, ki je enako težko gledati in ne gledati. Režiserka pripoveduje v dokumentarnem slogu - namreč, posamezne epizode funkcionirajo kot segmenti kakšne dokumentarne oddaje. Rdeča nit so preiskovalci, ki vodijo preiskave in zaslišanja, za katere bi lahko bi rekli, da na nek način absorbirajo del nesreče in bolečine vsakega posameznika. In zato je včasih cmok v grlu tako velik, da ga se enostavno ne da pogoltniti, včasih je spet, vsej tragičnosti navkljub, neprofesionalen izbruh smeha, povsem normalna reakcija. Nekatere je zmotila preštevilna igralska zasedba in pomanjkanje končne resolucije pri posameznih primerih. Sam tukaj ne vidim problema, saj menim, da s tem kot gledalec nisem bil prav nič prikrajšan. Film je v prvi vrsti refleksija sveta v katerem živimo, zato ga tako tudi doživljam - kot nekakšno večjo, globalno sliko, zapolnjeno s številnimi drobnimi detajli, v katerih vidimo obrise posameznih usod. Moja največja pripomba leti na režiserkin nastop pred kamero in njeno vpletenost v romantični moment filma. Imam občutek, da bi film še bolje funkcioniral brez tega dodatka. Predvidevam, da je Maïwenn ocenila, da je njena zgodba preveč surova in nesentimentalna in ji je zato želela dodati nekaj topline. Kakorkoli, Francozinji je uspelo posneti zelo dober film, ob katerem je ravnodušnost gledalca povsem izključena.  

Ocena:

Newlyweds

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Romantični, Komedija
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija: Edward Burns
Scenarij: Edward Burns
Igrajo: Edward Burns, Caitlin Fitzgerald, Kerry Bishé, Marsha Dietlein, Max Baker

Ameriških Židi imajo Woodyja Allena, Italo-Američani imajo Martina Scorseseja, za filme o Afro-Američanih skrbi Spike Lee. Kaj pa Irci? Ja, tudi oni imajo svojega človeka. Mogoče ni tako znan in pomemben, kakor zgoraj  našteti, a mu je v dosedanji karieri vseeno uspelo posneti nekaj zelo dobrih filmov. Newyorčana Edwarda Burnsa večina verjetno pozna po njegovih igralskih dosežkih; med ostalim je igral v Reševanju vojaka Ryana, ob boku Bobbyju de Niru v bledi kriminalki 15 minut in nekaterih drugih znanih naslovih, večinoma v stranskih rolah. Manj je znano, da je Burns tudi režiser in scenarist, ki za sabo ima že 12 zelo zanimivih celovečercev. Najbrž zato, ker najraje snema nizkobudžetne neodvisne filme, ki praviloma neopaženo zdrsijo mimo večine. Z Burnsom sem se prvič družil ob njegovem drugem filmu She's the One (1996), v katerem so mnogi opazili vzhajajoči zvezdnici Jennifer Aniston in Cameron Diaz. Leto prej je predstavil svoj igralsko-scenaristično-režiserski debi The Brothers McMullen, komično dramo posneto v hiši njegovih staršev, z neznanimi, neuveljavljenimi igralci, ki mu je žirija v Sundanceu namenila glavno nagrado. Sidewalks of New York (2001), The Groomsmen (2006), Purple Violets (2007) in oba že omenjena filma, so le nekateri naslovi iz njegove kolekcije, ki so gotovo vredni pozornosti.  

V središču pripovedi stojita novopečena zakonca Katie(Caitlin Fitzgerald) in Buzz (Edward Burns), ki menita, da sta našla odličen recept, za uspešno delovanje njune zakonske zveze. Oba za sabo imata propadla zakona, a sta zdaj veliko zrelejša, bolj odločna in tolerantna, pripravljena na sklepanje kompromisov. Njun recept je preprost - ona dela ponoči , on podnevi, zato vsakemu ostane dovolj prostora in svobode za lastne potrebe. »Skupni vikendi in nekaj ur tedensko, so ravno pravšnja mera in recept za uspeh,« enoglasno zatrjujeta oba, na skupni večerji s Katieino starejšo sestro in njenim možem. In tukaj v enačbo vstopajo družinski člani. Marsha in Max sta skupaj že 18 let in njun zakon je že dolgo na robu prepada. Telesna privlačnost je izpuhtela in oba že nekaj časa vztrajata na nasprotnih bregovih. Ločitev je opcija, ki že dolgo visi v zraku in le vprašanje časa je, kdo bo prej posegel po njej. Maxove in Marshine zakonske težave so sicer sprožile manjšo napetost med mladoporočencema, a so nesoglasja hitro pozabljena. Nato se na vratih njunega prostranega stanovanja prikaže Buzzova mlajša sestra Linda, ki že celo desetletje ni del njegovega življenja. Vihrava mladenka za nekaj časa rabi streho nad glavo in presenečena Katie ji razumevajoče izkaže dobrodošlico. Toda Linda je razuzdana mladenka, ki že prvo noč v stanovanje pripelje (ne)znanca, ki ga je pobrala v nekem baru.

5 tisočakov za igralce, 2 tisočaka za zavarovanje in 2 tisočaka za hrano in pijačo, je bilo porabljeno v dvanajstih snemalnih dneh. Borih devet tisoč dolarjev je Burnsu zadostovalo, da je pod streho spravil svoj dvanajsti avtorski projekt. Že zavoljo mikro proračuna si Ed zasluži vse čestitke. Prav takšni in podobni primeri so lahko odlična motivacija vsem nadebudnim in neuveljavljenim ustvarjalcem, ki razmišljajo o lastnih projektih, a se nato ustavijo že pri isti postavki – finančni konstrukciji. Zgoraj omenjeni znesek je vsekakor treba vzeti z rezervo, saj zraven niso prišteti stroški za opremo, post-produkcijsko obdelavo, promocijo itn… Bolj realen okvir je verjetno nekaj deset tisočakov, a nekaj vseeno drži kot pribito – tisto kar dela Burns, je čistokrvna neodvisna produkcija. In v tem je odličen. Tudi s tako skromnimi sredstvi je posnel zares dober film, ki po mojem skromnem prepričanju sodi v sam vrh njegovega ustvarjalnega opusa. Tistim, ki Burnsa ne poznate, bo verjetno v pomoč informacija, da lahko pričakujete izkušnjo, podobno tisti, ki jo ponujajo filmi Woodyja Allena. Ljubezenska razmerja, družinski in medčloveški odnosi, iskanje humorja v nerodnih situacijah, poigravanje s fobijami, skritimi fantazijami in zelo pristna multiperspektiva, ki nam učinkovito približuje občutja posameznih likov. Vse to je zapakirano v dokumentaristično formo, tudi po zaslugi prvoosebnih izpovedi glavnih protagonistov. Newlyweds je lepo povedan in dobro odigran življenjski film, ki postreže z marsikakšno situacijo, v kateri se večina lahko »prepozna«. In takšnih filmov se nikoli ne branim in jih tudi toplo priporočam vsem, ki imajo dovolj brezmožganskih romantičnih komedij in napihnjenih spektaklov.           

Ocena:

69. beneški filmski festival

Med  29. avgustom in 8. septembrom bodo vse oči mednarodne filmske javnosti uprte v Benetke. 69. edicijo Mostre bo odprl film The Reluctant Fundamentalist indijske režiserke Mire Nair, ki ga bodo zavrteli v netekmovalnem delu programa. Gre za politično srhljivko, posneto po knjižni predlogi pakistanskega pisatelja Mohsina Hamida, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu, pod naslovom Ugovor vesti nekega fundamentalista. Na čelo letošnje žirije, ki bo odločala o dobitniku zlatega leva za najboljši film, srebrnega leva za režijo in ostalih pomembnejših nagradah, je postavljen ameriški režiser Michael Mann.

Glavno tekmovalno sekcijo sestavlja 18 filmov, med katerimi največ predstavnikov imajo ameriška, francoska in domača, italijanska kinematografija.  Med zanimivejše naslove zagotovo sodi Strast (Passion), novi film legendarnega Briana De Palme, sicer erotični triler z Rachel McAdams in Noomi Rapace v glavnih vlogah. Nemalo pozornosti bo zagotovo zbudil tudi Terrence Malick s svojim novim filmom, romantično dramo To the Wonder, v kateri v glavnih vlogah nastopata Ben Affleck in Rachel McAdams. Osebno zelo nestrpno pričakujem novi film južnokorejskega mojstra Kim Ki-duka, ki bo predstavil dramo Pieta. Iz dežele vzhajajočega sonca prihaja neuničljivi Takeshi Kitano, ki se z Outrage: Beyond znova podaja v svet organiziranega kriminala. Kot zadnji 18. film je v tekmovalno sekcijo dodan The Master Paula Thomasa Andersona, ki je zagotovo eden izmed filmov, ki bo zaznamoval letošnjo filmsko jesen. Po petih letih se bo z novo stvaritvijo predstavil tudi eden izmed najpomembnejših avstrijskih režiserjev današnjice Ulrich Seidl, nova filma bosta predstavila izkušeni Olivier Assayas in njegov francoski rojak Xavier Giannoli. Zraven je tudi najuspešnejši filipinski režiser Brillante Mendoza, zanimivo deluje tudi Linhas de Wellington, vojna drama čilske režiserke Valerie Sarmiento.

Poleg otvoritvenega filma Mire Nair med filmi zunaj tekmovalne konkurence najdemo tudi novi film oskarjevke Susanne Bier, romantična komedijo Love Is All You Need. Svetovno premiero bo doživel tudi triler The Company You Keep Roberta Redforda, obetavno deluje tudi triler-drama Henryja-Alexa Rubena Disconnect in krimi drama The Iceman, z Michaelom Shannonom in Jamesom Francom, ki jo režisersko podpisuje Ariel Vromen. Francoz Jean-Pierre Améris bo predstavil dramo L'homme qui rit, Spike Lee dokumentarec Bad 25, oskarjevec Jonathan Demme prav tako dokumentarec Enzo Avitabile Music Life. Torej, Benetke bodo tudi letos, programskem hujšanju navkljub, ponudile kar nekaj zanimivih naslovov, na katere bomo morali  filmoljubci na sončni strani Alp, še malo počakati. 

Tekmovalni program

Something In The Air (Apres Mai), R: Olivier Assayas (Francija)

At Any Price, R: Ramin Bahrani (ZDA-VB)

Dormant Beauty (Bella Addormentata), dir Marco Bellocchio (Italija-Francija)

La Cinquieme Saison, R: Peter Brosens and Jessica Woodworth (Belgija-Nizozemska-Francija)

Fill The Void (Lemale Et Ha'Chalal), dir Rama Burshtein (Israel)

E Stato il Figlio, R: Daniele Cipri (Italija-Francija)

Un Giorno Speciale, R: Francesca Comencini (Italija)

Passion, R: Brian De Palma (Francija-Nemčija)

Superstar,R: Xavier Giannoli (Francija-Belgija)

Pieta, R:Kim Ki-duk (J. Koreja)

Outrage Beyond, R: Takeshi Kitano (Japonska)

Spring Breakers, R: Harmony Korine (ZDA)

To The Wonder, R: Terrence Malick (ZDA)

Thy Womb (Sinapupunan), R: Brillante Mendoza (Filipini)

Linhas de Wellington, R: Valeria Sarmiento (Portugalska-Francija)

Paradise: Faith (Paradies: Glaube), R: Ulrich Seidl (Avstrija-Francija-Nemčija)

Betrayal (Izmena), R: Kirill Serebrennikov (Rusija)

The Master, R: Paul Thomas Anderson (ZDA)

Izven Konkurence:

L'homme qui rit, R: Jean-Pierre Ameris (Francija) 

Love Is All You Need, R: Susanne Bier (Danska, Švedska)

Cherchez Hortense, R: Pascal Bonitzer (Francija)

Sur un fil, R: Simon Brook (Francija, Italija)

Enzo Avitabile Music Life, R: Jonathan Demme (Italija, ZDA)

Tai Chi 0, R: Stephen Fung (Kitajska)

Lullaby to My Father, R: Amos Gitai (Izrael,Francija)

Shokuzai (Penance), R: Kiyoshi Kurosawa (Japonska)

Bad 25, R: Spike Lee (ZDA)

The Reluctant Fundamentalist, R: Mira Nair (Indija,Pakistan, ZDA)

O Gebo e a Sombra, R: Manoel de Oliveira (Portugalska, Francija)

The Company You Keep, R: Robert Redford (ZDA)

Shark (Bait 3D), R: Kimble Rendall (Kitajska)

Disconnect, R: Henry-Alex Rubin (ZDA)

The Iceman, R: Ariel Vromen (ZDA)

Horizonti: 

Wadjda, R: Haifaa Al Mansour (Nemčija)

Khanéh Pedari (The Paternal House), R: Kianoosh Ayari (Iran)

Ja Tozhe Hochu (I Also Want It), R: Alexey Balabanov (Rusija)

Gli equilibristi, R: Ivano De Matteo (Italija)

L'intervallo, R:  Leonardo Di Costanzo (Italija, Švica, Nemčija)

El Sheita Elli Fat (Winter of Discontent), R: Ibrahim El Batout (Egipt)

Tango Libre, R: Frédéric Fonteyne (Belgija, Francija, Luksemburg)

Menatek Ha-Maim (The Cutoff Man), R: Idan Hubel (Izrael)

Gaosu tamen, wo cheng baihe qu le (Fly with the Crane), R: Li Ruijun (Kitajska)

Kapringen (A Hijacking), R: Tobias Lindholm (Danska)

Leones, R: Jazmin Lopez (Argentina, Francija, Nizozemska)

Bellas Mariposas, R: Salvatore Mereu (Italija)

Low Tide, R: Roberto Minervini (ZDA, Italija, Belgija)

Boxing Day, R: Bernard Rose (VB, ZDA)

Yema, R: Djamila Sahraoui (Alžirija, Francija)

Araf (Araf -- Somewhere in Between), R: Yesim Ustaoglu (Turčija, Francija, Nemčija)

Sennen no Yuraku (The Millennial Rapture),R:  Koji Wakamatsu (Japonska) 

San Zi Mei (Three Sisters), R: The Bing Wang (Francija, Hong Kong)

The Dictator

Slovenski naslov: Diktator
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 83', Imdb
Režija: Larry Charles
Scenarij: Sacha Baron Cohen, Alec Berg, David Mandel, Jeff Schaffer
Igrajo: Sacha Baron Cohen, Anna Faris, John C. Reilly, Megan Fox, Ben Kingsley, B.J. Novak, Kevin Corrigan

Upoštevajoč številne negativne odzive in slabe občutke, ki so prevladovali  po ogledu predzadnje Cohenove pogruntavščine Brüno, je Diktator v mojih načrtih imel malo možnosti za uspeh. Ko so film popljuvali tudi tisti, s katerimi se v večini primerov strinjam, sem svoja pričakovanja spustil na najnižji možni nivo. Če bi sam odločal o tem, bi Diktator verjetno še nekaj časa ostal v čakalnici, prednost bi dobili drugi naslovi, toda moji najbližji so poskrbeli, da sem film vseeno uvrstil na prednostno listo. Nekaj je gotovo - film bi se prej ali slej znašel na mojem meniju, saj sem izvrstnemu britanskemu komiku, po genialni preobrazbi v Borata Sagdiyeva, odobril izjemno velik kredit, ki se ga ne da zlahka zapraviti.

Za to priložnost se je Sacha Baron Cohen preobrazil v vrhovnega vodjo namišljene severnoafriške deželice. Njegovo ime je admiral-general  Aladeen (vsaka podobnost z resničnimi diktatorji je vsekakor namerna) in njegovo vladanje kraljevini Wadiya je zelo lep zgled za vse wannabe diktatorje. Vrhovni vodja je na oblast prišel povsem nepričakovano. Na prestol se je usedel pri rosnih 7-ih letih, potem ko je njegov ljubi oče umrl v nesreči pri lovu, ko je njegovo telo slučajno zadelo skoraj sto krogel in nekaj deset puščic. Že od samega začetka je admiral-general vladal s trdo, a pravično roko. Dal je usmrtiti le tiste, ki so bili drugače misleči, medtem ko so vsi ostali, ki niso imeli priložnosti izmenjati mnenja z največjim sinom, ki ga je Wadiya kdaj imela, lahko mirno živeli v prijetni revščini. Kot vsak dober  diktator, tudi admiral-general veliko da na svoj imidž v javnosti. Poleg izjemnih znanstvenih dosežkov (nekaj več kot 100 doktoratov), je Aladeen tudi najuspešnejši športnik svoje domovine, lastnik številnih svetovnih rekordov v atletiki in izjemen plavalec. In zdaj, ko je njegova ljuba dežela na korak od še enega zgodovinskega dosežka, izdelave lastne nuklearne bombe, se je v zgodbo vmešala mednarodna skupnost, ki rožlja z orožjem in preti z gospodarskimi sankcijami. Prav zato se vrhovni vodja odpravi v New York, kjer bo na sedežu Združenih narodov nagovoril svetovne voditelje in jim predstavil humanitarno naravo njegovega nuklearnega programa.     

»Vsi ste vi zame Arabci,« pravi John C. Reilly in nadaljuje: »Črnci, Židje in tisti modri drevoljubni pedri iz Avatarja.« Že pred to izjavo sem se večkrat nasmehnil Cohenovi brezkompromisni nekorektnosti, a prav v tej izjavi se mogoče še najbolj zrcali njegova nediskriminatorna obravnava vseh Zemljanov in kakšnega vesoljca, za povrh. Cohen se loti vseh po dolgem in počez in čeprav na prvi pogled deluje, da si je britanski komik za glavno tarčo izbral arabske samodržce, Sacha tudi ob tej priliki ne pozabi na svojo najljubšo tarčo – Ameriko. Po Boratu in Brünu je Cohen posnel film, ki ne funkcionira v mockumentary okvirjih, ampak v klasični linearni naraciji. Razlogi za odstopanje od forme lažnega dokumentarca so najbrž povsem praktični. Najti ustrezne sogovornike za fiktivnega kazahstanskega novinarja, ali avstrijskega homoseksualnega modnega guruja, ni pretirano težko, srečanje fiktivnega državnika z resničnimi (prepoznavnimi) politiki, pa je praktično neizvedljivo. A tudi v tej klasični obliki – torej, filmu z zgodbo – ki vključuje tudi pravi romantični zaplet, Cohen zapakira dovolj pikantnih dovtipov in domiselnih konstatacij. Kakovost humorja niha od poceni trikov za instantno šokiranje gledalca, klišejskega poigravanja z različnimi predsodki slehernika, do nekoliko globljih in bistroumnejših domislic,  ki nam v humornem pakiranju dostavijo marsikakšno politično resnico. Raba ene same ponavljajoče se besede za dosego komičnega efekta ni nič novega, a imam občutek, da so se avtorji v tem primeru odrezali nadpovprečno dobro. Zabava tudi soundtrack zapolnjen z zanimivimi priredbami, sploh v trenutkih ko diktator prvič odkriva svojo mehko, človeško stran. Posrečen se mi zdi tudi sklepni del, v katerem se Cohen pokloni Chaplinu in obenem zahodnim demokracijam zelo duhovito zrecitira še eno lekcijo, o dejanskem pomenu besede demokracija. Kakorkoli, v seštevku vseh postavk je Diktator povsem solidna komedija. Vsaj po mojih merilih, čeprav se zavedam, da gre za material, ki močno polarizira občinstvo. Diktator je v slovarju wadiyjskega knjižnega jezika dal preimenovati lepo število besed v »Aladeen,« vključujoč besedi pozitivno in negativno. Zato je Diktator film, ki mu za zaključek podeljujem »Aladeen« oceno.

Ocena:

The Hunger Games

Slovenski naslov: Igre lakote: Arena smrti
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Avantura, ZF
Dolžina: 142' ,  Imdb
Režija: Gary Ross
Scenarij: Gary Ross, Suzanne Collins, Billy Ray
Igrajo: Jennifer Lawrence, Josh Hutcherson, Liam Hemsworth, Elizabeth Banks, Woody Harrelson, Stanley Tucci, Donald Sutherland

Ob izteku ene in bližajočem se koncu druge visokodobičkonosne najstniške franšize, dolgoživečega Harryja Potterja (2001-2011), ki je ciljno publiko rekrutiral že v otroštvu, z njo odrasel in jo izpustil šele ob polnoletnosti in komercialno uspešnega, a kakovostno veliko skromnejšega serijala Somrak, je svet potrebovalo nov franšizo, ki bi zapolnila nastalo luknjo. Veliki studii so zavohali kri že ob izidu prve knjige Suzanne Collins, Igre lakote so postale knjižna uspešnica in ameriški Lions Gate je v letu 2009, še pred izidom druge knjige, sprožil produkcijo prvega dela načrtovane trilogije. Sprva so načrtovali tri filme, a so se ob pogledu na do vrha napolnjene mošnjičke in skoraj 700 milijonov $ prihodka, ki bo na koncu gotovo še višji, premislili, in iz zadnje knjige »iztisnili« dva filma. Torej, trilogija v štirih delih, kot še ena od možnosti za maksimiranje dobička. Mogoče ta uvod po malem sugerira mojo nestrpnost do filmov, ki so v prvi vrsti kakovostno komercialno blago in šele potem legitimni predstavniki sedme umetnosti, toda moji občutki po dobrih dveh urah v družbi junakov iz dežele Panem niso negativni, ampak zmerno pozitivni, oziroma zadovoljivi, kar je mogoče še najbolj ustrezna formulacija. Osnovni motiv je univerzalen – boj dobrega in slabega skozi perspektive dveh jasno ločenih svetov. Premožnega, zlobnega in krvi žejnega Kapitola, vladarskega okrožja v deželi Panem in podjarmljenih prebivalcev ostalih 12-ih okrožij, v katerih živi večina podrejenih, revnih in lačnih prebivalcev Panema. A tudi iz ljudstva oropanega vseh materialnih dobrin in dostojanstva, domiseln vladar lahko iztisne še kakšno korist. Če ne drugega, potem zabavo za zdolgočaseno elito, ki podjarmljeni raji istočasno služi kot pomemben opomnik na neuspelo, v krvi zatrto vstajo iz preteklosti. Vsako okrožje prispeva dva najstniška kandidata, ki se nato v Areni smrti z ostalimi »srečneži« spopadeta za končno zmago. Naša glavna herojina v podobi Jennifer Lawrence pristane v areni smrti zato, ker se prostovoljno odloči zamenjati vlogi z mlajšo sestro, ki ji je žreb namenil »čast« sodelovanja in zastopanja 12.okrožja. Katniss Everdeen (Lawrence) v družbi njenega moškega partnerja (Josh Hutcherson), ki je njen soborec, a v končnici tudi nasprotnik v smrtonosni areni, pošljejo v Kapitol. Skozi priprave na dan D ju bo vodil njun zapiti mentor (Woody Harrelson), eden izmed zmagovalcev iz preteklih sezon. 

Postapokaliptična prihodnost je vedno bila hvaležna filmska snov, ki k ogledu lahko privabi širok spekter potencialnih gledalcev. Igre lakote so v osnovi resda namenjene mlajši populaciji, a ravno ta postapokaliptični pedigre in motivi družbene neenakosti, ter tačas aktualni strah večine Zemljanov pred črno (lačno) prihodnostjo tvorijo zmes, ki lahko pritegniti tudi tiste nekoliko izkušenejše ljubitelje gibljivih slik. Filma se od premiere dalje držijo večinoma pozitivni odzivi in tudi to je eden od razlogov, da sem se naslovnega lotil z zmernim optimizmom. Kritiški konsenz je po mojem skromnem mnenju vseeno zastavljen preveč pozitivno in tudi če bi upošteval zgolj mainstream izdelke, Igre lakote ne bi mogel uvrstiti med najsvetlejše stvaritve tekočega filmskega leta. A to nikakor ne pomeni, da film ni vreden ogleda. Skoraj dve uri in pol dolga pripoved mine razmeroma hitro, brez zatikanj, prostega teka skorajda ni. Gary Ross [Pleasantville (1998), Seabiscuit (2003)], vseskozi ohranja dober ritem in pravšnjo dozo suspenza, kar blagodejno vpliva na gledalčevo koncentracijo. Levji delež k pozitivnem končnem vtisu prispeva odlična Jennifer Lawrence in zdi se mi, da v tem trenutki ni mlade igralke, ki bi bolje zapolnila čevlje Katniss Everdeen. Ona je prva violina, ona je tista, ki vleče zgodbo naprej in vsi ostali liki so dejansko le njeno »pomožno osebje.« Čeprav ne škodi, če v kadru imaš kalibre tipa Woody Harrelson, Stanley Tucci ali Donald Sutherland,  bode v oči dejstvo , da nihče od nastopajočih v pomembnejših stranskih vlogah,  ne ponudi kakšne zapomljive kreacije. Še najbližje temu je Woody Harrelson, njegov lik je dober in v ozadju bi se lahko skrivala zanimiva zgodba, a je za kaj več zmanjkalo minutaže in scenaristične domiselnosti. Tudi sicer Igre lakote preigravajo motive, ki ne oddajajo pretirane svežine. Odmevi filmov kot so Rollerball (Norman Jewison, 1975), Ubežnik (The Running Man, Paul Michael Glaser, 1987) in mogoče še najbolj, japonskega bisera Batoru rowaiaru (Battle Royale, Kinji Fukasaku, 2000), so pri gledalcu z nekoliko več kilometrine zaslužni za občutek že videnega, a to vseeno ne bo zmanjšalo užitka pri mlajši (ciljni) publiki. Znova smo dobili film, ki je žrtev famoznega PG-13 pravila, ki se ga veliki studii drže kot pijanec plota. In kaj naj naredi režiser, ki snema krvav film, v katerem lahko prelije le deciliter ali dva krvi? Uporabi tresočo kamero in bližnje posnetke, hitro montira in tako poskuša kompenzirati odsotnost kreativne svobode. Dodaten utež okoli njegovega vratu je franšizna narava izdelka, ki zapoveduje vzpostavitev iztočnic za nadaljevanja, kar posledično prinaša marsikakšno nedorečenost in nepopolnost. A kaj hočemo, Igre lakote nikoli ne skrivajo svojega multipleks značaja in v tistem trenutku, ko se odločimo za ogled, nepreklicno sprejemamo tudi vsa pravila, ki jih tovrstna filmska zabava prinaša s seboj.

Ocena: