ponedeljek, 11. november 2013

Inside Llewyn Davis (2013)


Slovenski naslov: Llewyn Davis
Država: ZDA, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama, Glasba
Dolžina: 105' ,  Imdb
Režija: Ethan Coen, Joel Coen
Scenarij:  Joel Coen, Ethan Coen
Igrajo: Oscar Isaac, Carey Mulligan, John Goodman, Justin Timberlake, Max Casella, Garrett Hedlund, Ethan Phillips

Naš glavni junak Llewyn Davis (Oscar Isaac) se komaj prebija iz dneva v dan. Piše se leto 1961 in newyorška zima je še posebej neprijazna do tistih, ki nimajo stalnega prebivališča. Llewyn je nekoč imel dom, ko je kot mlad pomorščak nadaljeval družinsko tradicijo z zaposlitvijo na trgovski ladji. V nekem trenutku je spoznal, da takšno življenje ni zanj, v roke vzel svojo kitaro in začel graditi glasbeno kariero. Z najboljšim prijateljem Mikom sta postala glasbeni duo in posnela prvo ploščo. Nato je Mick storil samomor in Llewyn je bil obsojen na solo kariero in nov začetek. Občasni nastopi v klubih newyorške boemske četrti Greenwich Village so sicer lepa priložnost za promocijo, a od tega se ne da živeti. Glasbene založbe ne kažejo nobenega interesa za njegovo samostojno ploščo in v teh izjemno težkih okoliščinah se nesrečni glasbenik mora vsakodnevno ubadati z iskanjem toplega ležišča, na katerem bo preživel naslednjo mrzlo noč. Potrpežljivost in razumevanje za njegovo situacijo je med prijatelji in znanci že zdavnaj izpuhtela, kaplja čez rob pa je novica, da je prijateljica Jean (Carey Mulligan), žena njegovega dobrega prijatelja Jima (Justin Timberlake), noseča. Llewyn je seveda imel prste vmes in v najboljšem interesu obeh je, da se zadeva reši diskretno. Na (ne)srečo, naš glasbenik že ima določene izkušnje v diskretnem reševanju podobnih situacij. Ko seštejemo vse skupaj je njegovo zasebno in profesionalno življenje v popolnem razsulu in za takšno stanje je najbolj kriv on sam.
Ob branju povzetka vsebine se mogoče dobi občutek, da je Llewyn Davis izrazito črnogled film. Tisti, ki malo bolje poznate ustvarjalni opus bratov Coen verjetno veste, da tudi tiste bolj temačne filme bratskega dvojca ne moremo označiti za prevladujoče resne, nehumorne stvaritve. Coena sta na svoji ustvarjalni poti razvila značilen komični podpis, ki ga lahko identificiramo v likih in situacijah, ki jih je najlažje opišemo kot tipično coenovske. Nenavadni liki in neobičajne situacije so zgolj eno izmed njunih orožij, saj brata znata v interakcijo med (pogojno povedano) običajnimi liki dodati zelo všečen komičen podton. Tudi takrat, ko govorita o resnih stvareh, Coena mojstrsko združita dramo in komedijo v nekakšno nalezljivo mešanico, ki se ji najbolje prilagaja skovanka dramedija. Najnovejši izdelek iz dežele Coenland nam poleg tistih standardnih priboljškov prinaša tudi zelo pristno, skorajda otipljivo melanholijo, s katero je prepojena vsaka glasbena točka Llewyna Davisa. Melanholija, kot nekakšna rdeča nit pesmi, ki jih z neverjetno čustveno predanostjo interpretira glavni igralec, je eden glavnih pogojev za odlično funkcioniranje filma. V prizorih, ki so zgrajeni okoli glasbenih nastopov naslovnega junaka je mogoče zaznati globoko spoštovanje, navdušenje in, mogoče, kanček fetišizma, ki ga Coena gojita do tistih trenutkov, ko glasbenik s svojo kitaro in glasilkami poslušalcu odpira dušo in prav zato sem se ob poslušanju glasbenih točk zelo intenzivno potopil v glasbo, se počuti privilegirano, nagrajeno. 
Llewyn Davis je globok naklon nekem glasbenem obdobju in sami glasbi, v katerem lahko neizmerno uživajo vsi, ki v sebi nosijo vsaj kanček ljubezni do glasbe. O tistih globljih pomenih ne bi preveč razpredal, saj menim, da je vedno najbolje, če si vsak posameznik ustvari svojo sliko. Ujetost posameznika v lastno preteklost, zgodovinski trenutek in tok usode na eni strani in uveljavitev lastnih želja in ambicij na drugi, so brez dvoma tista najbolj očitna izhodišča za razmislek. Za konec bi se rad malce poigral z idejo o vzporednicah, ki jih lahko povlečemo med naslovnim junakom in umetniškim udejstvovanjem bratov Coen. Ko se Llewyn odravi v Chicago, da bi izvedel, kaj se dogaja z njegovo ploščo, ga producent prosi, naj mu nekaj zaigra. Prevzetost na obrazu producenta med Llewynovim petjem je več kot očitna, vendar mu ta takoj po koncu pesmi pove, da je dober, vendar se tega kar počne ne da pretočiti v denar. Ne morem se znebiti občutka, da se brata Coen po štirih oskarjih in številnih nagradah na najvišjem nivoju na nek način počutita kot njihov glasbeni junak. Po vseh priznanjih in nespornem kultnem statusu v ameriški filmski zgodovini, sta se morala podati v Evropo in tam poiskati denar za naslovni projekt. Zadeva bi bila povsem drugačna, če bi želela posneti film o Bobu Dylanu, Jimiju Hendrixu, Janis Joplin, Jimu Morrisonu… Kajti ta imena so sama po sebi trade-mark, na katerih se vedno lahko iztrži kakšen dolar. Namesto še enega filma o kakšni izmed glasbenih legend sta brata želela posneti o Llewynu Davisu. Posnela sta čudovit film o glasbeniku, ki je bil eden tistih, ki so utirali pot, po kateri je kasneje (med ostalimi) prišel tudi veliki Bob Dylan. (+4)   


Ocena:


3 komentarji:

  1. Si mi ga vzel z jezika. :) Zelo obetavno, gotovo si ga pogledam.

    OdgovoriIzbriši
  2. Coena me vedno zanimata. Predvidevam, da si ga videl na Liffu?

    OdgovoriIzbriši