torek, 22. januar 2013

Seven Psychopaths (2012)



Slovenski naslov: Sedem psihopatov in shih tzu
Država: VB
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Krimi
Dolžina: 110 ,  Imdb
Režija: Martin McDonagh
Scenarij: Martin McDonagh
Igrajo: Colin Farrell, Christopher Walken, Woody Harrelson, Sam Rockwell, Tom Waits, Michael Pitt, Michael Stuhlbarg, Abbie Cornish, Helena Mattsson, Linda Bright Clay

Vedno sem vesel, ko imam priložnost videti film, v katerem svoje igralske sposobnosti razkazuje karizmatični Tom Waits. Če pa je ta film drugi celovečerec Martina McDonagha, človeka, ki nas je pred leti razveselil z odlično črno komedijo Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008), potem je užitek toliko večji. S tem seveda ne mislim omalovaževati prispevka ostalih krasnih igralcev, zbranih pod taktirko tega odličnega britanskega filmarja. Če ste videli Morilca…  in ste z videnim bili zadovoljni, potem vas tudi novi McDonaghov projekt ne bo razočaral. V njegovo prid govori tudi zanimiva izbira naslova (originalnega, seveda), saj iz spomina prikliče kulte:  Kurosawinih Sedem samurajev, Sturgesovih Sedem veličastnih ali Fincherjev Sedem. Torej številka 7 v kolektivnem filmskem spominu zbuja dobre občutke in obenem prinaša obvezo doseganja določenih standardov, ki jih ni tako enostavno doseči. Šalo na stran, McDonaghov film verjetno ne bo nikoli dosegel statusa omenjenih, a ga zato brez težav lahko uvrstim med najbolj odbite in najbolj zabavne filme lanskega leta.
Že otvoritveni prizor, v katerem zamaskirani psihopat ujame nepripravljena plačana morilca in jima odpihne možgane, je odličen primer lepo premišljenega uvoda. V teh nekaj uvodnih minutah McDonagh vključi kanček samoparodije, saj nas nervoza morilcev, ki morata ustreliti žensko, spomni na muke Colina Farrella v  Bruggeu, kjer ta nikakor ne more pozabiti ponesrečenega posla, v katerem je življenje izgubil naključni mimoidoči. A to še ni vse, kajti maskirani psihopat ne pokonča anonimnežev, temveč Michaela Stuhlbarga in Michaela Pitta, vidna člana igralske zasedbe odlične gangsterske serije Imperij pregrehe (Boardwalk Empire), ki s svojim hitrim slovesom napovesta  neutrudno obračanje klišejev, ki nas čaka v nadaljevanju.  Med klišeje zagotovo lahko uvrstimo tudi pisateljsko blokado, ki že pošteno nagaja Martyju (Collin Farrell), irskemu scenaristu na začasnem delu v Hollywoodu, ki mora napisati scenarij z delovnim naslovom Sedem psihopatov. Marty že mesece ni napisal niti ene vrstice in se nikakor ne more prebiti skozi uvodno stran scenarija v nastajanju. 
Če želi začeti s pisanjem mora najprej ustvariti like – sedem dovolj zanimivih, originalnih psihopatov. Zaenkrat mu je uspelo osmisliti le enega – vietnamskega duhovnika, ki v hotelski sobi v družbi ameriške prostitutke kuje psihopatski načrt. Zadeve z mrtve točke premakne Martyjev najboljši prijatelj Billy (Sam Rockwell), ki mu predlaga lik psihopatskega kvekerja, ki tako dolgo in vztrajno zasleduje svojo žrtev, da ta sklene, da je zanj edina (od)rešitev samomor. Billy je falirani igralec, ki se med čakanjem pozitivnega premika v njegovi karieri ukvarja z zanimivo obrtjo. V družbi svojega upokojenskega pomagača Hansa (Christopher Walken) ugrablja pasje ljubljenčke in čaka, da obupani lastniki razpišejo ustrezno nagrado. Ko se to zgodi, se domači ljubljenci vrnejo domov, njuni denarnici pa sta debelejši za razpisani znesek. Nato Billy in Hans ugrabita psička psihopatskega gangsterja Charlieja (Woody Harrelson), ki je zelo navezan na svojega štirinožnega prijatelja in tako sprožita verigo nasilja in kaosa, v katerem ni varen  nihče. Niti Billyjev najboljši prijatelj Marty ne, ki mu življenje z nevarnostjo vendarle prinese tudi nekaj koristi  –  njegovo pisateljske blokade je kar naenkrat konec, psihopatskega materiala pa več kot dovolj.  
Že lep čas me nobena izmed silnih arhiviranih komedij ni tako zabavala in tako nasmejala, kot je to uspelo McDonaghu in njegovim Sedmim psihopatom. Mogoče pri tem ni odveč poudariti, da filma  na takšen način najbrž ne bo doživel gledalec z nizko toleranco do nasilja, ali nekdo, ki pride na idejo,  da s seboj v kino vzame 7-letnega otroka, zavoljo dejstva, da v filmu pomembno vlogo igra srčkani  psiček shih tzu. Prav tako ne more škoditi čim večja filmska kilometrina, saj je eden glavnih adutov filma izjemno zabavno izigravanje klišejev, oziroma svojevrstna dekonstrukcija žanra akcijske komedije. McDonagh je pripravljen do konca slediti samosvojemu občutku za komedijo in komično, zato mi je žal, ker je na koncu vendarle podlegel pritiskom in odstopil od prvotnega scenarija, po katerem v velikem finalu kroglo faše tudi nedolžna živalca. Ekipa, ki skrbi za finance je menila, da je kaj takega vendarle nedopustno; vztrajali so na tem, da krutost do živali nikakor ne sme biti izrabljena za dosego komičnega učinka. Fuck off,  I say!  Eni očitno nikoli ne bodo dojeli, da je film fikcija! Ostaja žal, ker nismo dobili priložnosti videti cvilečega Harrelsona, ob izgubi najboljšega prijatelja. 
Toda brez skrbi, ubijanje ljudi na filmu je še vedno povsem sprejemljivo in to je olajševalna okoliščina, ki jo McDonagh koristi z veliko domišljije. Omenjene karakteristike so zapakirane v nadvse zanimivo strukturo, s katero avtor spretno prepleta scenarij v scenariju, zgodbo v zgodbi, film v filmu, meje med posameznimi segmenti zgodbe pa sorazmerno s preteklim časom postajajo vedno bolj zabrisane. Lahko bi rekli, da film iz minute v minuto postaja vedno bolj obseden s samim seboj, ves ta proces pa je za gledalca sila zabaven in kratkočasen. Tudi na račun dobro tempiranih, komično obarvanih dialoških vrstic, ob katerih je praktično nemogoče ohraniti resen obraz. McDonagh je zbral odlično igralsko zasedbo, v kateri ni šibkega člena, zato je kakovost igralskih kreacij na razumljivo visokem nivoju. Sedem psihopatov je film, ki ga je veliko lažje gledati, kakor o njem pisati; poln samoironije, referenc in insajderskih zafrkancij, ki jih morate odkriti sami. Za začetek lahko pobrskate po spominu in poskušate ugotoviti, kaj vam pomenita priimka Bickle in Kieslowski, ki ju nosita Rockwell, oziroma Walken. Mogoče ni odveč če vam povem, da je za vlogo Charlieja Costella bil sprva predviden Mickey Rourke (ki se je pred snemanjem skregal z ekipo), ki ga je kasneje zamenjal Woody Harrelson, ter razkrijem, da je v film vključen prizor na pokopališču, v katerem Sam Rockwell kot ščit pred napadalci uporabi nagrobni spomenik, na katerem je vklesano ime Rourke. I rest my case.  (+4)

Ocena:


4 komentarji:

  1. He he, že ves čas sem imel v kotičku spomina, da je še neki film z letnico 2012, ki ga MORAM videti. To je ta. :D

    OdgovoriIzbriši
  2. Serijski morilec,
    ki mori serijske morilce,
    ki ni Dexter =
    Tom Waits :D

    OdgovoriIzbriši
  3. "... vztrajali so na tem, da krutost do živali nikakor ne sme biti izrabljena za dosego komičnega učinka. Fuck off, I say!" Ti psihopat! :)

    OdgovoriIzbriši
  4. We all gotta dream, dont we.... not just fags

    Fenomenalno, upam da McDonagh nadaljuje v stilu svojih prvih dveh filmov!

    OdgovoriIzbriši