Flight (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 138 ',  Imdb
Režija: Robert Zemeckis
Scenarij: John Gatins
Igrajo: Denzel Washington, Kelly Reilly,  Don Cheadle, John Goodman, Bruce Greenwood, Nadine Velazquez, Brian Geraghty

Najbrž ste tudi sami opazili, da dvakratni oskarjevec Denzel Washington že lep časa ne najde prave forme. Pri igralskem poklicu je kot pri vsakem drugem poslu; marsikaj je odvisno od tega s kom delaš in pri kakšnem projektu si sploh pristal. Skorajda ga ni igralca, ki je nezgrešljiv pri selekcioniranju vlog in vsak prej ali slej pristane v kakšnem filmu, ki bi ga najraje izbrisal iz spomina. No, Denzel v svojem opusu niti ni zbral preveč takšnih, a se je v zadnjih letih nekako privadil na životarjenje v povprečju. Podobne težave pestijo tudi oskarjevca Roberta Zemeckisa, ki po odličnem Brodolomu (Cast Away, 2000) nekako ni našel pravega navdiha, saj je posnel tri upravičeno neodmevne animirane filme. Ne smemo pozabiti, da govorimo o človeku, ki nam je ponudil Lov na zeleni diamant (Romancing the Stone, 1984), enega največjih blockbusterjev 80-ih let, ob njegovi megauspešni trilogiji Vrnitev v prihodnost (Back to the Future, 1985-1990), s(m)o odraščali najstniki v drugi polovici 80-ih, Forrest Gump pa je eden filmskih simbolov 90-ih… Polet je realiziran z relativno majhnim proračunom (30 milijonov $), ker sta Zemeckis in Washington pristala na konkretno znižanje njunih običajnih tarif. Ta podatek nam pove dve stvari: oba sta očitno trdno verjela v ta projekt in oba sta ocenila, da je to projekt, s katerim se lahko vrneta stare pozicije.

Njegovo ime je Whip. Njegov poklic - pilot pri komercialni letalski družbi. Ločen, v slabih odnosih z najstniškim sinom edincem in njegovo materjo, ki se na bivšega spomni le takrat, ko zamuja s plačilom alimentacije. Propadel zakon je le ena izmed postavk v njegovem življenju, na katero ni pretirano ponosen. Poleg dejstva, da je hudičevo dober letalec, naš junak  pravzaprav nima veliko pozitivnih lastnosti, ki bi dobro izgledale v njegovem življenjepisu. In ker mi kapetan ni ponudil veliko materiala za hvalospeve na njegov račun, se bom še malo zadržal na poveličevanju njegovih pilotskih sposobnosti. Whip je tako zelo dober, da je sposoben po naporni noči polni seksa in alkohola, prevzeti krmilo letala in svoje potnike varno pripeljati na želeno destinacijo. V kritičnih primerih, ko so njegove baterije povsem izčrpane, si pomaga s kakšno črto kokaina. Odkar se je spečal s stevardeso s podobnimi življenjskimi nazori, so njegove nočne avanture postale energetsko potratne in njegova nosna sluznica se že odziva s prvimi krvavitvami. Podobna predzgodba je bila spisana tudi tistega usodnega dne, ko je Whip prevzel krmilo letala, ki se je kašno uro kasneje, zaradi tehnične okvare, znašlo v resnih težavah.   

Najnovejši Zemeckisov umotvor je lep primer filma z izjemno efektnim začetkom, ki gledalca v rekordno kratkem času posrka v zgodbo. Režiserju v uvodnih dvajset in nekaj minutah uspe dvoje: najprej nas seznani z razuzdano naravo glavnega junaka in nas takoj zatem, brez dolgih uvodov in nepotrebnih priprav, pelje skozi eno najboljših sekvenc strmoglavljenja letala, ki smo jih kdaj videli na filmu. Filmarji se pri prikazu letalskih nesreč najpogosteje osredotočijo na potniški prostor, ali pri dramatizaciji kombinirajo kadre iz potniškega prostora, s kadri iz kokpita letala. Zemeckis raje ostane v klavstrofobični pilotski kabini, iz katere le občasno pokuka v potniški prostor in sicer takrat, ko ga zanima usoda članov posadke. Tako je Zemeckis še drugič strmoglavil letalo z glavnim junakom (prvič je to storil Tomu Hanksu v Brodolomu), po katerem se ta mora soočiti s posledicami nesreče. V Hanksovem primeru se je dogodek sprevrgel v robinzonsko izkušnjo, v Washingtonovem primeru pa nesreča od glavnega junaka zahteva soočenje s samim seboj. G. Washington je že mnogokrat igral heroja in reševal življenja drugih in enako je s pravim letalskim podvigom storil tudi tukaj, a je večji del Poleta rezerviran za njegovo reševanje samega sebe. Namreč, takoj po letalski nesreči sledi oster scenaristični zasuk, po katerem v ospredje stopijo klasični motivi drame, v katerem se Whip poskuša otresti hude zasvojenosti in si končno naliti kozarec čistega vina. Vzporedno z njegovimi poskusi streznitve spremljamo sodno dramo, v kateri preiskovalci poskušajo osvetliti okoliščine nesreče. Prav osvetljevanje okoliščin Whipu odpre oči in ga prisili, naj se dokončno sooči z resnico o samemu sebi. Polet mi bo ostal v spominu predvsem po odlični igri Denzela Washingtona, ki mu upravičeno napovedujejo oskarjevsko nominacijo in odličnem uvodnem delu. Na žalost, v nadaljevanje pripoved ne funkcionira tako brezhibno, saj jo hromi predvidljiv razvoj dogodkov in pretiran odmik od realnosti, saj težko verjamemo v premiso o pilotu s tako resno zasvojenostjo. Poznavajoč standarde, ki veljajo v tem poklicu, je licenciranje pilota s hudo zasvojenostjo praktično nemogoče in prav na to dejstvo so opozorili številni profesionalni letalci.   (+3)

Ocena: