torek, 08. januar 2013

Kon-Tiki (2012)



Slovenski naslov: Kon-Tiki
Država: Norveška, VB, Danska
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Avantura, Biografija
Dolžina: 118' ,  Imdb
Režija: Joachim Rønning, Espen Sandberg 
Scenarij: Petter Skavlan
Igrajo: Pål Sverre Hagen, Anders Baasmo Christiansen, Jakob Oftebro, Tobias Santelmann, Odd-Magnus Williamson, Gustaf Skarsgård, Agnes Kittelsen

V letu 2012 je najdonosnejši film na norveških kino blagajnah bil domači Kon-Tiki, ki je za seboj pustil novega Jamesa Bonda, še bolj prepričljivo pa Nolanovega Viteza teme. Film je celo zaslužil več kot Maščevalci, Igre lakote in Neverjetni Spider-man skupaj. Norvežani so se tako množično odpravljali v kino iz dveh razlogov: prvič zato, ker je film propagiran kot najdražji norveški film vseh časov in drugič, ker film podpisuje tandem Joachim Rønning - Espen Sandberg , ki ga Norvežani, in avtor tega bloga imamo v lepem spominu, po njunem  prejšnjem sodelovanju.  Max Manus (2008) je še vedno najuspešnejši norveški film vseh časov,  in film, ki tako kot Kon-Tiki, govori o enem izmed norveških herojev. Kronološko sta si filma blizu, saj je Max Manus zgodba o norveškem heroju iz časov druge svetovne vojne, Kon-Tiki pa se dogaja le nekaj let zatem, kmalu po koncu druge svetovne vojne.  

Film osvetljuje zgodbo raziskovalca in etnografa Thora Heyerdahla (Pål Sverre Valheim Hagen), ki je leta 1947 vodil slavno Kon-Tiki ekspedicijo. Zgodba se začne nekaj let prej, ko mladi Thor v družbi svoje partnerke (kasneje soproge) Liv (Agnes Kittelsen), raziskuje Polinezijsko otočje. Thoru se že od samega začetka zdijo sporne znanstvene trditve, po katerih so otočje najprej poselili pripadniki nekaterih azijskih plemen. Že na pogled so ga domorodci spominjali na temnejšo različico Inkov, njegova razmišljanja pa so padla na plodna tla, ko je v džungli odkril kip inkovskega boga sonca Viracocha, ki so ga pripadniki tega ljudstva nekoč klicali Kon-Tiki. Heyerdahl je na podlagi svojih odkritij in sklepov napisal znanstveno študijo, v kateri je trdil, da so prvi prebivalci otočja tja prišli iz Južne Amerike. Potem ko so njegovo študijo in objavo le-te zavrnili drugi znanstveniki in vsi relevantni izdajatelji strokovne literature, se je Heyerdahl odločil dokazati svoje prav. Odločil se je zbrati ekipo, ki bo poskušala ponoviti podvig, ki je, po njegovem mnenju, davno nazaj uspel Inkom. Skupaj z zbrano ekipo bo zavrtel kolo zgodovine nazaj in zgradil splav, pri konstrukciji pa bodo uporabili zgolj materiale, ki so jih v tistem času poznali južnoameriški narodi. Tako bo dokazal, da so Južnoameričani na primitivnem plovilu še pred Kolumbom prepluli Pacifik (impresivnih 8000 kilometrov) in  se naselili na nekaterih delih Polinezije. 
Kon-Tiki je norveški kandidat za oskarja, ki je že dosegel lep uspeh z uvrstitvijo v najožji krog devetih kandidatov, ki se potegujejo za nominacijo. Čez nekaj dni bomo izvedeli, ali bo film dejansko nominiran,  njegove možnosti pa vsekakor niso majhne. Pozitivno vzdušje okoli filma in prijetni spomini na Maxa Manusa so moja pričakovanja zastavili okoliščinam primerno visoko. Na žalost, nekje na polovici poti (filma) se je izkazalo, da odločno previsoko, saj mi je že takrat postalo jasno, da od filma pričakujem nekaj, kar mi Rønning in Sandberg očitno ne bosta ponudila. Kot bi avtorja bila prepričana, da je že neverjetnost podviga, ki so ga izvedli Heyerdahl in druščina, sama po sebi zadostuje za odličen film. Od trenutka, ko je šestčlanska posadka odrinila iz Peruja, sem bil na trnih, v pričakovanju napetega dogajanja in razburljivega spoznavanja dinamike, ki je povezovala člane te izjemno pogumne skupine. 

Možnosti je bilo zares veliko in človek bi v danih okoliščinah pričakoval nekaj več kreativnosti, vendar so ustvarjalci izkoristili le tiste najočitnejše: prisotnost morskih psov in zaskrbljenost članov posadke, nad trdnostjo njihovega prevoznega sredstva. A pomanjkanje prave napetosti in atraktivnih, s suspenzom nabitih prizorov, vseeno ni bil tisti odločilni generator mojega nezadovoljstva. Najbolj me je zmotilo dejstvo, da po dveh urah nisem čutil nobene povezanosti z liki, saj so glavni protagonisti zame bili skoraj popolni tujci. Nekaj več prostora je dobil Valheim Hagen, čigar lik je zastavljen nekoliko enigmatično, a to vseeno ne opravičuje odsotnosti bolj globinske analize, sploh v domeni seciranja razcepljenosti med ljubeznijo do družine in njegovo neustavljivo potrebo po avanturi. Zaradi teh pomanjkljivosti se mi Kon-Tiki zdi prazen in nepopoln, saj iz odlične zgodbe iztisne veliko manj, kot bi lahko. Škoda, kajti film poleg zanimive zgodbe krasi zelo kakovostna produkcija in redko videna vizualna lepota. Mogoče ni odveč, če na koncu povem, daj je zgodba o neverjetni avanturi Thora Heyerdahla in njegovih mož, pred več kot 60-imi leti že bila zabeležena na filmskem traku. Posneli so jo je Heyerdahl in ostali člani posadke, ki so s seboj vzeli kamero, s katero so dokumentirali  potek njihovega potovanja. Po povratku je iz posnetkov montiran film, ki je leta 1950 bil nagrajen z oskarjem za najboljši dokumentarec. Zato med všečne detajle igranega filma velja uvrstiti tudi črno-bele posnetke graditve splava, s katerimi se ustvarjalci poklonijo omenjenem dokumentarcu.

Ocena:


Ni komentarjev:

Objavite komentar