Slovenski naslov: Zadnji Elvis
Drugi naslovi: The Last Elvis
Država: Argentina
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 91', Imdb
Režija: Armando Bo
Scenarij: Armando Bo, Nicolas Giacobone
Igrajo: John McInerny, Griselda Siciliani, Margarita Lopez
Kako daleč lahko gre obsesija enega človeka z likom in delom drugega človeka? Do konca, pravi argentinski režiser Armando Bo, ki s svojim prvencem predstavi zgodbo o imitatorju Elvisa Presleyja, ki je na neki točki svojega življenja povsem izgubil stik z realnostjo in začel živeti kot reinkarnacija svojega idola. Carlos Gutiérrez nas fizično mogoče ne spominja na kralja rock'n'rolla, toda ko stopi na oder in zapoje, vsi dvomi so razblinjeni. Ko ga poslušamo imamo občutek, da mu je glasilke posodil sam Presley in v teh trenutkih je iluzija, ki jo živi oponašalec popolna. In ker Carlos ne mara, ko ga naslavljajo z njegovim pravim imenom, bom v nadaljnjem tekstu spoštoval njegovo voljo. Poročna zabava ali nastop v uglednem nočnem klubu — Elvisu je popolnoma vseeno. Vedno v top formi, vedno enako predan in skoncentriran. Slabe volje je le takrat, ko organizatorji ne poskrbijo za ustrezne delovne pogoje. Elvis čez dan dela v tovarni, vmes pa se v njegovem življenju ne dogaja veliko. V zadnjih nekaj tednih se prizadeva, da bi navezal pristnejši stik s hčerkico (jasno, ime ji je Lisa Marie), ki živi z njegovo nekdanjo ženo. Nekega dne bivša žena doživi prometno nesrečo in Elvis naenkrat mora prevzeti svojo očetovsko dolžnost in poskrbeti za hčerko. Zadeva sprva ne funkcionira preveč dobro, toda oče in hči se počasi zbližujeta in občutek je, da se Elvis preko odnosa s hčerko počasi vrača realnost.
Moram priznati, da nikoli nisem razumel te silne fascinacije s slavnimi, ki jo nekateri tako fanatično uresničujejo in dovoljujejo, da jim ta prevzetost kroji življenja. Če k temu prištejem svoj mlačen odnos do Presleyjeve glasbe, je Zadnji Elvis imel zelo malo možnosti, da se mi prikupi. A zgodilo se je prav to in zdaj, ko še enkrat premlevam videno ugotavljam, da je Armando Bo, ki se je nekaj let nazaj predstavil kot koscenarist Inarritujevega Ču-do-vi-to (Biutiful, 2010), posnel zares zanimivo debitantsko stvaritev. Film se začne zelo obetavno, z mojstrsko kader-sekvenco, ki nekako napove dobre stvari, ki sledijo v nadaljevanju. Za dober film je nuna sinhronizacija kvalitete za in pred kamero in ustvarjalci so imeli res ostro oko in dobro uho, ko so v naslovno vlogo inštalirali Johna McInernyja, resničnega Elvis tribute umetnika. Ta je svojo nalogo opravil tako vrhunsko, da se je moja percepcija Elvisove glasbe zasukala v veliko pozitivnejšo smer. Recimo, da je Zadnji Elvis dal dobro znanim komadom neko novo, globljo dimenzijo. Carlos, pardon, Elvis nam zleze pod kožo tudi zato, ker režiser želi razumeti centralno figuro, ki je portretirana brez podcenjevanja ali posmeha, tisti fino glazuro pa ji daje McInernyjev glasbeni talent. Že med ogledom sem se spraševal, v katero smer se bo zasukalo Elvisovo življenje, čeprav je odgovor bil ves čas tu, vgrajen v življenjsko filozofijo glavnega junaka, ki je že dolgo nazaj izbral svojo pot. (-4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar