Slovenski naslov: Paradiž: Upanje
Drugi naslovi: Paradise: Hope
Država: Avstrija, Francija, Nemčija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 92' , Imdb
Režija: Ulrich Seidl
Scenarij: Ulrich Seidl, Veronika Franz
Igrajo: Melanie Lenz, Verena Lehbauer, Joseph Loren, Michael Thomas, Viviane Bartsch
Upanje je zadnji del Seidlove Paradiž trilogije, ki je bil premierno prikazan na filmskem festivalu v Berlinu. Ljubezen je predstavljena v Cannesu, Vera pa v Benetkah, od premiere prvega do zadnjega, tretjega filma pa je minilo komaj devet mesecev. Seidel je tako ponovil uspeh Kieslowskega, ki mu je v časovnem obdobju enega leta uspelo predstaviti trilogijo Tri barve na treh najpomembnejših evropskih festivalih. Spomnimo se: v prvem filmu Teresa pripelje hčerko Melanie k sestri Anni Mariji (glavna junakinja drugega filma) in se odpravi na počitnice v Kenijo. Sestra bo poskrbela, da nečakinja pravočasno pride v poletni shujševalni kamp. Melanie namreč ima težave s prekomerno težo, ki jih bo poskušala rešiti z aktivnimi počitnicami v specializiranem kampu za najstnike s podobnimi težavami. Občutek je, da 13-letnica ni preveč nesrečna, ker jo je mati poslala v shujševalni kamp, saj hitro naveže prijateljske stike z dekleti iz njene skupine. Dekleta se zelo odkrito pogovarjajo o stvareh, ki okupirajo njihova mlada življenja: o prijateljstvu, starših in odnosih znotraj njihovih družin, o vzgojiteljih in seveda, fantih. Nekatere (starejše) punce že imajo nekaj izkušenj s fanti in Melanie je zelo nestrpna, da tudi sama začne nabirati ljubezensko kilometrino. Težava je v tem, da v celotnem kampu, razen dveh ali treh nezrelih trinajstletnikov, ni moških, ki bi ji lahko pomagali uresničiti njene načrte. Zato je tu štirideset let starejši zdravnik, ki skrbi za redne zdravstvene preglede vseh udeležencev shujševalnega kampa, ki Melanie pokaže svojo naklonjenost. Za seksualno prebujeno trinajstletnico je ta začetni impulz dovolj dvoumen, da začne obsesivno zapeljevati veliko starejšega moškega.
Ko je Seidl ugotovil, da je projekt Paradiž enostavno predolg za en sam film, se je zgodba začela razvijati v smeri trilogije. Okoli ideje o ženskem seks turizmu je potem zgrajen prvi film, drugi film je fokusiran na religijo, s tretjim filmom, ki poveže vse tri zgodbe pa se je Avstrijec odločil v mozaik dodati še pogled na telesnost in ljubezen, iz perspektive mlajših generacij. Film v grobih črtah lahko opredelimo kot zgodbo o Loliti, ki se odvija v nekem shujševalnem kampu. Motiv ljubezni med mladoletnico in starejšim moškim je tisto narativno gorivo, ki zgodbo usmerja in jo premika naprej in obenem zanimiv okvir za režiserjev najljubši hobi: iskanje družbenih resnic. Tako Seidl tudi v tej zgodbi nastavlja ogledalo sodobni družbi, v katerem zrcali njene značilnosti. Razpad družine, kot osnovne družbene celice, je ena izmed rdečih niti celotne trilogije, ki je verjetno še najbolj očitna v tem sklepnem dejanju. Ta ideja je precej jasno izražena v pogovoru med dekleti, ki se v nekem trenutku pogovarjajo o svojih družinah in ugotavljajo, da prav vse imajo ločene starše. Ena izmed punc izjavi, da očetu piše za praznike, vendar ji on nikoli ne odgovori. Druga s kančkom ponosa, ki ga lahko zaznamo v njenem glasu pove, da se z očetom sreča vsak drugi vikend, tretja očeta vidi enkrat mesečno, itn. Ob teh izjavah se poskušam postaviti v kožo teh otrok in se sprašujem, kakšna je sploh njihova percepcija ljubezni? Kakšno je izhodišče, iz katerega ti otroci prvič stopajo v razmerja? Vsa ta vprašanja je Seidl zgradil okoli centralnega motiva neprimerne, moralno sporne prve ljubezni. Upanje je še vedno nepogrešljivo seidlovski film, čeprav je v pristopu moč zaznati določen odmik od ustaljenih standardov. V mislih imam za režiserja neobičajno prizanesljivost, naklonjenost in prijaznosti v portretiranju likov. Razlog je seveda več kot očiten: glavni junaki so še nedolžni otroci in mislim, da tu treba iskati razloge za takšen pristop in pojasnilo, zakaj smo tokrat (upravičeno) deležni bistveno manjšega odmerka bizarnega in črnohumornega. Čeprav je Upanje film na mestu, moram priznati, da mi je veliko ljubši tisti brezkompromisni in neprizanesljivi Seidl. Mislim, da nas že v njegovem naslednjem projektu, dokumentarcu Im Keller (V kleti), čaka vrnitev v ustaljene tirnice. V preteklih letih smo spoznali, da kleti skrivajo marsikakšno neprijetno resnico in niti malo ne dvomim, da bo Seidel iz avstrijskih kleti privlekel še en vznemirljiv film. (+3)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar