Harold's Going Stiff (2011)

Slovenski naslov: Harold postaja zombi
Država: VB
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Grozljivka
Dolžina: 77' ,  Imdb
Režija: Keith Wright  
Scenarij: Keith Wright  
Igrajo: Stan Rowe, Sarah Spencer, Andy Pandini, Phil Gascoyne, Lee Thompson, Richard Harrison

Filmi o zombijih so v zadnjih desetih letih doživeli pravi preporod, številne nacionalne kinematografije so arhivirale prve kose celuloida s podobami živih mrtvecev. George A. Romero je konec 60-ih let prejšnjega stoletja sprožil plaz, ki se verjetno ne bo nikoli povsem ustavil in v zadnjih letih produkcija filmov na to temo, dosega nove vrhove. Dobrih deset let nazaj okoliščine niso bile pretirano naklonjene tovrstnim filmom, le redke zombijade so dosegle širši krog gledalcev in se globlje vtisnile v kolektivni filmski spomin. Britanci so svojimi filmi odigrali pomembno vlogo pri reanimaciji tega pod-žanra, saj jim je uspelo ustvariti nekaj ključnih filmov, ki so zaspan žanr prebudile iz globokega spanca in mu dale novi kreativni zagon. V mislih imam predvsem odlična 28 dni pozneje (28 Days Later …, Danny Boyle, 2002) in Noč neumnih mrtvecev (Shaun of the Dead, Edgar Wright, 2004). In ravno ko sem mislil, da se v danih okvirih ne da storiti nič novega in svežega, so Britanci znova presenetili in me prepričali v nasprotno, ko se je od nikoder prikazal Keith Wright, s svojo zgodbo o ostarelem vdovcu Haroldu Gimblu.

Ovdoveli upokojenec Harold je bil prvi pacient z ORD boleznijo, s katero znanstveniki označujejo ljudi, ki so se začeli spreminjati v zombije. Značilnost prvega stadija preobrazbe je otrdelost v okončinah in s tem povezane težave pri gibanju, ki bistveno zmanjšujejo motorične sposobnosti bolnika. V zgodbo vstopimo v trenutku polnega razmaha epidemije. Medtem ko se znanstveniki trudijo najti zdravilo za smrtonosno bolezen, posamezniki organizirani v manjše skupine prežijo na zombije, tudi tiste, pri katerih preobrazba še ni končana, in jih brez zadržkov likvidirajo. Harold znanstvenikom ni zanimiv zgolj kot pacient številka ena, temveč tudi zato, ker njegova preobrazba traja presenetljivo dolgo. Zdravnik, zadolžen za iskanje cepiva proti ORD bolezni celo meni, da bo s testi na prvookuženem pacientu prišel do ključa,  ki mu bo pomagal razkriti vzroke za nastanek bolezni. Harold je obtičal v prvemu stadiju in huda otrdelost udov že nekaj časa greni njegove penzionerske dni. Pri lajšanju težav z otrdelostjo mu pomaga mlada medicinska sestra Penny, ki je nesrečna v ljubezni, kompleksi povezani z njeno debelušno zunanjostjo pa jo navdajajo z občutki nezaželenosti in osamljenosti. Zavrnitev okolja postane skupna točka, na kateri Harold in Penny začneta graditi iskreno prijateljstvo.

Filmski ustvarjalci so žive mrtvece praviloma izkoriščali kot grožnjo, jih prikazovali kot golazen, ki jo je najbolje brez veliko premišljevanja poslati v večna lovišča. V svojem drugem dolgometražnem filmu, zapakiranem v formo mockumentarca, Keith Wright ubere drugačen pristop in se zadeve loti na bolj humanističen način. Za začetek vzpostavi termin ORD, ga okarakterizira kot bolezensko stanje in tako težišče zgodbe prestavi na proces preobrazbe, oziroma tisti vmesni čas, od infekcije, do zadnjega stadija bolezni, ko se okuženi dokončno preobrazi v zombija. Ta poteza mu omogoči človeško obravnavo okuženega, s katero Wright poskuša doseči neobičajen cilj. Cilj, ki nasprotuje ustaljenim konvencijam, saj nas želi  prepričati, naj stiskamo pesti za naše naravne sovražnike. Ta cilj je dosežen z uvajanjem prvin meni ljubega britanskega social-realizma, ki se presenetljivo dobro vklopi v ta netipični narativni okvir. S temi nepričakovanimi motivi avtor v pripoved spretno vpleta alegorijo našega odnosa do ostarelih, ki se kristalizira kot centralna ideja pripovedi, ki jo je mogoče aplicirati tudi širše, na odnos družbe do vsakovrstnih avtsajderjev (debelušna negovalka). Za odličen končni vtis je pomembna tudi odlično spletena platonično-romantična narava iskrenega prijateljstva med negovalko in vdovcem, ki sta ju navdihnjeno odigrala povsem neznana Stan Rowe in Sarah Spencer. Pohvaliti velja tudi humorno komponento filma, ki jo poleg dobre kompatibilnosti s centralnimi motivi krasijo izvirno zasnovani komični vložki. Na lanskem Grossmannu so film promovirali kot druženje z najprijaznejšim zombijem, kar jih boste kdajkoli srečali. In ta trditev najbolje povzame pozitivno drugačnost, ki nam jo ponuja ta biserček britanske neodvisne produkcije.

Ocena: