Frances Ha (2012)

Slovenski naslov: Frances Ha
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 86' , Imdb
Režija: Noah Baumbach
Scenarij: Noah Baumbach, Greta Gerwig
Igrajo: Greta Gerwig, Mickey Sumner, Michael Zegen, Adam Driver, Charlotte d'Amboise, Grace Gummer, Patrick Heusinger

Frances je 27-letna plesalka brez redne zaposlitve, ki svoje newyorško stanovanje deli z najboljšo prijateljico Sophie. S fantom Danom že nekaj časa ne seksata, zato ta sklene, da je napočil čas za veliko spremembo. Njuna zvezo želi dvigniti na višji nivo, zato predlaga dvoje: a) nabavili bosta mački pasme sfinga (te nimajo dlak, zato ne bo problemov s Francesino alergijo) in b) ker sta se že odločila za takšno vrsto odgovornosti je najbolje, če vsi skupaj živijo v njegovem stanovanju.

Toda Frances ne želi nič spreminjati. Pravzaprav je za njo nesprejemljiv vsak scenarij, ki jo oddaljuje od Sophie. Dan je seveda užaljen in tu se njuna zgodba konča. A le nekaj dni za tem Frances spozna, da njeno prijateljstvo s Sophie vendarle ni tako trdno, ko ji ta pove, da se bo preselila v boljšo četrt. Prizadeti Frances se podre cel sistem; nepričakovano se mora ločiti od najboljše prijateljice in poiskati manjše stanovanje, saj si več ne more privoščiti bivanja v tako velikem stanovanju. Tudi njena plesna kariera je vedno bolj vprašljiva, saj ravno v tem času postane jasno, da od redne zaposlitve v plesni skupini ne bo nič.

Na koncu jo za sostanovalko vzameta plejbojevski umetnik Lev Shapiro in njegov prijazni sostanovalec Benji, s katerim Frances sčasoma naveže pristen prijateljski odnos. Občasna srečanja s Sophie še vedno ohranjajo iluzijo o velikem prijateljstvu, a tudi Frances počasi spoznava, da stvari več nikoli bodo takšne, kakršne so bile nekoč. In ko že kaže, da si je nekoliko opomogla in se navadila na nove razmere, Frances od prijateljev sliši, da Sophie z zaročencem odhaja živeti na Japonsko.    

  

Če Frances Ha primerjam s prejšnjimi stvaritvami Noaha Baumbacha, predvsem z najodmevnejšima The Squid and the Whale (2005) in Greenberg (2010), potem pri naslovnem pogrešam tisti kanček bizarnosti in absurda, ki je v zgodbo prinesel efekten komični podton in tisto značilno resno-neresno vzdušje, ki mi je bilo tako všeč. Frances je v tem smislu drugačen film, a ko rečem drugačen, s tem ne mislim nič slabega.

Prepričan sem, da je za to spremembo najbolj odgovorna so-scenaristka Greta Gerwig (Baumbachova partnerka v  resničnem življenju), ki je v zgodbo dodala nekaj avtobiografskih elementov. Zato ne preseneča, da je glavna junakinja ženska, ki je ukrojena po Gretinem kalupu. Film do neke mere prežemajo coming-of-age motivi, pomešani z Baumbahovo fascinacijo s težavnimi liki, ki se iz tega ali onega razloga ne morejo ali ne želijo prilagoditi zahtevam, ki jih pred njih postavlja življenje.

Čeprav je veliko bližje zrelim 30-im, kakor najstniškim 20-im, Frances še vedno verjame v ideal mladostniškega prijateljstva, ki se nikoli ne konča. Verjame, da je ples njena usoda in da jo tam nekje zunaj čaka njena sanjska služba. Zato se upre vsaki rešitvi, ki jo proti cilju ne pelje v ravni črti. Obvozne ceste za njo enostavno ne obstajajo, saj se je na mnogih praktičnih premerih prepričala, kako zelo velika je možnost, da na eni takih obvoznih poti obtičiš in čez čas pozabiš, kam si sprva sploh bil namenjen. In to je scenarij, ki ga Frances (zaenkrat) še ni pripravljena sprejeti.

Film mi je med drugim zanimiv tudi zato, ker se na nekoliko neobičajen način loteva prijateljstva med ženskimi akterkami in tako odločno zakoraka na teritorij, ki je doslej bil pretežno rezerviran za filme o moškem prijateljstvu. Frances v številnih pogledih spominja na tipičen bromance  film, ki se ne želi zadovoljiti zgolj s kopiranjem samega koncepta, ampak mu uspeva taisto formulo izboljšati s pristno žensko percepcijo prijateljstva. Ena izmed možnih klasifikacij filmskih zgodb je delitev na tiste klasične, ki jih žene sama pripoved, oziroma vsebina in tiste z ohlapno zgodbo, ki jih ženejo liki. Frances je tipična karakterna študija, ki se osredotoča na življenje glavne protagonistke in spremlja njeno dozorevanje do točke, na kateri je jasno, da je njena transformacija končana — v trenutku ko se močno okrajšan priimek junakinje znajde v okenčku z imenom na njenem poštnem nabiralniku.  (-4)

Ocena: