Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Biografija, Drama
Dolžina: 85' , Imdb
Režija: Ryan Coogler
Scenarij: Ryan Coogler
Igrajo: Michael B. Jordan, Melonie Diaz, Octavia Spencer, Ariana Neal, Ahna O'Reilly, Kevin Durand
Zveri južne divjine (Beasts of the Southern Wild, Benh Zeitlin, 2012) so lani bile tista indie uspešnica, o kateri se je (upravičeno) največ govorilo. Zveri… so se ob koncu leta znašle na vseh pomembnejših pregledih najboljših stvaritev leta, vrhunec pa so bile štiri oskarjevske nominacije. Fruitvale Station med letošnjo ponudbo ameriške neodvisne produkcije mogoče ne izstopa tako močno, vendar je prvenec mladega 26-letnega Ryana Cooglerja po moji oceni najprimernejši naslednik Zveri…. No, tehnično med neodvisno produkcijo sodi tudi Llewyn Davis (Inside Llewyn Davis, Joel Coen, Ethan Coen, 2013), a ob tem velja upoštevati, da je film bratov Coen financiran s pretežno evropskim denarjem in težkokategorniški status, ki ga brata uživata v filmskem svetu. Prav zato menim, da je Frutivale Satation primernejši kandidat za naslov odkritja leta med ameriškimi neodvisneži, čeprav v isti sapi moram priznati, da mi je Llewyn Davis ponudil več filmskih užitkov. Naslovna stvaritev, posneta pod produkcijskim okriljem oskarjevca Foresta Whitakerja in oskarjevke Octavie Spencer (ki v filmu igra eno izmed glavnih vlog), se osredotoča na tragični dogodek, v katerem je življenje izgubil 22-letni Oscar Grant. Temnopoltega Granta je brez razloga ustrelil eden izmed pripadnikov policijske enote, ki je zadolžena za nadzor oaklandske podzemne železnice. Postaja Frutivale je kraj, na katerem je v prvih urah leta 2009 prišlo da kratkega stika med policijo in mladeničem, ki se je s prijatelji vračal domov z novoletne proslave v centru mesta. Splet nesrečnih naključij je hotel, da Oskar na ta večer na vlaku sreča človeka iz svoje preteklosti, s katerim je imel nekaj neporavnanih računov. Na vlaku se je vnel prepir, zaradi katerega je bila poklicana policija, ki je z vlaka hitro potegnila dežurne (temnopolte) osumljence. Ryan Coogler film odpre z amaterskim video posnetkom, ki ga je z mobitelom posnel eden izmed potnikov. V dneh po tragediji so je na spletu pojavilo več podobnih posnetkov, ki nedvomno dokazujejo, da za policijsko brutalnost in uporabo strelnega orožja ni bilo nobenega pravega povoda.
Fruitvale Station je sprva bil zamišljen kot dokumentarni film, toda Coogler je na koncu uvidel, da bo tisto kar želi povedati bolje povedal v formi igranega filma. O umoru Oscarja Granta je poročala večina svetovnih medijev, vendar ti prispevki poleg imena žrtve niso ponudili veliko več, kakor gola dejstva. Coogler se je odločil, da bo skozi dramatizacijo brezsmiselne izgube mladega življenja novici nadel človeški obraz in tako na gledalce prenesel delček jeze, žalosti in razočaranja, ki so ga čutili in še vedno čutijo njegovi najbližji in vsi tisti, ki so Oscarja poznali. Film se osredotoča na zadnji dan v življenju glavnega protagonista in razen enega krajšega flashbacka, ki pojasnjuje njegove pretekle grehe, je zgodba omejena na teh zadnjih 24 ur. Režiser ni imel lahko nalogo, saj je odmevnost primera močno zožala njegov maneverski prostor; konec je bil že vnaprej znan, večina okoliščin prav tako. Menim, da je Coglerju kljub omejenem časovnem obdobju in kratki minutaži samega filma uspelo zelo dobro okarakterizirati glavnega protagonista. Ta je pri 22-ih na življenjski prelomnici. Zaletavost in najstniško muhavost začenja spodrivati zrelejša percepcija življenja in Oskar počasi spoznava, kaj so tiste prave vrednosti, ki nekaj štejejo v življenju. Zaveda se, koliko nevšečnosti je povzročil svojim najbližjim in kaj mora storiti, da postane pravi mož, oče in sin. 4-letna hčerkica Tatiana prinaša toliko veselja v njegovo življenje, da je enostavno več ne sme pustiti na cedilu.
Skozi nekaj kratkih in dobro zasnovanih epizod gledalci v Oscarju prepoznamo mladega moža, ki ima nekaj napak, vendar je njegovo srce na pravem mestu. To idejo Cogler in sodelavci izjemno lepo ujamejo v prizoru s psom, ki ga Oscar pobere s ceste, potem ko ga je povozil avto. Kljub vnaprej določenem končnem izidu režiser suvereno pripelje zgodbo do tistega usodnega trenutka, ko je na postaji Fruitvale odjeknil strel iz policijskega orožja. Trenutka, ki je bil pričakovan, a zato nič manj šokanten. V teh momentih Oscar za nas ni več samo ime, temveč človek iz krvi in mesa, ki smo ga spoznali in vzljubili. Cogler se je že med pisanjem scenarija odločil, da bo glavno vlogo zaupal Michaelu B. Jordanu. In ni se zmotil. Jordanu je uspela naravnost fantastična igralska kreacija, ki v sezoni podeljevanja različnih nagrad, ne bi smela ostati prezrta. Zanimivo je bilo opazovati, v kako dobrega igralca se je razvil fant, ki se ga zagotovo spomnijo vsi ljubitelji znamenite Skrivne naveze (The Wire, 2002-2008). Mladi Ryan Coogler je v zgodbo nesrečnega Oscarja Granta kvalitetno vključil družbeni komentar, ki dobro izpostavi dva najbolj pereča problema sodobne Amerike — prevelike klasne razlike in rasizem. Moja edina in obenem največja pripomba se nanaša na preveč izraženo željo ustvarjalcev, da se Oscarja Granta prikaže v pozitivni luči. Mislim, da film Granta po nepotrebnem idealizira, saj bi njegov lik s kakšno napako več bil le še bolj pristen in bolj človeški.
Ocena:
Razočaranje leta! Sem si prebral tudi misli avtorice tega bloga: http://filmiinknjige.wordpress.com/2013/12/26/fruitvale-station-2013/ in se v večini strinjam z njo. Se mi zdi, da je bolj kot film, mnoge presunil le resnični dogodek. Sam dogodek je bil sicer dobro posneti, a pred tem pa režije praktično nisem zaznal. Atmosfera (kot npr. v Blue Caprice - ampak okej, ljudje imajo rajši tipe, ki skačejo v objem svojim hčerkam, kot pa hladnokrvne psihopate) ne obstaja, pristnost likov (v spominu ostane le mama) in situacij (povožen pes?) je prisiljena oz. obstaja le manipulacijsko enourno pumpanje do (znanega) cilja, ki je glede na bistvo (resnični dogodek) brezpredmetna in speljana zelo subjektivno. Začuda se avtorji niso odločili še za drugo stran, ter predstaviti slab dan policista in kako sta mu dva črnca uro pred dogodkom spila vse živce.
OdgovoriIzbrišiPredstavljaj si novico: "Dva črnca kruto posilila belo doktorco, ki se je pomanjkljivo kopala v jezeru." Nekdo bi se odločil posneti, kaj je doktorca delala eno ali dve uri pred tem in nastal bi Gravity. Hočem povedati, da se "resnica" lahko predstavi na različne načine.
Ta teden sem si ogledal še en črnski Sundance filmček LUV, ki se prav tako dogaja v enem dnevu - mi je bil bolj všeč.
Ma ajde, dam mu malo boljšo šestico.
LUV sem videl in do neke točke mi je bil zelo všeč. Potem pa so mi postopki ex-kaznjenca postali prisiljeni - ne to, kar je počel, ampak to, da je zraven vedno otrok, ki naj bi mu želel dobro. Če bi na neki točki rekel: "mali pojdi domov, to bo zate prenevarno," bi dobili boljši film.
OdgovoriIzbrišiŽe ko sem pisal prispevek za Frutivale, sem pričakoval, da bo Oscarjevo idealiziranje motilo marsikoga. Argumente, ki jih navajaš, podobno kot avtorica na FILMERAJU, razumem in jim dejansko ne oporekam. Pripombe so na mestu in to manipulativno idealiziranje dejansko moti, le da mene ne toliko, kot vaju.
Mislim, da je point drugje - skozi to subjektivno prizmo smo dobili vpogled v to, kašen človek bi Oscar lahko postal, če ga nebi umorili. Izgleda,da vse moti povožen pas, meni pa ravno to eden najmočnejših prizorov v filmu.
Po filmu sem sicer prebral še celo zgodbo (v filmu je zamolčano, da je Oscar bil dvakrat zaprt), pri eni aretaciji je celo v rokah držal pištolo, ki jo je potem odvrgel itn...
Kakorkoli, jaz sem kljub idealiziranju izhajal iz predpostavke, da bi Oscar dejansko lahko bil takšna oseba. Črnska skupnost enostavno ima pravico posneti takšen pristranski film. Prav je, da jih ne zanima kakšen dan je imel policist, ko je ustrelil. Dejstvo je,da je ustrelil. vsaka zgodba ima tudi drugo plat in ta ki jo vidimo tukaj je perspektiva prizadete familije (črnske skupnosti), ki je seveda pristranska, a povsem legitimna.
Ob in po ogledu sem imel podobne dvome in zadrege o filmu, kot je zgoraj v komentarjih že opisano. Ampak konec me je nabil na steno in me je res stisnil kot malo kateri pred njim. Mislim, da je Goodfella v zadnjem odstavku lepo povzel vse skupaj in tudi z moje strani bi 4 zvezdice brez zadrege padle ob končni cenitvi.
OdgovoriIzbrišiKonec je močan, o tem ni dvoma. Bi me pa zanimalo, kako bi na ta film gledali, če ne bi bil posnet po resničnem dogodku? Prepričan sem, da bi režiserju mnogi očitali nekakšen surealen, predvsem pa neprepričljiv konec, ki z ostalim delom filma ne bi imelo nobene zveze. Zato sem tudi omenil Gravity, ker bi se dan junaka lahko odvijal tudi popolnoma drugače, pa bi vseeno lahko prišli do istega konca. Ampak, če ga skozi film (načrtno) ne bi kazali kot superheroja, potem konec ne bi bil tako šokanten.
OdgovoriIzbrišiŠokantno je le, da je pri tem bila zraven policija in da se je dogodek posnel na kamero (glej Kennedyja ali WTC, ki sta svojo "popularnost" dosegla prav zaradi tega), če bi človeka podrl avto ali pa bi mu na glavo padlo drevo (nesreče se pač dogajajo dnevno), film ne bi pustil takšnega pečata.
V prvi vrsti gre za političen film, ki služi le kot orodje za propagando zatirane črnske skupnosti in pa za zaničevanja policije - to pa pač vsak rad vidi.
Lahko pa špekuliramo tudi drugače ... Pauc pravi, da ga je konec prepričal ... Kaj pa, če bi se teh 10% konca filma odvijalo drugače (ostali 90% filma bi ostalo isto)? Če bi glavni igralec začel flirtati z blondinko (ono z ribjim receptom) na vlaku, punca bi postala ljubosumna in bi jezno odšla z vlaka. Glavni igralec bi še nekaj trenutkov bluzil zamišljeno po mestu, potem pa pride v jutru domov in zaprosi punco za roko - kar je skozi celoten film tudi namigoval - konec. Takšen konec bi bil pričakovan, če ne bi šlo za resnični dogodek. Bi dal filmu potem isto oceno? Ne pozabi, 90% filma se ne spremeni.
Če bi bil takšen konec, bi bil po formi zelo podoben filmu Gimme the Loot. In če oba filma primerjaš, lahko mirne volje priznaš, da gre v Loot-u za bolj zamišljene like, predvsem pa boljše in pristnejše situacije.
p.s. @goodfella Upam, da zaradi mojega pametovanja "kateri film ti naj bo všeč" ne boš spet indirektno jezen name. :)
Kje pa. Temu bi rekel: Final Cut by Cosmopapi.
IzbrišiAlways pleasure ;)
Ja, Cosmopapi, imaš point. Seveda je konec tisti, ki naredi film in v oči gledalca spusti solze in cmok v grlo. Ampak mene tudi preostali del niti približno ni dolgočasil, drži pa kot pribito, da bi bil z drugačnim koncem manj efektiven in bi prav hitro zbledel iz spomina. Tako pa ne.
OdgovoriIzbrišiBi pa za realnejši prikaz tudi sam rad videl kakšnih deset minut življenja policaja pred usodnim strelom. To bi dalo celi zadevi neko dodatno dimenzijo.