Call Girl (2012)

Slovenski naslov: Dekle na poziv
Država: Švedska, Norveška, Finska
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 140' ,  Imdb
Režija: Mikael Marcimain
Scenarij: Marietta von Hausswolff von Baumgarten
Igrajo: Sofia Karemyr, Josefin Asplund, Pernilla August, Sofia Karemyr, Simon J. Berger, Sven Nordin, David Dencik, Ruth Vega Fernandez

Iris (Sofia Karemyr) je problematična najstnica, ki se nikakor ne more ustaliti pri svoji krušni družini. Samo v zadnjem mesecu je sedemkrat pobegnila od doma in njena skrbnica več nima potrpljenja, ne idej, kako brzdati svojeglavo najstnico. Socialna delavka sklene, da je edina rešitev trajna nastanitev v poboljševalvici za mladoletnike. Mladenka se po prihodu v dom drži bolj zase, vse dokler tja ne pride njena stara prijateljica Sonja (Josefin Asplund). Iris se je že pred Sonjinim prihodom večkrat izmuznila in odšla v mesto, zdaj pa je to postala stalna praksa, saj punci skoraj vsak večer preživita v mestu. Na enem izmed teh nočnih izletov spoznata moškega, ki mladim puncam ponuja denar za družbo, še bolj pa je darežljiv, če je punca pripravljena pokazati nekaj gole kože. V njegovem stanovanju Iris prvič sreča Dagmar Glans (Pernilla August), žensko, ki v švedski prestolnici vodi dobro organizirano mrežo prostitucije. Madam je vedno zainteresirana za nove, mlade obraze, zato Iris in Sonja takoj pritegnejo njeno pozornost. Dagmar je premetena ženska, ki pozna prejeme, s katerimi lahko mlada in naivna dekleta postopoma vpelje v posel. Malo alkohola, malo mamil, nekaj denarja in iluzija o glamuroznem življenju na visoki nogi, so navadno dovolj učinkovita sredstva, s katerimi madam rekrutira svežo kri. In še preden se Iris zave v kaj se spušča, že leži v hotelski sobi in čaka na naslednjega klienta. 

Švedsko je sredi 70. let preteklega stoletja močno pretresla afera Geijer. Johan Lennart Geijer je v tem času bil švedski pravosodni minister in eden izmed stalnih klientov madam Doris Hopp, ki je v filmu preimenovana v Dagmar Glans. Kinematografski prvenec švedskega režiserja Mikaela Marcimaina, ki je režiserske izkušnje nabiral na švedski televiziji, pa tudi kot asistent režije pri uspešnici Kotlar, krojač, vojak, vohun (Tinker Tailor Soldier Spy, 2011) njegovega rojaka Tomasa Alfredsona, je nekakšna mešanica zgodbe o odraščanju in političnega trilerja. Gre za motive, ki niso nezdružljivi, vendar Dekle na poziv po moji oceni ne najde prave formule za kvalitetno združitev le-teh. Vse prave sestavine so bile vključene v mešanico: naivna, mlada punca, s katero gledalec lahko sočustvuje, idealističen detektiv, ki poskuša uveljaviti pravico znotraj skorumpiranega sistema, ter pokvarjeni politiki in zvodniki, ki jih človek zlahka prezira. Čeprav je ušesom zelo ugajala pinkfloydovska obarvana glasbena tema v nekaterih odsekih filma, je raba glasbe v posameznih delih filma povsem neustrezna, ali celo nadležna. Še posebej takrat, ko avtorji med ponavljanjem nekaterih in nizanjem novih nepotrebnih kadrov in prizorov, želijo doseči dramatičen učinek. S hitrimi emtivijevski rezi detajl-detajl-detajl, podkrepljenimi z dramatično muziko, se iz prikazanega poskuša doseči, oziroma izraziti veliko več, kot je to realno mogoče. Potem je tu še nedorečenost, saj nam Dekle na poziv v 140-ih minutah ne uspe zares približati nobenega izmed centralnih likov. Film obtiči na nikogaršnji zemlji, nekje med trilerjem in dramo, zato ne funkcionira dobro v nobenem od teh dveh segmentov. Stvaritev Mikaela Marcimaina je v nečem vendarle nadpovprečno dobra — v zelo verni rekonstrukciji zgodovinskega obdobja, ki me s svojo preciznostjo malce spominja na scenografsko dovršenost Kotlarja, krojača… Za konec bi izpostavil korektne igralske nastope, med katerimi je še posebej izstopa Pernilla August, ki je očitno zelo priljubljena med ljubljanskim občinstvom. Njen režiserski prvenec Onstran (Svinalängorna, 2010)  je pred dvema letoma prejel nagrado občinstva na Liffu, letos pa je ljubljenec občinstva postal Dekle na poziv, v katerem je Pernilla August odigrala vidno vlogo. (-3)

Ocena: