Django Unchained (2012)

Slovenski naslov: Django brez okovov
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Western
Dolžina: 165' ,  Imdb
Režija: Quentin Tarantino
Scenarij: Quentin Tarantino
Igrajo: Jamie Foxx, Christoph Waltz, Leonardo DiCaprio, Don Johnson, Samuel L. Jackson, Kerry Washington, Jonah Hill, Amber Tamblyn, Zoe Bell, James Remar, Bruce Dern

V pravem morju informacij, ki spremljajo najnovejši film Quentina Tarantina smo v nekaterih medijih lahko zasledili informacijo o možni bližnji upokojitvi enega najmarkantnejših  filmarjev v novejši filmski zgodovini. Po teh informacijah sodeč naj bi Tarantino posnel še dva filma, zaokrožil število posnetih filmov na 10 in se poslovil. Na sledi teh informacij sem opravil manjšo raziskavo in prebral intervjuje, ki so sprožili omenjene govorice in prišel do drugačnih zaključkov. V resnici je Quentin v teh intervjujih govoril o načrtih za prihodnost in med drugim povedal, da v pozni starosti najbrž ne bo snemal filmov. Povedal je tudi, da je deset filmov lepa številka, na kateri bi lahko zaključil svojo pot, vendar je trditev izrečena v kontekstu, v katerem nisem zasledil nič obvezujočega. Kakorkoli, QT bo zagotovo še nekaj časa z nami, zato pustimo tovrstne špekulacije počivati in se raje posvetimo njegovem sedmem celovečercu (upoštevam njegovo logiko in Kill Bill obravnavam kot en film). Django brez okovov je nezgrešljivo tarantinovski  produkt, v katerem brez dvoma bojo uživali vsi spoštovalci njegovega dela. Film prinaša vse značilnosti in standarde, ki smo jih vajeni iz njegovih prejšnjih filmov,  zavoljo mnogih stičnih točk pa  lahko govorimo o nadgraditvi ideje, ki jo je QT propagiral že z Neslavnimi barabami. Tako kot Barabe, tudi Django obravnava določeno zgodovinsko obdobje, druga še pomembnejša podobnost med filmoma pa je obravnava zgodovinskih krivic in sramot. Z obema filmoma se Tarantino odloči fantazirati o popravljanju teh zgodovinskih krivic,  to pa počne na sila všečen in zabaven način. Nemci so si v filmskem in tudi vseh drugih pogledih, že zdavnaj nalili kozarec čistega vina in sprejeli neprijetno resnico o njihovi vlogi med drugo svetovno vojno, kar bi težko trdili za Američane in njihov odnos do suženjstva, vsaj kar zadeva prikaz tega obdobja na filmskem platnu. Večina na ta period ameriške zgodovine in suženjstvo še vedno gleda skozi romantično – idilično prizmo hollywoodskih klasik tipa V vrtincu in prav zato Djangu iz perspektive ameriškega gledalca velja pripisati določeno izobraževalno – razsvetljensko vrednost.

Tokrat nas Tarantino pelje v čas malo pred ameriško državljansko vojno, v leto 1858, globoko na ameriški jug, med premožne bele lastnike sužnjev, ki na ogromnih plantažah na račun suženjskega dela veselo kopičijo  svoja bogastva. Tudi Django (Foxx) je suženj, vendar se stvari zanj obrnejo na bolje, ko sreča Kinga (Waltz), nekoč zobarja, sicer izkušenega lovca na glave. Ta potrebuje njegovo pomoč pri iskanju zloglasnih bratov Brittle, zato je od trgovcev s sužnji pripravljen odkupiti Djangovo svobodo. Po manjšem nesporazumu je kupčija vendarle sklenjena. Liberalno misleči lovec na glave Djangu obljubi svobodo, če mu ta pomaga ujeti  zločince, za katerimi je razpisana zajetna nagrada. Django je namreč eden redkih ljudi, ki ve, kako izgledajo člani družine Brittle. Django se odlično znajde v vlogi Kingovega pomočnika, zato se moška po uspešnem zaključku zadeve Brittle domenita za nadaljnje sodelovanje. Django bo kot svoboden človek Kingu pomagal loviti iskane zločince, denar od nagrad pa bosta pravično razdelila. Lovec na glave in vajenec se počasi zbližata in Django, ki postaja iz dneva v dan boljši v nevarnem poklicu, Kingu razkrije svojo žalostno zgodbo. Njegova ženo Broomhildo so prejšnji lastniki prodali neznano kam in Django je pripravljen storiti karkoli, da jo najde in odkupi njeno svobodo. King mu brez pomisleka ponudi svojo pomoč in jo preko svojih zvez  kmalu tudi izsledi. Sled ju pripelje do Calvina Candieja (DiCaprio), lastnika zloglasne plantaže Candyland. Partnerja vesta, da Candie svojo sužnjo ne bo zlahka prodal, zato skujeta prebrisan načrt za njeno osvoboditev. 

Tarantino je eden redkih režiserjev, ki mu ob izidu novega filma vedno znova uspe zasenčiti svoje igralske zvezde. QT je dosegel takšno stopnjo prepoznavnosti, da tudi 15-letni mulc ne bo rekel, da gre v kino gledati novi filma Leonarda DiCapria, ampak bo nagonsko izjavil, da gre gledati novi film Quentina Tarantina. Njegovo ime je na nek način postalo blagovna znamka, ki ji upravičeno zaupajo široke množice in vesel sem, ker med mainstreamovskimi avtorji obstaja nekdo, ki  lahko ohrani visoko avtorsko avtonomijo, zadovolji široke množice in obenem ohrani  zelo visok kakovostni nivo svojih stvaritev. Django ni nobena izjema, saj nam ponudi vse, kar pričakujemo od Tarantinovega filma. Tu so znova  lucidni, s komiko prepojeni dialogi, ob katerih napenjamo ušesa in ves čas ohranjamo visoko raven koncentracije, v pričakovanju novih biserčkov. Potem je tu očem prijetna vizualizacija in zanj značilno pretiravanje s stiliziranim nasiljem, pa odličen občutek za ritem in atmosfero. Prav tako velja izpostaviti  prefinjen okus pri selekciji  in uporabi glasbe – včasih imam občutek, da tudi povprečna skladba v Tarantinovem filmu ima nadpovprečen učinek. Dobri filmi navadno izvlečejo tisto najboljše iz igralca in to pot bi še posebej izpostavil dosežek Lea DiCapria, ki se odlično odreže, v zanj netipični vlogi. Tako kot pri Barabah me je znova najbolj navdušil Waltz, ki je po mojem prepričanju najkompetentnejša oseba za interpretacijo Tarantinovih dialogov. Django je odličen film, brez dvoma eden najsvetlejših primerkov lanske letine, vendar ga vseeno ne morem uvrstiti med Tarantinove najboljše izdelke. Razlogov je več, vendar me je najbolj zmotil nelogični zasuk v končnici (Calvinova sestra Djanga ne pokonča, ko dobi priložnost), s tem pa na kredibilnosti nekoliko izgubi tudi veliki finale, ob katerem je mogoče povleči več kot očitne vzporednice z Barabami.  Rad bi videl nekoliko bolj poglobljeno karakterizacijo naslovnega junaka in manj prizanesljivo ravnanje z njegovo izbranko, a v isti sapi želim poudariti, da te pomanjkljivosti  vseeno bistveno ne obremenijo filma in odličnega celostnega vtisa.  (+4)              

Ocena: