torek, 12. november 2013

Borgman (2013)


Slovenski naslov: Borgman
Država: Nizozemska
Leto: 2013
Žanri: Triler
Dolžina: 113' ,  Imdb
Režija: Alex van Warmerdam
Scenarij: Alex van Warmerdam 
Igrajo: Jan Bijvoet,Hadewych Minis, Jeroen Perceval, Alex van Warmerdam, Tom Dewispelaere, Sara Hjort Ditlevsen, Eva van de Wijdeven, Annet Malherbe

V uvodnih kadrih opazujemo zanemarjenega moškega, ki polni svoj revolver, v njegovih gibih je moč zaslediti odločnost, ki jo opazimo pri ljudeh, ko se pripravljajo na nekaj pomembnega. Možakar stopi ven, iz pasje kletke pred hišo izpusti psa, ga priklene na povodec in se z njim odpravi na pot. Ustavi se pri cerkvi, pri kateri se mu z enako odločnostjo priključi župnik z lovsko puško, nekaj trenutkov kasneje se jima priključi še en moški, ki s seboj nosi velik kovinski drog z ostro konico, ki deluje kot nekakšno orožje. Na tej točki se sprašujem, proti kom ali čem bo orožje uporabljeno in zakaj? Ko se zbrana ekipa napoti v gozd pomislim, da je tarča teh ljudi kakšna velika divja žival. Medved. Narobe. Njihova trača je človek, ki si je v gozdu uredil skrito podtalno prebivališče, neke vrste zemunico. Toda moški v zemljanki začuti prihod napadalcev in pobegne skozi improviziran tunel, ki je očitno narejen za takšne nujne primere. Nekaj minut kasneje vstopi v urbano okolje, se malce očedi v javnem stranišču in nadaljuje svojo pot. Občutek je, da med sprehodom po predmestnih ulicah opazuje hiše. Ko izbere primerno hišo, se odpravi proti vhodnim vratom in pritisne na zvonec. Domačinu pove, da je popotnik, da se počuti umazano in bi se rad okopal v njegovi kopalnici. Ob tako nenavadni prošnji dobi pričakovan odklonilni odgovor, zato se odpravi naprej. Srečo poskusi ponovno pri premožni družini, ki si je v predmestju uredila moderno, prostrano domovanje. Vrata odpre mlad tv producent Richard in popotnik ponovi enako prošnjo. Sledi pričakovana zavrnitev, toda klatež tokrat ne želi prehitro obupati. Vljudno se predstavi: Ime mi je Camiel Borgman. Poznam vašo ženo Mario! Marino, ga popravi rahlo zmeden in malce razdražen moški in ker Camiel ne želi oditi, se položaj močno zaostri. Pade prvi udarec in Camiel je na tleh. Pretepen obleži pred hišo in med tem ko žena poskuša pomiriti jeznega moža, pretepenec izgine. Marina se počuti nelagodno, a je obenem zadovoljna, da je vsega konec. A takrat še ne ve, da je neljubi dogodek le prva epizoda, ki bo kmalu dobila nadaljevanje. 
Ko sem tuhtal kako potencialnemu gledalcu približati zgodbo in ponuditi občutek, kaj sploh lahko pričakuje od te nenavadne stvaritve, sem sklenil, da bo mogoče najbolje, če povzamem uvodnih deset minut. Razkril ne bom preveč, a vseeno bom ponudil del zapleta in košček norosti, ki nam jo prinaša osmi celovečerec nizozemskega slikarja in režiserja Alexa van Warmerdama. Pregled njegovega ustvarjalnega opusa razkriva, da je komedija nekakšen skupni imenovalec njegovih stvaritev in Borgaman je v resnici edini film dotičnega gospoda, ki ga filmski podatkovni portali ne uvrščajo v to kategorijo. Pa bi ga morali, kajti Borgman je eden izmed najbolj zabavnih filmov tekočega leta, ki razvaja s prefinjenim črnim humorjem, ob katerem je vsekakor potrebno pokazati določeno raven tolerance za iskanje komičnega učinka v (navidez) nekomičnih, smrtno resnih situacijah. Poleg dovzetnosti za črni humor je za uživanje v filmu potrebno opustiti ustaljene obrazce razmišljanja o tem, kaj naj bi film ponudil gledalcu. Če sodite med tiste, ki vedno želijo dobiti odgovore na vsa ali večino zastavljenih vprašanj, potem trkate na napačna vrata. Če se boste od prizora do prizora prebijali skozi ves ta mindfuck  v upanju, da vas na koncu čaka katarza, potem boste med odjavno špico najbrž razočarano ugotavljali, da se je režiser okrutno poigral z vašimi pričakovanji. Priznam, tudi sam sem za nekaj trenutkov počutil malce zmedeno, a sem hitro prišel k sebi in se nasmehnil režiserjevi finalni potegavščini. Če boste na veliko napenjali možgane in poskušali najti ključ, ki bo čarobno pojasnil tisto kar se odvija pred vašimi očmi in vse skupaj postavil v nek kontekst, potem na koncu verjetno ne bo veliko razlogov za zadovoljstvo. Zdaj ko sem približno pojasnil Borgmanovo nekonvencionalno naravo bi želel izpostaviti še nekaj drugih kvalitet. Zgodba je zastavljena enigmatično in povedana na takšen način, da v nobenem trenutku nisem imel težav s koncentracijo, ves čas popolnoma fokusiran na gibljive slike sem dobesedno požiral vsak kader in prizor, v spremstvu tistega prijetnega občutka, da odkrivam nekaj novega. Zelo redki so filmi, ki vseskozi ohranjajo takšno raven zanimivosti in nepredvidljivosti. Z redkimi izjemami je skoraj nemogoče predvideti, kaj prinaša naslednji prizor in kako se bodo razpletle določene situacije. Film je zelo dobro režiran, vizualno dopadljiv in več kot solidno odigran. Zelo všečno je tudi vzdušje, v katerem zasledimo kanček Hanekeja, malce Yorgosa Lanthimosa in malo Bena Wheatleyja. Tisto, kar je lani naredil Leos Carax s Svetimi motorji (Holy Motors), je letos za odtenek manj uspešno, a vseeno izvirno in nadvse zabavno storil Vincent van Warmerdam. Za konec naj omenim, da je Borgman prvi nizozemski film, ki se mu je po 38-letnem premoru uspelo priti v glavno tekmovalno sekcijo festivala v Cannesu.   


Ocena:


Ni komentarjev:

Objava komentarja