torek, 05. november 2013

Ain't Them Bodies Saints (2013)



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Krimi, Romantični
Dolžina: 96' ,  Imdb
Režija: David Lowery
Scenarij: David Lowery
Igrajo: Rooney Mara, Casey Affleck, Ben Foster, Keith Carradine, Kennadie Smith

Ameriški režiser, scenarist in montažer David Lowery je še eno ime v moji beležnici, ki mu v prihodnje bom namenjal več pozornosti. Lowery je vsestranski filmar, ki aktivno sodeluje na številnih področjih filmskega ustvarjanja (igra, režija, različne tehnične kategorije…), v njegovem opusu tako med ostalim najdemo tudi Laboratorij groze (Upstream Color, Shane Carruth), pri katerem je Lowery z režiserjem delal na montaži filma (prav montaža je eden najzanimivejših aspektov omenjene stvaritve). Ain't Them Bodies Saints je bolj konvencionalno montiran film s preprosto zgodbo, pri katerem so v ospredju druge prvine filmskega izraza. Zgodba postavljena v 70-leta prejšnjega stoletja se začne s koncem kriminalnega pohoda Boba Muldoona (Casey Affleck) in njegove žene Ruth (Rooney Mara). Po krajšem pregonu se Bob, Ruth in njun neimenovani pomagač zabarikadirajo na majhni kmetiji. Njun pomagač je kmalu mrtev, med policisti pa s kroglo v rami konča mladi šerifov namestnik Patrick Wheeler (Ben Foster). Zadane ga krogla, ki jo je izstrelila Ruth in med tem ko Bob v naročju drži ustreljenega pajdaša, hitro spoznava, da sta z ženo v brezizhodnem položaju. Iz flashbackov  izvemo, da je Ruth noseča, zato je plan, ki ga na hitro skuje Bob, najboljša rešitev v danih okoliščinah. Predal se bo in priznal, da je ustrelil policista, Ruth pa bo povedala, da je bila ugrabljena in prisiljena v sodelovanje. Ustreljeni policist na srečo ni v življenjski nevarnosti, Bob je vse priznal in njegov načrt je uresničen. Ona je oproščena krivde, on pa konča za rešetkami. Toda kazen je zelo visoka in štiri leta kasneje Bob pobegne iz zapora. Policija upravičeno domneva, da bo prišel domov, k ženi ni njuni hčerki, ki se je rodila kmalu po njegovem odhodu v zapor. Novico o Bobovem begu iz zapora Ruth sporoči policist Wheeler, ki je med Bobovim bivanjem za rešetkami vrgel oko na njegovo osamljeno ženo.
Že nekaj vrstic višje sem omenil, da je pričujoči kos celuloida scenaristično dokaj preprosto zastavljena celota. V osrčju pripovedi je integrirana ljubezenska zgodba zakoncev na napačni strani zakona, ki je v nadaljevanju nadgrajena v neke vrste ljubezenski trikotnik. Pri tem mi posebej zanimivo deluje ideja, da se v vlogo tretjega člena ljubezenskega trikotnika inštalira  namestnik Wheeler, človek, ki je sodeloval v Bobovi aretaciji in je v tej akciji bil hudo ranjen. Pa tudi to, da ga je ranila ženska, ki je sedaj epicenter njegovega romantičnega zanimanja. Brez skrbi, Lowery ne bo potisnil policista in ženo obsojenca v strastno razmerje, ki bo doseglo čustveni vrhunec v trenutku, ko bo Bob pobegnil iz zapora. Razmerja v resnici skorajda ni, saj naklonjenost funkcionira bolj platonsko, je omejena na govorico telesa, poglede in nekaj kratkih pogovorov, v katerih nikoli ni izrečeno nič  otipljivega, nobeno priznanje, zahteva, ali želja. Naklonjenost se nikoli ne manifestira fizično, ampak je mojstrsko vtkana v atmosfero, v tisti medprostor, ki ločuje igralca in igralko v skupnih kadrih in prizorih. Všeč so mi obrisi dualnosti, oziroma kompleksnost poosebljena v glavni igralki, ki brezpogojno in iskreno ljubi odsotnega moža, a se istočasno nagonsko odziva na pozornost, ki jo ji namenja šerifov namestnik. Zaplet, razplet in vse kar se zgodi vmes je grajeno na motivih, ki so bili že mnogokrat obravnavani. A ne glede na pričakovan razvoj dogodkov mi je film počasi, a zanesljivo, lezel pod kožo. Bob je denimo vedel, da ga čakajo, da ga iščejo, vedel je, kako zelo rizičen je njegov načrt. A je vseeno naredil prav tisto, kar so pričakovali njegovi nasprotniki. Ne zato, ker bi bil neumen, ampak zato, ker je moral, zato ker ga so ga vodila čustva, ki so močnejša od razuma. Ain't Them Bodies Saints je film, pri katerem moramo zanemariti racionalno in logično in se osredotočiti na izjemno fotografijo Bradforda Younga, ki iz spomina nemudoma prikliče kakšno izmed Malickovih stvaritev, ki se odlično dopolnjuje s čudovito glasbeno podlago Daniela Harta. Osredotočiti se moramo na čudovite igralce in način, kako izgovarjajo svoje dialoge. Vse to je Lowery vkomponiral v nalezljivo mešanico gibljivih slik, ki je name naredila res močan vtis. Priporočam. (-4)


Ocena:


1 komentar:

  1. Atmosfera je res dobra, še dolgo po koncu jo čutiš. Zelo dobri igralci.
    Neupravičeno prezrt film.

    OdgovoriIzbriši