ponedeljek, 21. januar 2013

Beasts of the Southern Wild (2012)



Slovenski naslov: Zveri južne divjine
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Fantazijski
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Benh Zeitlin
Scenarij: Lucy Alibar, Benh Zeitlin
Igrajo: Quvenzhané Wallis, Dwight Henry, Levy Easterly, Lowell Landes, Pamela Harper 

Zdaj, ko sem končal s predstavitvijo letošnjih Sundance favoritov je končno čas, da se posvetim lanskemu Sundance zmagovalcu, ki na vstopu v leto 2013 na račun  številnih nominacij za pomembne nagrade doživlja novo mladost. Tukaj se zrcali vsa moč hollywoodske mašinerije, ki vsake toliko časa opazi kakšen izmed neodvisnih, majhnih filmčkov in ga potem propagira do onemoglosti. Zveri južne divjine so po zmagi v Sundanceu navdušile gledalce v Cannesu in številnih festivalih po celem svetu (tudi na Liffu), a je film šele zdaj, malo pred podelitvijo oskarjev, prišel v fokus širših množic. Jasno, Zveri… je bil že zdavnaj opažen in o filmu so pisale že skoraj vse medijske hiše, ki v manjšem ali večjem obsegu pokrivajo filmsko umetnost, vendar je šele magična beseda oskar prvenec Benha Zeitlina pripeljala v dnevne sobe običajnega gledalca. A kaj hočemo, takšni smo ljudje, vedno najprej posegamo po stvareh, ki so na dosegu roke, čeprav se tam zunaj skriva veliko alternativnih filmskih doživetij, ki jih taisti mainstream vztrajno ignorira. O naslovnem sta svoje povedala že Filmoljub in Paucstadt, vendar vseeno ne želim pustiti enega najodmevnejših neodvisnih filmov lanske sezone, brez omembe na tem blogu.
Če smo doslej menili, da je prikoličarsko naselje najslabše bivanjsko okolje, namenjeno najrevnejšim ameriškim slojem, potem je tukaj film, ki nas bo prepričal v nasprotno. Naša glavna junaka, deklica Hushpuppy in njen oče Wink, živita v neuglednem barakarskem naselju Bathtub, lociranem nekje v delti mogočnega Mississippija. Bathtub je po zgraditvi velikega zaščitnega jezu, ki mesto ščiti pred poplavami, ostal odrezan od sveta in je skorajda neprimeren za življenje, zato se lokalne oblasti prizadevajo izseliti maloštevilne reveže, ki še vedno vztrajajo na tem območju. Del te skupnosti sta tudi naša glavna protagonista, ki se tako kot njuni sokrajani preživljata z ribolovom in rejo perutnine za zasebno rabo. Hushpuppy je igriva deklica, ki jo oče Wink vzgaja na precej neobičajen način. Punca namreč ne živi v isti baraki z očetom, ampak v improviziranem bivališču nekaj deset metrov stran. Večino dneva lahko po svobodni volji raziskuje okolico, sanjari o odsotni materi in se potaplja v magični svet otroške domišljije. Ko je oče v svoji baraki, je Hushpuppy navadno povabljena na kosilo, ko ga ni, si mora sama poiskati kaj za pod zob. Med opazovanjem dinamike njunega odnosa pomislimo, da je čudaški oče v mnogih situacijah neprimerno grob do otroka, vendar kmalu spoznamo, da se za takšno držo skriva nekaj več. Oče je hudo bolan in njegovi dnevi so šteti, zato želi deklico pripraviti na življenje v surovem okolju. Potem območje prizadene hudo neurje in morska voda zalije Bathtub. Obstanek v tako težkih okoliščinah postne ultimativni test dekličine pripravljenosti na čas, ko očeta ne bo zraven. 
Zveri… so v mnogih pogledih izjemen prvi film. Njegovo veličino najbolje dojamemo, ko ga postavimo ob bok 50 milijonske blockbuster neumnosti (vstavi poljuben naslov), ki v nobenem segmentu svojega filmskega tkiva ne nudi trohice izvirnosti, posebnosti in magičnosti, ki jo vedno znova iščemo v zgodbah, zapisanih na celuloidnih trakovih. Ja, magičnost je prava beseda, saj nas Zveri… že od prvih minut posesajo v hipnotičen, redkokdaj viden filmski imaginarij. Za učinkovito mešanje domišljije in realnosti, nadrealizma in surove stvarnosti, Zeitlin uporabi zorni kot 6-letne deklice, ki instantno osvoji naša srca. S svojimi razmišljanji o vesoljskem ravnovesju in malickovskimi analizami kroga življenja, ki so podane kot kratki voice-over povzetki, je Hushpuppy deklica, ki jo ne srečamo vsak dan. Za 6-letnico so takšna razmišljanja zagotovo nekoliko pretenciozna, vendar njene besede vseeno ne izzvenijo napačno, oziroma nerealno, saj se lepo skladajo s surrealističnim pridihom zgodbe in so v sozvočju z  vzpostavljenim vzdušjem. Brez dvoma gre dober del zaslug za uspešno funkcioniranje tako zastavljenega lika pripisati  neverjetni Quvenzhane Wallis, ki pred tem nastopom še nikoli ni stala pred kamerami. S podobnimi občutki me navdaja nastop Dwighta Henryja, prav tako naturščka, ki je pred sodelovanjem z Zeitlinom in njegovo ekipo nastopal za prodajnim pultom manjše neworleanške pekarne. Poglavje zase je odlična glasba, ki sta jo prispevala Dan Romer in Benh Zeitlin, ki je še dolgo po ogledu odmevala v moji glavi. Zveri… so sporočilno zelo širok film, v katerem lahko prepoznamo veliko motivov in izpeljemo nešteto razlag in interpretacij. Prav njegova ambiciozna vseobjemajoča zasnova je v mojih očeh tudi njegova najšibkejša točka, saj takšen pristop, s katerem Zeitlin za vsako ceno želi spregovoriti o višjih resnicah, ima za stranski učinek očitno pomanjkanje fokusa. Zveri… so film, ki nam ponudi veliko občudovanja vrednih stvari, vendar mu njegova širina prepreči dosego čustvenega vrhunca. Ob takšnem filmu želim na koncu biti zlomljen, hočem, da boli… In, ne me narobe razmeti, bolelo je, a vseeno ne tako močno, kot bi lahko. A to sem le jaz, zato je vedno najbolje, da si mnenje ustvarite sami. Konec koncev je namen teh zapisov opozoriti na filme, ki so vredni ogleda in pozornosti in Zveri… so preteklem letu brez dvoma bile ena najbolj sijočih zvezd filmskega vesolja.

Ocena:


3 komentarji:

  1. Glasba v filmu je res zakon. Bi si zaslužila vsaj nominacijo za oskarja.

    OdgovoriIzbriši
  2. DA. Se strinjam glede glasbe. Oskarja pa filmu privoščim tudi v kateri drugi kategoriji.

    OdgovoriIzbriši
  3. Bolj razmišljam o njem in gledam druge filme, boljši mi je. Zares fantastičen se mi zdi, kaj vem, povsem me je osvojil. Nekaj novega, do neke mere svežega - čisto drugačen kot ostali, ki se nekje globoko v bitu preveč ponavljajo. Tudi sam bom na oskarjih navijal za kakšno vidnejšo nagrado.

    OdgovoriIzbriši