Kis uykusu [Winter Sleep] (2014)

Slovenski naslov: Zimsko spanje 
Država: Turčija; Francija, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 196' , Imdb
Režija: Nuri Bilge Ceylan
Scenarij: Ebru Ceylan, Nuri Bilge Ceylan
Igrajo: Haluk Bilginer, Melisa Sözen, Demet Akbag, Ayberk Pekcan, Serhat Mustafa Kiliç, Nejat Isler, Tamer Levent

Zimsko spanje je poleg Leviatana že od samega začetka bil eden izmed mojih favoritov v programski ponudbi pravkar končanega Liffa. O ruskem filmu, ki kljub zelo dobremu vtisu ni povsem izpolnil mojih pričakovanj, sem že pisal nekaj dni nazaj, zadaj pa je prišel čas za članek o drugem osebnem favoritu. O Zimskem spanju sem, tako kot pri večini naslovov, ki me močno zanimajo, želel vedeti čim manj. Zadostovalo je že ime Nurija Bilge Ceylana, nemogoče pa je bilo preslišati informacijo, da so film v Cannesu nagradili z zlato palmo, kar je še nekoliko dvignilo pričakovanja. V začetnih minutah pripovedi postavljene v čudovito Kapadokijo, regijo v osrednji Anatoliji, še ni bilo čutiti režiserjevega odmika od zanj značilnega pripovednega sloga. Sprva je kazalo, da nadaljujemo tam, kjer se je končal njegov prejšnji film, Bilo je nekoč v Anatoliji. Tu se je zanimivo spomniti enega detajla, oziroma prizora, v katerem mlad fant vrže kamen v glavo morilca. O tem prizoru sem potem še dolgo premišljeval in v mislih sestavljal različne teorije in pomene (najbolj vznemirljivo pa je zvenel scenarij, po katerem je morilec fantovega očeta njegov pravi oče).

Cilj turškega cineasta je vedno bil angažiran, premišljujoč gledalec in tudi tokrat ni nič drugače, saj pripoved v pogon spravi dejanje, podobno zgoraj opisanemu dogodku iz režiserjevega prejšnjega filma. Tudi tu imamo fanta, ki vrže kamen, le da tokrat v avtomobilsko steklo. Način, na kateri je fant malo pred tem strmel v človeka, ki sedi na sovoznikovem sedežu, je očiten namig, da steklo ni razbito po naključju. Že takrat je namreč jasno, da za otrokovim dejanjem tičijo veliko globlje konotacije in v nadaljevanju dobimo potrditev takšnih predvidevanj. Človek na sovoznikovem sedežu je Aydin, nekoč igralec, ali natančneje, gledališki igralec, ki je v teh krajih eden izmed najbolj premožnih in spoštovanih mož. Aydin je lastnik manjšega hotela v hribih malo izven mesta in več stavb v samem mestu, ki jih oddaja raji (večina najemnikov je najemnino plačevala že njegovem pokojnem očetu). Ugledni gospod je poročen z lepo in veliko mlajšo Nihal — njun odnos je korekten, vendar med njima že dolgo ni nobene strasti. Aydin večino časa preživi v svojem kabinetu, kjer piše kolumne za lokalni časopis in pripravlja knjigo o zgodovini turškega teatra, Nihal pa se posveča dobrodelnim projektom. V hotelu živi tudi Aydinova sestra Necla, ki se je po propadu zakona vrnila na očetovo posest, da bi ugotovila kako in kaj naprej. Na videz banalen dogodek iz uvoda je tista iskrica, ki zaneti ogenj, požene narativno kolesje in na plano prikliče prave obraze protagonistov.

Prvo in največje presenečenje, ki nam ga servira Ceylan, je zanj netipična graditev zgodbe na dialoških temeljih, če vemo, da so njegovi filmi z gledalcem doslej komunicirali pretežno preko podob in veliko manj preko samih dialogov. Zimsko spanje je izrazito dialoški film in v tem pogledu predstavlja konkreten odmik od dosedanje prakse, presenečenje pa je toliko večje, če vemo, da je film posnet v prelepi Kapadokiji. Ceylan je v nekem intervjuju celo poudaril, da je bil zelo pozoren pri rabi posnetkov pokrajine, ki bi v prevelikem odmerku lahko ogrozili načrtovano narativno usmeritev. Ceylan scenarije, od filma Tri opice (Three Monkeys, 2008) dalje, piše s soprogo Ebru in pri Zimskem spanju je to sodelovanje nedvomno doseglo vrhunec. Zakonca Ceylan sta imela idealno izhodišče za pisanje dobrega scenarija; dialoge sta lahko pisala iz perspektive zakoncev, v pomoč pa je nedvomno bila tudi možnost, da povsem odkrito zoperstavljata žensko in moško perspektivo in na ta način najdeta optimalne rešitve. Iz teh prizadevanj je nastala izrazito kompleksna karakterna študija glavnih likov, med katerimi izstopa izjema dodelanost glavnega moškega lika, ki je deležen največje minutaže. Diapazon obravnavanih tem je širok, od odnosa med moškim in žensko, oziroma seciranja zakonitosti, ki določajo dinamiko in kvaliteto teh relacij, politike in religije, do analize družbenih razmerij, s katero se natančno skicirajo razredne razlike in temeljni razlogi za nastanek prepada med revnimi in bogatimi. Neverjetna prepletenost vseh teh elementov in sposobnost finih prehodov med posameznimi motivi je tisti ključna sestavina, ki Zimsko spanje povzdigne v višave. Ta prepletenost najbolj pride do izraza pri odlično  napisanem in izvrstno odigranem liku Aydina, ki ga je upodobil izkušeni turški igralec Haluk Bilginer. V spominu bo ostala tudi prelestna Melisa Sözen, ki v vlogo Nihal vnese prepričljivo mešanico inteligence, odločnosti, negotovosti in melanholije, ki jo takšna vloga potrebuje. Čeprav je Zimsko spanje film, ki ne skriva svoje gledališkosti, v njem najdemo nekatere prizore, ki gledalcu nudijo čisti kinematografski užitek. Najočitnejši primer je scena z brzdanjem divjega konja, a ne manjka niti malih trikov, ki bogatijo izkušnjo gledanja (mojstrska raba ogledal in ostalih odsevnih površin, ki pomembno povečujejo količino in kvaliteto ponujenih informacij). Izkušnja bi bila verjetno še boljša, če bi med 196 minut dolgim filmom bili osvobojeni branja podnapisov, ki na določeni točki postane utrujajoče. Ceylan želi povedati in tudi pove zelo veliko, a ravno ta širina je odgovorna za zaznano pomanjkanje fokusa. Na koncu bi želel poudariti, da pozdravljam novo dimenzijo v ustvarjalnem opusu turškega mojstra, a v isti sapi ugotavljam, da mi je bolj pri srcu stari Ceylan, ki je manj govoril in puščal veliko več prostora za svobodno interpretacijo videnega. (+4)

Ocena:

Charlie's Country (2013)

Slovenski naslov: Čarlijeva dežela
Država: Avstralija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 108',  Imdb
Režija: Rolf De Heer
Scenarij: David Gulpilil, Rolf de Heer
Igrajo: David Gulpilil, Peter Djigirr, Luke Ford, Jennifer Budukpuduk Gaykamangu, Peter Minygululu

Naslovna zgodba v središče postavlja avstralskega staroselca Charlieja, ki vedno težje prenaša nesmiselne, diskriminacijske ukrepe oblasti, ki aboriginom iz dneva v dan krči pravice in neposredno vpliva na kvaliteto njihovih življenj. Zakoni, ki jih s silo implementira bela oblast nimajo niti trohice posluha za tradicionalne običaje aboriginov in njihov način življenja. Tudi v rezervatih, na skrajnji družbeni margini, staroselci ne morejo živeti tako, kot bi želeli. Trn v Charliejevi peti je na novo postavljena policijska postaja in policisti, ki izkoristijo vsako priložnost, da domačinom pokažejo, kdo je v mestu šerif. Nekega dne Charlie ima vsega dovolj; zapusti skupnost, ki se bolj ko ne podreja volji belih vladarjev in se odpravi v divjino. Odloči se, da bo živel tako kot predniki, brez urejenega prebivališča, od lova in različnih plodov, ki mu jih ponuja mati narava. Toda Charlie več ni mladenič, dolga leta življenja v rezervatu, po standardih belega človeka, so naredila svoje. Dodatna težava je slabo vreme: deževnem obdobju ni in ni konca, on pa nima suhega bivališča. Kmalu zboli in kdo ve, kako bi se njegova avantura v divjini končala, če ga nemočnega in hudo bolnega nebi našli njegovi sovaščani. Konča v bolnišnici v velikem mestu in se kmalu postavi na noge, ter samoiniciativno zapusti bolnico. Odloči se, da bo nekaj časa ostal v mestu, ne vedoč, da tudi urbana džungla skriva številne nevarnosti.   

Čarlijeva dežela je štirinajsti celovečerec, med skoraj štiridesetimi naslovi, v ustvarjalnem opusu na Nizozemskem rojenega avstralskega režiserja Rolfa de Heera. Film, ki je premierno predvajan na festivalu v južno-avstralski prestolnici Adelaide, se je mednarodni javnosti predstavil v Cannesu, v programskem sklopu Poseben pogled, kjer je glavni igralec David Gulpilil prejel nagrado za najboljšega igralca. De Heer in Gulpilil sta prijatelja in stara znanca, ki sta pred dvanajstimi leti skupaj posnela zelo odmevnega Sledilca (The Tracker) in potem štiri leta kasneje še Deset kanujev (Ten Canoes). Režiser je po projekciji filma (De Heer je bil eden izmed gostov Liffa) povedal anekdoto o nastanku Sledilca, posnetem po scenariju, ki je celo desetletje stal v predalu, preden je šel v realizacijo. De Heer je namreč na začetku 90-ih prejel naročilo, naj napiše scenarij za film, ki se odvija med avstralskimi staroselci. Zato se je odpravil v aboriginsko skupnost in odkril, da zgodovina njegove domovine, ki jo učijo v šolah, povsem ignorira mračno resnico o zločinih bele večine nad avtohtonim avstralskim prebivalstvom. Vpliv teh spoznanj je močno zaznamoval njegovo režisersko pot in v sprožil nastanek neformalne aboriginske trilogije, katere stalnica je najbolj znani aboriginski igralec David Gulpilil, ki je svojo kariero začel pred več kot štiridesetimi leti, z nastopom v avstralski klasiki Walkabout iz leta 1971.

De Heer s Čarlijevo deželo preko zgodbe posameznika izrisuje usodo celotnega aboriginskega ljudstva, ki nas v marsičem spominja na usodo ameriških Indijancev. Režiser nam položaj in tegobe staroselcev približa skozi preprosto zgodbo, ki jo na svojih plečih suvereno nosi David Gulpilil. Njegovo ime najdemo tudi pod postavko scenarij, saj je David med pisanjem le-tega De Heeru pomagal z različnimi anekdotami in nasveti, ki so bistveno izboljšali avtentičnost končnega izdelka. Ne glede na prepoznavnost in slavo, ki jo Gulpilil uživa v Avstraliji moramo vedeti, da govorimo o človeku, ki je kljub uspehu v svetu šov biznisa še naprej živel na tradicionalen način, v aboriginski vasi, med svojimi bližnjimi in daljnimi sorodniki. Čeprav Čarlijeva dežela ni biografska zgodba, v njej vseeno najdemo nekaj biografskih elementov iz življenja glavnega igralca. Gulpilil se je namreč pred snemanjem filma znašel v nezavidljivem položaju: brez denarja, skregan s sovaščani in z resnimi težavami s prekomernim pitjem, je celo nekaj časa preživel za rešetkami. V zaporu ga je obiskal De Heer, kjer je tudi padla odločitev o njunem tretjem skupnem projektu. Skupaj sta spisala preprosto zgodbo, ki nam na intimnem nivoju približa globino kulturnega prepada med Aborigini in belo večino, ter pogubne učinke sprejemanja slabih navad, ki so jih na staroselce prenesli prišleki. Tu v prvi vrsti velja izpostaviti problem alkoholizma, enega izmed največjih sovražnikov tega nesrečnega ljudstva. Del krivde vsekakor nosijo tudi sami Aborigini, vendar je  za razumevanje položaja  potrebno poznati dogovore na nekatera kompleksna vprašanja, povezana z življenjsko filozofijo tega ljudstva in odnosi, ki vladajo med njimi. Nesporno dejstvo je, da so večino slabih stvari s seboj prinesli kolonialisti, ki so staroselce inficirali z dotlej neznanimi boleznimi, za katere ti enostavno niso imeli ne cepiva, ne zdravila. Potrebno je omeniti, da je Čarlijeva dežela kljub resni tematiki prežeta s poštenim odmerkom humorja, s katerim nam De Heer približa še eno plat naroda, ki sivo realnost pogosto premaguje s šalami in duhovitimi domislicami. Režiser je v spremni besedi poudaril, da se stvari za aboriginsko ljudstvo v dogledni prihodnosti ne bodo spremenile na bolje in čeprav se s filmi kot je ta ne da doseči veliko, vseeno ostaja upanje, da so podobni poskusi vendarle majhen korak v smeri razumevanja problematike, kot enega izmed predpogojev za pozitivne spremembe. (-4) 

Ocena:

Im Keller [In the Basement] (2014)

Slovenski naslov: V kleti
Država: Avstrija
Leto: 2014
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 85' ,  Imdb
Režija: Ulrich Seidl 
Scenarij:Veronika Franz, Ulrich Seidl
Igrajo: Alessa Duchek, Gerald Duchek, Inge Ellinger, Manfred Ellinger, Walter Holzer, Cora Kitty, Alfreda Klebinger, Fritz Lang

Ob prvemu stiku s filmi Ulricha Seidla se večina navadno odzove tako da: A) zapusti kinodvorano / ugasne domači predvajalnik, ali B) hipnotizirano opazuje dogajanje in kljub občasnem nelagodju z zanimanjem pričakuje naslednji prizor. Mislim, da je zelo malo tistih, ki obtičijo nekje vmes. Opcija A je odločitev, ki jo sprejmeš zavestno, opcija B pa se ti enostavno zgodi in jaz sem eden tistih, ki se mu je Seidl zgodil. In ko se enkrat inficiraš s tem virusom, ta postane tvoj doživljenjski sopotnik. Po odlični Paradiž trilogiji se Avstrijec vrača k dokumentarnemu filmu s temo, ki v luči nekaterih odmevnih zgodb, v katerih so nastopali njegovi sodržavljani in njihove kleti, zrcali anomalije sodobne (ne samo avstrijske) družbe. Josefu Fritzlu nedvomno lahko pripišemo del "zaslug" za nastanek naslovnega dokumentarca, v katerem Seidl na njemu svojstven način ohranja nevtralno držo, ne posega v dogajanje in pusti svojim protagonistom, da sami z besedami in nastopom formirajo lastno podobo.

Film je zastavljen kot serija izpovednih intervjujev z resničnimi protagonisti, ki se v kleteh in drugih podzemnih prostorih prepuščajo / ukvarjajo s stvarmi, ki so na površju, v očeh okolja smešne, absurdne ali celo družbeno nesprejemljive. Večina člankov posvečenih Seidlovem filmu ponuja kratek povzetek najbolj čudaških nagnjen in hobijev sodelujočih protagonistov, jaz se pa bom temu poskušal izogniti. Mislim, da je za gledalca najzanimivejši aspekt filma prav nevednost, oziroma presenečenje ob odkrivanju vseh teh čudnih hobijev, navad in bizarnosti. Povedal bom le, da film ponuja širok spekter teh nenavadnosti: vse od običajnih fiksacij s povsem nedolžnimi konjički, do perverznih seksualnih praks in fascinacij z največjimi zločinci in najbolj temačnim obdobjem v zgodovini človeštva. V kleti v določenem obsegu vsekakor doživljam kot provokacijo, s katero Seidl testira gledalčev tolerančni prag in ga sili v razmislek o tem, kje se konča normalno in začne abnormalno. Kljub temu sem prepričan, da vsak gledalec lahko v filmu najde vsaj eno epizodo, v kateri v početju in razmišljanju akterjev ne bo zaznal nič čudnega ali nenormalnega. V največjih težavah s samim seboj pa bo najbrž tisti, ki bo v čisto vsem, kar nam film pokaže, videli abnormalnost in nesprejemljivost. 

Verjamem, da bi bilo zelo zanimivo opazovati reakcije gledalcev na posamezne prizore (tudi tistih, ki niso zdržali do konca filma) in ugotavljati raznolikost njihovih odzivov. Nekaj, kar enemu deluje absurdno ali nagnusno, drugega lahko nasmeje do solz, pri tretjemu pa mogoče izzove določeno stopnjo razumevanja. Moram priznati, da sem eden izmed tistih, ki se je med ogledom pogosto smejal, četudi sem nekajkrat moral nagonsko umakniti pogled s platna. Skratka, percepcija normalnosti in meja sprejemljivega sta variabilni vrednosti in filmi kot je ta so dobra priložnost za testiranje teh omejitev. Po ogledu Seidlovih filmov sem se večkrat spraševal, kako mu vedno znova uspeva najti ljudi, ki so pred kamero pripravljeni razkriti svoje najbolj intimne skrivnosti? A potem sem se hitro spomnil, da na svetu ne manjka ljudi, ki so za pet minut "slave" pripravljen storiti marsikaj. Razmišljanje v tej smeri me pripelje do spoznanja, ali bolje rečeno občutka, da so deli posameznih epizod zmanipulirani, oziroma nekoliko prikrojeni za potrebe filma z eno samo mislijo – doseči šokiranost gledalca. S tem ne želim spodkopavati kredibilnosti prikazanega, toda dejstvo, da najbolj provokativne epizode dobijo največ prostora, podpira takšno razmišljanje. A prav te epizode prinašajo največ dodane vrednosti in tu nekako obvelja trditev, da cilj upravičuje izbrana sredstva. V kleti pod črto na sporočilnem nivoju ne ponuja veliko, a je kljub temu dovolj zabaven in izzivalen, da zadovolji Seidlove privržence in spotoma rekrutira še kakšnega novega. (+3)

Ocena:

Plemya [The Tribe] (2014)

Slovenski naslov: Pleme 
Država: Ukrajina, Nizozemska
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama 
Dolžina: 128' , Imdb
Režija: Miroslav Slabošpicki 
Scenarij: Miroslav Slabošpicki 
Igrajo: Grigori Fesenko, Jana Novikova, Rosa Babi, Aleksander Dsiadevič, Jaroslav Biletski, Ivan Tiško, Aleksander Osadči, Aleksander Sidelnikov, Aleksander Panivan

Pleme je zagotovo najbolj izpostavljen film canskega Tedna kritike, dobitnik velike nagrade (in še dveh manj pomembnih nagrad), ki je nato prepričal ocenjevalce več festivalov in se počasi profiliral v eno največjih odkritij letošnje sezone. Ukrajinski režiser Miroslav Slabošpicki je zame, in verjamem za večino tistih, ki ne spremljajo dogajanja na področju kratkega filma, prava neznanka, vendar ob pregledu njegovega ustvarjanja hitro ugotovimo, da tako odmeven prvenec ni prišel od nikoder. Slabošpicki je pred režijo prve dolgometraže za svoje kratke filme prejel več uglednih nagrad (Berlin, Locarno) in tako napovedal, da nanj lahko resno računamo tudi v kategoriji celovečernega filma. 

Ukrajinčev prvenec je v marsikakšnem pogledu posebna izkušnja, ki z nami ostane še dolgo po zadnjem kadru in film, ki bo v spominu večine uspešno kljuboval zobu časa. Filmi brez glasbe in dialoga niso prevelika posebnost, a v tem primeru odsotnost teh elementov ni nobena modna muha ali produkt avtorjevih stilističnih zamisli. Takšen način podajanja zgodbe je v prvi vrsti motiviran z željo po čim bolj realističnem prikazu sveta gluhonemih, kamor Slabošpicki inštalira svojo zgodbo. Po moji oceni je zelo pomembna tudi odločitev, da se komunikacije protagonistov v znakovnem jeziku ne podnaslavlja, saj se s tem dodatno poudari izoliranost gluhonemih in njihova odrinjenost na družbene margine, na drugi strani pa se na ta način gledalca učinkovito postavi v položaj, ki je zelo podoben položaju gluhonemega človeka v svetu nehendikepirane večine. 

Naša vstopna točka v svet tišine je prihod mladega Sergeja v internat za gluhoneme. Ta takoj pritegne pozornost skupine fantov, ki so v tem skorajda hermetično zaprtem svetu ustvarili nekakšno organizacijo, ki v zavodu regulira vse aspekte izvenšolskega življenja. Vodja druščine preizkusi prišleka, ki se za članstvo v tej izbrani skupini mora spopasti z več nasprotniki in dokazati iz kakšnega testa je. Po uspešno prestani iniciaciji Sergej hitro napreduje po plemenski hierarhični lestvici: po nekaj tednih prodajanja igrač na vlakih že sodeluje v prvem roparskem napadu in postane stalni član ekipe, ki v nočnih urah ropa nič hudega sluteče naključne žrtve. Ropanje ni edina dejavnost, s katero organizacija služi denar. Ana je ena izmed dveh punc, ki se pod njenim okriljem, v sodelovanju z nekaterimi uslužbenci šole, prodaja na nekem počivališču za tovornjakarje. Ko mladenič, ki je na nočnih izletih skrbel za varnost deklet doživi nesrečo, njegovo mesto zapolni Sergej. Tako se naposled približa Ani, ki mu je všeč že od prvega dne in po prvi (plačani) spolni izkušnji je fant že do ušes zaljubljen. V tej neobičajni situaciji so naenkrat vpletena silovita čustva, ki ogrožajo dobro utečen biznis in to je stanje, ki ga vodje organizacije ne mislijo tolerirati. Zato pride do spora, ki sproži sosledje dogodkov z neslutenimi posledicami. 

Spoznavanje dela novega, neznanega avtorja je vedno posebno doživetje. Pri filmih režiserjev s katerimi že imamo nekaj izkušenj, imamo tudi določeno predstavo, kaj lahko pričakujemo, med tem ko film novega avtorja prinaša tisto dobrodošlo nevednost in nepredvidljivost. Miroslav Slabošpicki je v mnogih pogledih že s prvim filmom pokazal, da je režiser, na katerega v prihodnosti lahko resno računamo. Avtor, ki zna s tako predanostjo in studioznostjo pristopiti prvemu celovečercu, nedvomno ima zamisel za še kakšno zanimivo zgodbo, ki jo lahko podelil z nami. Že sam koncept filma, ki se povsem osredotoča na svet gluhonemih in iz dogajanja popolnoma izključi ostanek sveta, filmu daje določeno stopnjo izvirnosti in zanimivosti. Slabošpicki je od samega začetka iskal avtentičnost; želel je snemati z naturščiki, vendar je iskanje ustreznih kandidatov bilo toliko težje, ker je potreboval slušno prizadete ljudi. Iskanje je trajalo skoraj eno leto, za glavne vloge so pred končno odločitvijo preizkusili okoli 300 kandidatov. Tudi izbira pripovedne tehnike podpira težnjo avtorja po čim večji avtentičnosti: zgodba teče linearno, v dolgih nekajminutnih prizorih posnetih v enem kadru. Kamera pri tem ves čas ohranja distanco in s primerne razdalje opazuje dogajanje, brez close-up posnetkov in poskusov poglabljanja v notranji svet protagonistov. Tu je, da prikaže zgodbo karseda objektivno, brez čustev, hladno, kar še bolj poudari neizprosno surovost sveta, ki ga prikazuje. Delo s kamero in orkestracija posameznih prizorov so naravnost fantastični, pri tem pa najbolj pade v oči, koliko se pove s kombinacijo statične kamere in minimalnimi premiki le-te. Na drugi strani imamo dolge kader-sekvence, posnete iz roke v hodnikih in sobah internata, v katerih se kamera hitro premika pred, oz. za protagonisti, na ta način na gledalca učinkovito prenaša dinamiko dogajanja, ter obenem posreduje občutek za slabe življenjske pogoje, v katerih živijo akterji. Na nekem splošnem vidiku zgodba svojo kritično ost usmerja proti inštitucijam in družbi, v kateri so takšni scenariji mogoči, iz drugega, zame še bolj zanimivega vidika pa film pokaže, da tudi v teh nemogočih pogojih in razmerah ljubezni ni mogoče zatreti. Sklepno dejanje filma je zame ena izmed najbolj intenzivnih izkušenj v zadnjem obdobju, ki zelo grafično pokaže, kako močno orožje je ljubezen in kako močno lahko trešči v tiste, ki ji stopijo na pot. (+4)

Ocena:

Leviafan [Leviathan] (2014)

Slovenski naslov: Leviatan
Država: Rusija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 140' ,  Imdb
Režija: Andrej Zvjagincev 
Scenarij: Oleg Negin, Andrej Zvjagincev
Igrajo: Aleksej Serebrijakov, Elena Ljadova, Vladimir Vdovičenkov, Roman Madjanov, Ana Ukolova, Aleksej Rozin, Sergej Pokodajev

Leviatan nas pelje v majhno mesto na severu Rusije, tik ob Barentsovem morju. V enem izmed zalivčkov malo izven mesta, na zemlji, ki je že stoletja v družinski lasti, živi Koljina mala družinica. Najstniški sin Roma se nikdar ni sprijaznil s tem, da se je oče po smrti njegove matere ponovno poročil z mlajšo, prikupno Liljo. Odnosi med pastorkom in mačeho so včasih napeti, a družina kljub temu živi umirjeno in prijetno življenje dokler na njihovo adreso ne pride občinski odlok, s katerim občina Kolji in družini odvzema vso zemljišče in družinsko hišo. Idilična lokacija v majhnem zalivčku je pritegnila župana Vadima Šelevjatova, ki si pod pretvezo višjega družbenega interesa želi prilastiti Koljino zemljo. Toda Kolja se ne misli vdati brez boja, zato na pomoč pokliče starega znanca Dmitrija, izkušenega odvetnika z moskovsko adreso. Ta s seboj prinese mapo polno obremenilnih informacij, s katerimi želi pritisniti na župana. Odvetnik pozna nekaj vplivnih ljudi, ki so mu priskrbeli potrebne informacije in sprva se zdi, da bo taktika, ki sta jo izbrala Kolja in njegov odvetniški prijatelj, jeziček na tehtnici prevesila na njuno stran. Računajo, da bo Kolja ali obdržal posest, ali zanjo prejel odškodnino, ki bo krepko presegala smešno nizko vrednost zapisano v veljavnem odloku. A po začetnem optimizmu se izkaže, da je župan veliko nevarnejši nasprotnik, ki je znake popuščanja kazal samo zato, da pridobi na času in pravilno oceni, kako daleč lahko gre v tem sporu.

Čeprav ruski mojster Andrej Zvjagincev v svojem opusu ima samo štiri celovečerce, 50-letnemu Moskovčanu mnogi danes pripisujejo vlogo enega izmed največjih sodobnih ruskih režiserjev. Svojo zgodbo o uspehu je začel pisati s prvencem Vrnitev (Vozvrashchenie, 2003), ki je prejel 28 različnih festivalskih nagrad, med njimi tudi zlatega leva v Benetkah. Zvjagincev je bil manj uspešen z Izgonom (Izgnanie), svojim drugim filmom posnetim tri leta kasneje, potem pa je prišla Elena (2011), s katero mu je v festivalskem krogotoku znova uspelo pobrati respektabilno število nagrad. Leviatan je v Cannesu dobil nagrado za scenarij, a zdaj je že jasno, da prvenec Vrnitev  ostaja največkrat nagrajeni (in po mojem prepričanju najboljši) film Andreja Zvjaginceva. V isti sapi je ob moji subjektivni oceni potrebno poudariti, da režiser tudi s četrim filmom ostaja na visokem kakovostnem nivoju in se s svojo stvaritvijo zlahka uvršča med najvidnejše naslove tekočega leta. Zvjagincev je tudi tokrat sodeloval s preverjeno ekipo: scenarij sta spisala skupaj z Olegom Neginom (stalni sodelavec od Izgona dalje), za fotografijo pa je poskrbel Mihail Krišman, človek, ki že od samega začetka skrbi za razkošno vizualno podobo njegovih filmov. Izjemna fotografija je tudi pri Leviatanu ena izmed najmočnejših komponent, ki oko najbolj spektakularno razvaja v kadrih, ko pred kamero ne stoji nihče, v širokokotnih posnetkih čudovite obmorske pokrajine. Odlična fuzija vizualnosti in vsebine še posebej pride do izraza v pomembnih prizorih, kot je tisti z okostjem kita na obali, ki nas opominja a minljivost vsega, ali denimo v zadnjem Liljinem, s simboliko nabitem prizoru, ko ta s skalnate obale opazuje mogočnega kita in skokom v globino sprejme moralno-čustveni poraz. Beseda leviatan označuje biblično morsko pošast, uporablja se tudi  kot nekakšen sinonim za vodne pošasti (v romanu Moby-Dick beseda opisuje velike kite; v hebrejščini izraz za kita), v istoimenski knjigi Thomasa Hobbesa iz leta 1651 je beseda uporabljena kot metafora za državo.

S to zadnjo metaforo se najbolje približamo simboliki naslova filma, saj nam zgodba ponudi več kot dovolj razlogov, da pošast iz naslova enačimo s sistemom, ki se z brutalno surovostjo igra s človeškimi usodami. Leviatan torej ni nič drugega kakor ekvivalent državniških struktur, v katerih vlada nepredstavljiva sinhronizacija interesov in skorumpiranost na vseh nivojih odločanja. Zvjagincev v svoj portret sodobne Rusije ne pozabi vključiti niti duhovščine, ki se je  očitno lepo znašla v teh postkomunističnih časih. Mize cerkvenih dostojanstvenikov so polne dobrot, lokalni veljaki pa so njihove najljubše ovčice in najbolj spoštovani gostje. Popolna sinergija duhovnega in političnega. Poznavalce režiserjevega opusa bo verjetno nekoliko presenetil nepričakovano velika doza okoliščinam fino prilagojenega humorja. Vodka, ki teče v potokih je ob prispevku Liljine simpatične najboljše prijateljice glavni generator komičnih zapletov. Leviatan torej ima vse: družbeno kritično noto, simboliko, vizualno privlačnost, humor…, in v vseh teh segmentih funkcionira odlično. A v enem pomembnem segmentu po moji oceni vendarle ne doseže tako dobrih rezultatov. V iskanju kompleksnosti / širine zgodba stopi na teritorij družinske drame, vendar z motivi odraščajočega uporniškega najstnika in nepričakovanim ljubezenskim trikotnikom ne doseže veliko. Seciranje relacije sin-oče ostane nedorečeno, ključni problem pa sem zaznal v (ne)verodostojnosti ljubezenskega trikotnika. Liljina razpetost med možem in ljubimcem me nekako ni prepričala, še manj pa pripetljaj na skupnem izletu, ki postane glavni dejavnik čustvenih pretresov, ki sledijo. Ne prepriča niti naivnost in netaktnost moskovskega odvetnika, ki ga Zvjagincev, potem ko ta zgodbi da potreben zagon, povsem diskreditira. Iz istih razlogov nagrado za scenarij v Cannesu doživljam kot pretirano in verjetno je v tem primeru šlo za nekakšen kompromis. Škoda, saj bi ob bolj izpiljenem scenariju v tem segmentu imeli pravi masterpis.

Ocena:

Whiplash (2014)

Slovenski naslov: Ritem norosti 
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama, Glasba
Dolžina: 107'  , Imdb
Režija: Damien Chazelle
Scenarij: Damien Chazelle
Igrajo: Miles Teller, J.K. Simmons, Melissa Benoist, Paul Reiser

Za uspešnost kateregakoli projekta je pomembno, da ga vodijo osebe, ki dobro poznajo svoje področje delovanja. V politiki na ministrskih položajih pogosto sedijo ljudje, ki niso strokovnjaki v svojih resorjih, a s pomočjo svetovalcev zadeve vseeno lahko funkcionirajo dobro. Filmski režiser, kot strokovnjak na svojem področju, s pravimi strokovnimi sodelavci in dobro zgodbo lahko posname odličen glasbeni film, čeprav ne pozna vseh zakonitosti glasbenega izraza. Včasih pa se stvari poklopijo in na režiserski stolček se usede človek, ki dobro pozna snov, o kateri želi pripovedovati. Samo poznavanje snovi brez pravega režiserskega znanja seveda ne pomeni prav dosti, a v tem primeru je vrednost obeh omenjenih parametrov obetala dober rezultat. Prva ljubezen 29-letnega režiserja Damiena Chazelleja je res bila film, a nekje vmes je mladec imel ambicije postati glasbenik, natančneje jazz bobnar. Na koncu je uvidel, da je njegov talent na tem področju preskromen za vrhunske dosežke in se modro preusmeril nazaj k filmu. Ritem norosti torej vsebuje tudi nekaj avtobiografskih elementov, a o tem nekaj več v nadaljevanju.    

Pripoved v središče postavi obetavnega 20-letnega bobnarja, ki pride na elitno newyorško glasbeno šolo, najboljšo tovrstno ustanovo v celi državi. Andrew živi za glasbo in ko ne vadi na svojem inštrumentu, najraje posluša jazz. Njegov edini prijatelj je razumevajoči oče, s katerim občasno ujame kakšen film, ali malo podebatira o vsakdanjih stvareh. Andrewa povprečje ne zanima, saj želi postati eden izmed najboljših jazz bobnarjev, za svoje cilje pa je pripravljen trdno garati. Fant kmalu po prihodu na šolo s svojim bobnanjem pritegne pozornost Terenca Fletcherja najbolj razvpitega profesorja na celi šoli.  Fletcher vodi šolski jazz band, s katerim je že večkrat zmagal na pomembnih tekmovanjih, zato mu strokovnosti ne očita nihče. Veliko bolj sporne so njegove učne metode, ki jih brez zadržkov lahko označimo za brutalne. Psihološke igrice, vpitje, žaljivke, zbadanja in v nekateri primerih celo fizično nasilje, vse to so Fletcherjevi vzgojno-izobraževalni prejemi. Malokomu se uspe prilagodi njegovim metodam, toda Andrew je visoko motiviran mladenič, ki dobro ve, da se za uresničitev svojih ciljev mora ustaliti v bendu profesorja Fletcherja. Zato začne še bolj vneto vaditi in palic iz rok ne spusti niti takrat, ko iz njegovih prstov in dlani priteče kri. Toda hitro mu se začne dozdevati, da za njegovega tiranskega mentorja tudi to mogoče ne bo dovolj.

Chazellejev film funkcionira po obrazcu, ki je na filmskem platnu doživelo že veliko interpretacij. Talentiran učenec in učitelj z nekonvencionalnimi metodami, ki po nesoglasjih in težavah na koncu vendarle skupaj uresničita svoje cilje, je recept, ki ga lahko prenesemo na katerokoli področje izobraževanja in usposabljanja mladih, nadebudnih kadrov. A pri filmih se vedno znova vračamo h konstataciji, da je sposobnost pripovedovalca tisti najpomembnejši faktor, ki v končnici določi vrednost njegove stvaritve. Damien Chazelle je že s prvencem Guy and Madeline on a Park Bench (2009), ki je v resnici njegov študijski film, pokazal, da ga kot filmarja zanimajo glasbene teme, oziroma fuzija glasbe in filma. Ideja o brutalnem glasbenem profesorju je po režiserjevih besedah delno navdihnjena z osebnimi izkušnjami z nekim glasbenim profesorjem iz njegovih srednješolskih dni. To je bil eden izmed ključnih elementov scenarija za naslovni projekt, s katerim Chazelleju ni uspelo pritegniti producentov. Zato se je odločil, da bo s sredstvi, ki jih je imel na voljo, posnel kratki film. 18-minutni film je lani na Sundancu prejel nagrado žirije in pritegnil investitorje in že na začetku tekočega leta se je mladi režiser z dokončanim celovečercem vrnil v Park City, kjer je  potem prejel Veliko nagrado žirije in nagrado občinstva.

Avtor je v svoji spremnih besedah poudaril, da je s filmom publiki želel približati pogoje, v katerih se formirajo vrhunski glasbeniki in ti pogoji, kot je prikazano v filmu, pogosto spominjajo na vojaško urjenje. Primerjanje z vojaškim urjenjem in dejstvo, da v filmu eno ključnih vlog igra brutalni glasbeni inštruktor, iz spomina nemudoma prikličejo igralsko bravuro Leeja Ermeyja v Kubrickovem masterpisu Full Metal Jacket. Na tem primeru je opazen pozitiven vpliv filmske zgodovine, ki avtorju pomaga ustvariti novi izvenserijski filmski lik. Pri tem je povsem nepomembno, ali je podobnost nastala zavestno ali nezavestno. Režiser za genialen lik potrebuje genialnega igralca, ki ga tudi najde v fenomenalnem J.K. Simmonsu. Igralec, čigar kariera je zaznamovana z manjšimi stranskimi vlogami, v katerih mu je navkljub skopo odmerjeni minutaži vedno uspevalo pustiti dober vtis, je končno dobil vlogo, v kateri pokaže vso razkošje svojega igralskega znanja. Moram priznati, da pred ogledom o mladem glavnem igralcu Milesu Tellerju nisem imel ne negativnega, ne pozitivnega  mišljenja, toda tokrat se je mladenič imenitno odrezal in odigral svojo najboljšo vlogo doslej. K prepričljivosti mu je najbrž nekoliko pomagalo dejstvo, da tudi sam nekaj let ljubiteljsko igral bobne. Filmi, ki gledalcu znajo približati glasbo, name vedno naredijo poseben vtis in Damien Chazelle je eden tistih režiserjev, ki gledalcu zna prodati glasbo, tudi če mu žanr mogoče niti ni tako blizu. Še več, ob ritmih Whiplasha se bo marsikdo spontano zazibali v sedežu,  takšen odziv pa je obenem veliko priznanje režiserju in njegovi ekipi. Odlična režija in izjemen občutek za ritem (no rushin' or draggin'), h kateremu bistveno prispeva vrhunska montaža Toma Crossa, nas enostavno posrka v svoj avdio-vizualno svet na takšen način, da v glasbenih epizodah za gledalca ne obstaja nič, razen podob na velikem platnu. Whiplash je odlično orkestrirana in uglašena zgodba z izjemno intenzivnim finalnim dejanjem, ob katerem zasijejo oči in se zviša utrip. Iz vseh naštetih razlogov je Ritem norosti eden izmed vrhuncev leta, ki ga najtopleje priporočam.  (-5) 

Ocena:

Force Majeure [Turist] (2014)

Slovenski naslov: Višja sila
Država: Švedska, Francija, Norveška
Leto:2014 
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 118',  Imdb
Režija: Ruben Östlund
Scenarij: Ruben Östlund
Igrajo: Johannes Kuhnke, Lisa Loven Kongsli, Clara Wettergren, Vincent Wettergren, Kristofer Hivju, Fanni Metelius 

Naključje je hotelo, da je Višja sila tretji zaporedni liffovski naslov iz skandinavskega "bazena" o katerem pišem od nedavnega začetka festivala. Kmalu na vrsto pridejo tudi filmi iz drugih koncev in upam, da bo tudi ostanek sveta držal tempo z zares zanimivimi skandinavskimi naslovi. Višja silo velja med drugim izpostaviti tudi zato, ker v letošnje programu, v sklopu sekcije Posvečeno, imamo priložnost videti vse filme obetavnega in dodobra uveljavljenega švedskega avtorja Rubena Östlunda, ki je za naslovni umotvor v Cannesu prejel nagrado žirije v sekciji Poseben pogled. Višja sila je šele njegov četrti celovečerec, do mojega spoznavnega srečanje s filmi  g. Östlunda pa je prišlo ob njegovi drugi dolgometraži Nenamerno (De ofrivilliga, 2008), ki se je izteklo v zelo pozitivno izkušnjo. Že naslednji film Igra (Play, 2011) je obetavnem Švedu prinesel več nagrad na različnih festivalih in ga promoviral v enega najzanimivejših evropskih mladih režiserjev. Östlunda so pred Višjo silo mnogi (upravičeno) označevali za režiserja, ki slogovno in tematsko hodi po stezah, ki jih je utrl veliki Michael Haneke, a po ogledu njegovega najnovejšega izdelka je jasno, da govorimo o režiserju, ki lahko ustvarja slogovno in vsebinsko raznovrstne filme.

Dobrostoječa štiričlanska švedska družina  se odpravi na zimske počitnice v francoske Alpe. Oče Tomas je uspešen poslovnež, ki soprogi Ebbi in otrokoma nudi udobno eksistenco, cena tega udobja pa je prezaposlenost in vedno manj časa, ki ga oče preživi z družino. Petdnevni oddih v prestižnem smučarskem središču Les Arcs je idealna priložnost za krepitev družinskih vezi. Družina prvi dan na smučišču izkoristi za fotografiranje, ki bo enkrat v prihodnosti, ob pregledovanju družinskega albuma, obudilo lepe spomine na prijetne skupne trenutke. Naslednji dan po dopoldanski smuki kosijo na veliki odprti terasi s čudovitim pogledom na bližnje vrhove. Strokovnjaki zadolženi za varnost na smučišču občasno sprožajo kontrolirane plazove in ravno v času kosila je z bližnjega vrha sprožen plaz, ki pritegne pozornost gostov na terasi. Nekateri priložnost izkoristijo za snemanje zanimivega prizora, saj plaz drsi naravnost proti hotelu in iz sekunde v sekundo postaja bolj spektakularen. A razpoloženje na terasi se v hipu spremeni, saj se vedno večja snežna gmota z veliko hitrostjo približuje opazovalcem in prizor zdaj deluje že nekoliko grozeče. Ebba naglas izraža svojo zaskrbljenost, toda mož jo pomirja z zagotovili, da je situacija pod kontrolo, planirana, natančno preračunana. A že par sekund kasneje tudi Tomas več ne verjame svojim besedam. Situacija se bliskovito spreminja, več gostov že na ves glas kriči. Tomasov sinko kriči: Oči! Oči! Ebba instinktivno pograbi hčerko. Zdi se, da bo premikajoča se snežna gora vsak hip treščila v teraso. Strah je paraliziral mnoge. Ne tudi Tomasa, ki se ne ozira na ženine klice na pomoč, ampak pograbi svoj iPhone in brezglavo pobegne s terase. Nekaj sekund kasneje je vsem skupaj odleglo - terasa je sicer še nekaj trenutkov ovita v snežno meglico, plaz pa se je ustavil na varni razdalji.

To je ključni dogodek, okoli katerega Östlund gradi družinsko dramo, ki jo sproži etično sporen odziv očeta in soproga. Nepisane norme moškemu narekujejo vlogo zaščitnika, od njega zahtevajo junaško držo in ravnanje v skladu s kodeksom viteštva, a v tem primeru obvelja narodna modrost, ki pravi, da se na muki poznajo junaki. Režiser po neprijetnem dogodku pripoved mojstrsko usmeri v psihološke vode in nam postreže z izjemnim prikazom družinske dinamike v teh, recimo jim, posttravmatičnih okoliščinah. Napetost verjetno ne bi bila takšna, če bi zakonca enako doživela sporni dogodek. Sporni zato, ker se ženino in moževo videnje dogodka močno razlikujeta. Thomas namreč ne želi priznati, da je družino izdal in brezglavo pobegnil, kar pri Ebbi sproži še močnejši upor in jo potisne v neizogiben konflikt. Mučna situacija vedno bolj načenja medsebojne odnose, Thomas pa še vedno vztrajno tava v labirintu zanikanja krivde, čeprav se podzavestno zaveda, da se iz labirinta lahko reši le, če bo sprejel resnico. Mislim, da film tu izkristalizira naslednje vprašanje: Ali bi tako odreagiral človek, ki iskreno ljubi svoje najbližje? Ali ni Tomas družinski človek samo zato, ker ta status zanj pomeni izpolnjevanje določene družbene norme?

Odgovore na ta vprašanja najdemo, če se vrnemo v čas pred samim dogodkom. Že od prvih minut je bolj ko ne očitno, da je odnos med zakoncema toleranten in partnerski, vendar hladen, saj v njuni dinamiki ne zasledimo ne strasti, ne pristnega prijateljstva. Oče je enako formalen v kontaktu z otrokoma in občutek je, da je to zanj samo še ena obveznost, ki jo je potrebno spoštovati. Če Tomas ne bi izneveril družinskih pričakovanj, potem do resnega prevpraševanja temeljev njunega odnosa verjetno ne bi niti prišlo. Prav kompleksnost s katero Östlund gledalcu približa nakopičene probleme zakoncev, je eno najmočnejših orožij filma. Tudi tokrat ne manjka zanj značilnega perfektno tempiranega razbijanja mučnih prizorov z finimi komičnimi vložki. V navezi na trditev o režiserjevi slogovni in vsebinski raznovrstnosti, ki sem jo omenil v uvodu, bi poudaril zanj neznačilen razvoj zgodbe skozi dialoge in poglabljanje v like, kar doslej ni bila njegova praksa. Do spremembe je prišlo tudi na slogovni ravni, saj se distancirani statični kader in dogajanje izven kadra umika bolj klasičnim narativnim prejemom. Östlund z Višjo silo dokaže, da tudi s tem slogovnim odklonom ostaja izvrsten pripovedovalec, ki zna identificirati zanimive teme in jih na izjemno kinetičen način posredovati gledalcu. 

Ocena:

En duva satt pa en gren och funderade pa tillvaron [A Pigeon Sat on a Branch Reflecting on Existence] (2014)

Slovenski naslov: Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju
Država: Švedska, Nemčija, Norveška
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama  
Dolžina: 101' , Imdb
Režija: Roy Andersson
Scenarij: Roy Andersson
Igrajo: Holger Andersson, Nils Westblom, Charlotta Larsson, Viktor Gyllenberg, Lotti Törnros, Jonas Gerholm

Golob… je letošnji dobitnik zlatega leva, ene izmed najžlahtnejši nagrad v svetu filma in peti igrani celovečerec priznanega švedskega režiserja Royja Anderssona, ki se je kljub razmeroma kratkem ustvarjalnem opusu uveljavil kot eden izmed najvidnejši švedskih avtorjev. Anderssonovi filmi so nagrajevani že 70-ih letih prejšnjega stoletja (A Swedish Love Story), toda njegova uveljavitev je prišla s trilogijo o tem, kako je živeti in biti človek, ki je začeta pred štirinajstimi leti s filmom Pesmi iz drugega nadstropja, nadaljeval pa sedem let kasneje s Ti, ki živiš, ki je zame predstavljal prvo srečanje z deli tega nekonvencionalnega režiserja. Posebnost izkušnje me je prisilila, da nedolgo zatem posežem po prvem delu trilogije in ob uvrstitvi Goloba… v program Liffa je prišla priložnost za ogled sklepnega dela trilogije na velikem platnu, ki sem jo enostavno moral izkoristiti.

Prepričan sem, da bi večina tistih, ki so videli vsaj eno dejanje trilogije, brez težav povezala podobe iz Goloba… s podobami iz Andersonovih prejšnjih filmov. Tudi če bi se filma lotili na slepo, brez vsakega predznanja o tem kaj gledajo. Anderssonov slog je tako poseben, da že po prvem kadru (in ti so pri Švedu po navadi dolgi) vemo, da smo vstopili v njegov imaginarni svet.  Ta svet je sestavljen iz serije absurdno komičnih skečev, skozi katere nas kot nekakšna povezovalca popeljeta trgovska potnika, ki poskušata najti stranke za svoje banalne izdelke. Vampirski zobje (z ekstra dolgimi očnjaki!) in glasbeni mošnjiček sta del železne ponudbe, partnerja pa  sta pred kratkim v ponudbo dodala še strašljivo gumijasto masko. Zgodbo sicer odprejo tri kratke vinjete, vsaka pa se konča s smrtjo enega izmed protagonistov, kar služi kot svojevrstni opomnik na človekovo minljivost. Vinjete, ki sledijo (teh je skupaj 39) prinašajo utrinke iz vsakdanjega življenja posameznikov, ki pogosto delujejo osamljeno, se počutijo odrinjene, so žalostni, ob gledanju njihovih usod pa se gledalec pogosto znajde v precepu med smehom in iskrenim sočustvovanjem z liki.

Živimo in umremo. Skozi življenje potujemo od rojstva do smrti in vedno nekam hitimo, imamo prioritete in dolžnosti, v vsej tej zmešnjavi pa nekako zmanjka časa za pristen človeški kontakt in vzpostavitev trdnejših vezi z ljudmi, ki nas obkrožajo. Tudi to je, med ostalim, opažanje premišljujočega goloba iz naslova, ki  mu režiser posodi svoje oči, da lahko svet doživi v njegovih odtenkih.  Golob torej ni nič drugega kakor avtorjev nadomestek, ki nam v svoji perfekcionistično režirani nadrealistični sestavljanki ponudi veliko zakodiranega subteksta. Ne bom si delal utvar, da sem (pravilno) razumel vsega, kar Andersson želi povedati, a v prisotnih motivih sem zaznal skrb za stanje duha sodobnega človeka in v eni izmed vinjet tudi nostalgičen poklon starim časom. Skok v preteklost nam razloži, da so gostilne nekoč bile bolj polne tudi zato, ker si pijačo lahko plačal s poljubom, kar je v času hiperkapitalizma deluje kot povsem utopična ideja. A tudi ko povsem ne razumemo golobovih pogledov na življenje imamo rezervno rešitev: lahko se prepustimo občudovanju absolutno perfektne mizanscene, se potopimo v podrobnosti in brezhibno usklajeno barvno plato, ki ob dolgih, statičnih kadrih zasije v polnem sijaju. Nekatere stvari lahko procesiramo tudi kasneje, po ogledu. Jaz sem si denimo zapomnil napis iz sekvence v končnici filma, ki vključuje temnopolte sužnje in njihove bele gospodarje. Manjša raziskava je razkrila, da se za napisom skriva ime švedske družbe, ki je v 80-ih letih v Čile izvozila na tisoče ton nevarnih odpadkov.  Ko je kasneje taisti odpad v Čilu povzročil hudo zastrupitev več sto ljudi (med zastrupljenci so bili tudi otroci), predstavniki družbe svojih potez niso doživljali kot napačne, temveč zgolj kot dobro poslovno potezo. O filmu kot je Golob… bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, a ker me preganja čas bo ta zapis sklenil s pojasnilom, zakaj filma nisem ovrednotil z več zvezdicami. Odgovor je preprost: kljub vizualni odličnosti in spoštovanju, ki ga čutim do tako unikatnega avtorja, film iz mene ni izvabil kakšnega močnejšega čustvenega odziva, to pa je komponenta, ki je zame enostavno preveč pomembna. (+3)     

Ocena:

Kraftidioten [In Order Of Disappearance] (2014)

Slovenski naslov: Amaterji 
Država: Norveška, Švedska, Danska
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Komedija, Krimi 
Dolžina: 116',  Imdb
Režija: Hans Petter Moland
Scenarij: Kim Fupz Aakeson
Igrajo: Stellan Skarsgard, Bruno Ganz, Birgitte Hjort Sorensen, Pal Sverre Hagen, Jakob Oftebro, Peter Andersson, Tobias Santelmann, Sergej Trifunović, Anders Baasmo Christiansen, Goran Navojec 

Po nedavnem dvodelnem članku posvečenem 25. Liffu je prišel čas za prve prispevke in ocene filmov iz letošnje ponudbe. Dolgotrajno usklajevanje terminov je za mojo festivalsko premiero določilo Amaterje 59-letnega norveškega režiserja Hansa Pettra Molanda, ki je od svoje debitantske stvaritve, vojne drame The Last Lieutenant (1993), posnel nekaj odmevnih filmov. Stalnica njegovih najodmevnejših stvaritev je sodelovanje s švedsko, ali bolje rečeno skandinavsko igralsko legendo, Stellanom Skarsgardom, ki je igral v njegovem drugem (Zero Kelvin, 1995) in tretjem celovečercu (Aberdeen, 2000). Po desetletnem premoru sta igralec in režiser znova združila moči v krimi komediji A Somewhat Gentle Man (2010), pri kateri je Moland prvič snemal po scenariju danskega scenarista Kima Fupza Aakesona (Chinaman, Perfect Sense). Amaterji nam tako prinašajo novo sodelovanje režisersko-scenaristično-igralske naveze Moland-Aakeson-Skarsgard, ki je že pred štirimi leti funkcionirala odlično.

In ker so ključni igralci v tej zgodbi enaki kot pred štirimi leti, ni bilo nobenega razloga za kakšno konkretnejše spreminjanje preizkušenega recepta, po katerem je narejen A Somewhat Gentle Man. Nilsovo (Skarsgard) delovno področje so zasnežene ceste na obrobju večjega norveškega mesta: ta namreč v teh krajih kot voznik velikega pluga že vrsto let skrbi za prevoznost cest med trajanjem izjemno ostre in dolge zime. Njegovo predano delo so opazile tudi mestne oblasti, ki so ga pravkar razglasile za meščana leta. In medtem ko se Nils pripravlja na slovesnost, na kateri bo prevzel omenjeno priznanje, mafijci na bližnjem letališču ugrabljajo njegovega sina edinca in mu vbrizgavajo smrtonosni odmerek heroina. Namen je jasen: njegovo smrt prikazati kot klasičen primer predoziranja, saj policija v podobnih primerih niti ne odpira preiskave. Za policijo je Nils, ki zatrjuje, da njegov potomec ni bil narkoman, samo še en starš, ki ni poznal svojega otroka. Oče začne pod vprašaj postavljati svojo starševsko vlogo in počasi drseti v obup, a ravno ko se želi rešiti muk sreča sinovega prijatelja, ki mu osvetli okoliščine sinove smrti. Mladeničeva smrt je posledica nesrečnega naključja - fant se je znašel na poti ljudem, ki enostavno ne verjamejo v naključja. Nils pritisne na sinovega znanca, iz njega izvleče ime lokalnega mafijca in se odpravi na maščevalni pohod, ki sproži krvavo in zabavno sosledje dogodkov, v katerem poleg Nilsa sodelujejo še pripadniki norveške in srbske mafije.

Filmi, ki dogajanje gradijo okoli motiva maščevanja navadno delujejo resno in temačno. Amaterji so po Molandovih besedah poskus, da se v zgodbo ob bok tragediji, ki je sprožilec dogajanja, vgradijo elementi črne komedije. Primerjava s Fargom bratov Coen (in odlično istoimensko serijo) je praktično neizogibna, ko med osnovnimi gradniki pripovedi najdemo zasneženo pokrajino, trupla in kriminalce. Bolj kot sama primerjava je pomembno, da se naslovna stvaritev po moji oceni tudi kakovostno približa coenovskim standardom. Film se iz začetne tragedije sicer začne razvijati v smeri klasične drame o izgubi in se za kratek čas ustavi pri neizogibnem starševskem prevpraševanju lastne vloge v tragični usodi potomca, oziroma dvomov, ki se ob tem porajajo, vendar se pripoved kmalu preusmeri v veliko bolj zabavno maščevalno smer. Ta zasuk v zgodbo pripelje celo kopico zanimivih likov iz dveh mafijskih klanov, ki funkcionirajo v mirnem sožitju dokler v njihove odnose ne poseže razkurjeni, nič-več-ne-morem-izgubiti, maščevalec Nils. Prva osmrtnica (te se potem ob vsaki novi smrti pojavijo na črnem zaslonu) napoveduje začetek zabave, v kateri ne bo manjkalo zanimivih preobratov in zabavnih dialogov. Moram priznati, da so moja slabost mafijci, ki jim snovalci v usta znajo položiti prave besede in jih spraviti v debate, v katerih ti izražajo svoja stališča in življenjske nazore. Amaterji nekajkrat postrežejo s takšnimi bonbončki, piscu scenarija pa uspe (predvidevam, da ob majhni pomoči sodelujočih igralcev iz ex-yu prostora), v zgodbo vključiti nekaj avtentičnih zafrkancij povezanih s srbsko zgodovino in njihovim odnosom z osovraženimi Albanci. Skarsgard je še enkrat demonstriral razkošje svojega igralskega znanja, skoraj enake občutke je zbudil prispevek Bruna Ganza. Skoraj, kajti Bruno, ki igra šefa srbskega mafijskega klana, bi moral čim manj govoriti in čim več momljati (čeprav bo ta detajl zmotil le poznavalce srbohrvaščine). Od ostalih sodelujočih bi omenil še zanimiv nastop 34-letnega norveškega igralca Pala Sverre Hagena, v vlogi vodje norveških mafijcev. Čeprav so Amaterji zelo zabaven in všečen film, vseeno sem zasledil nekaj stvari, ki bi se jih mogoče dalo izpiliti in popraviti. Zmotila me nista šibka ženska lika, ampak malce premalo domiselna koreografija Nilsovega maščevalnega pohoda. Ob tako nesramežljivem doziranju splatterja bi bilo lepo gledati bolj inovativne / čudaške / nerodne usmrtitve (enak očitek leti na zelo povprečen finalni obračun), kar bi vse skupaj dvignilo na malo višji nivo. Čeprav Amaterji niso mojstrovina, še vedno govorimo o filmu z visoko razvedrilno vrednostjo, ob katerem vam ne bo žal denarja za vstopnico. (-4)

Ocena:

Mesečnik - Oktober 2014

Night Moves (2013)

Slo naslov: Nočne poti

Dolžina:  112' ,  Imdb 

Režija: Kelly Reichardt

Igrajo:  Jesse Eisenberg, Dakota Fanning, Peter Sarsgaard

Ocena: +3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (slo): 

Harmon je nekdanji marinec, ki še vedno hrepeni po avanturi in uničevanju. Dena je odpadnica visoke družbe z močnim odporom do prevladujoče potrošniške kulture, v katero je bila rojena. Josh je introvertirani delavec na organski kmetiji, vendar obenem tudi samovzgojeni ekološki bojevnik. Skupaj se lotijo najbolj skrajnega političnega dejanja, kar si jih lahko zamislijo. Z eksplozivom razstrelijo sporni hidroelektrični jez, vir in simbol pregrešno potrošne industrijske kulture, ki jo tako prezirajo. Vendar se pravi boj začne šele, ko jih posledice dejanja pahnejo v vrtinec dvoma in paranoje. 

(vir: http://www.kinodvor.org/)

Gold (2014) 

Slo naslov: Zlato

Dolžina: 101' ,  Imdb 

Režija: Thomas Arslan

Igrajo:  Nina Hoss, Marko Mandić, Peter Kurth

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (slo): 

Z razposajenim poslovnežem Wilhelmom Laserjem na čelu se majhna skupina Nemcev poleti 1898 v pokritih vagonih, z natovorjenimi konji in nekaj skromne lastnine poda za sanjami o sreči in lepši prihodnosti proti nedavno odkritim rudnikom zlata v Dawsonu na severu Kanade. Nenehna negotovost, mraz in izčrpanost zahtevajo svoj davek in spori v skupini se stopnjujejo …  

(vir: http://liffe.si/)

Stockholm (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 90' ,  Imdb 

Režija: Rodrigo Sorogoyen

Igrajo:  Javier Pereira, Aura Garrido, Jesús Caba

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng): 

It starts with a guy trying to get a girl he met at a party to like him. She refuses but he doesn't give up and story continues in a long and interesting conversations between them during which he manages to gain her attention.

For Those in Peril (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 92' ,  Imdb 

Režija: Paul Wright

Igrajo:  George MacKay, Nichola Burley, Kate Dickie

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng): 

Aaron, a young misfit living in a remote Scottish fishing community, is the lone survivor of a strange fishing accident that claimed the lives of five men including his older brother. Spurred on by sea-going folklore and local superstition, the village blames Aaron for this tragedy, making him an outcast amongst his own people. Steadfastly refusing to believe that his brother has died, he sets out to recover him and the rest of men.

Død snø 2 [Dead Snow 2]

Slo naslov: Krvavi sneg 2

Dolžina: 100' ,  Imdb 

Režija: Tommy Wirkola

Igrajo:  Vegar Hoel, Ørjan Gamst, Martin Starr

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (slo): 

Film, ki zgodbo začne tam, kjer jo je izvirnik končal, ne izgublja časa in se požene naravnost v akcijo. Absurden, grotesken, zelo smešen in čez vsako mero dobrega okusa – drugi del norveške zombijevske komedije prinaša še več zabave, še več akcije in še več krvi! Nacijevsko drobovje bo beli norveški sneg spet obarvalo rdeče!  

(vir: http://www.napovednik.com/)

Obvious Child (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 84' ,  Imdb 

Režija: Gillian Robespierre

Igrajo:  Jenny Slate, Jake Lacy, Gaby Hoffmann

Ocena: 3

Slo recenzija:  Filmeraj

Sinopsis (eng): 

A twenty-something comedienne's unplanned pregnancy forces her to confront the realities of independent womanhood for the first time.

It Felt Like Love (2013) 

Slo naslov: -

Dolžina: 82' ,  Imdb 

Režija: Eliza Hittman

Igrajo:  Gina Piersanti, Giovanna Salimeni, Ronen Rubinstein

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng): 

Lila wants to emulate the sexual exploits of her more experienced best friend. She fixates on a tough older guy who will "sleep with anyone" and tries to insert herself into his world, putting herself in a dangerously vulnerable situation.

A Thousand Times Good Night (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 117' ,  Imdb 

Režija: Erik Poppe

Igrajo: Nikolaj Coster-Waldau, Juliette Binoche, Maria Doyle Kennedy

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng): 

Rebecca is one of the world's top war photographers. She must weather a major emotional storm when her husband refuses to put up with her dangerous life any longer. He and their young daughters need Rebecca, who, however, loves both her family and her work...

The Raid 2: Berandal (2014)

Slo naslov: Racija 2

Dolžina: 150' ,  Imdb 

Režija: Gareth Evans

Igrajo:  Iko Uwais, Yayan Ruhian, Arifin Putra

Ocena:  -3

Slo recenzija:  Mladina

Sinopsis (slo): 

Mladi policist Rama je preživel silen spopad v skrivališču neizprosnih gangsterjev in zdaj je prepričan, da je vsega konec in bo lahko nadaljeval s svojim življenjem. Motil se je. Čeprav so bili njegovi nasprotniki v krvavem obračunu izjemno močni, so bili le manjše ribe v zločinskem morju, ki si ga Rama sploh ne predstavlja. Njegov uspeh je pritegnil pozornost velikih šefov in njegova družina je zdaj v hudi nevarnosti. 

(vir: http://www.cineplexx.si/)

Sex Tape (2014)

Slo naslov: Vroči posnetki

Dolžina: 94',  Imdb 

Režija: Jake Kasdan

Igrajo:  Jason Segel, Cameron Diaz, Rob Corddry

Ocena:  +2

Slo recenzija:  RTV SLO MMC, Mladina

Sinopsis (slo): 

Jay (Jason Segel) in Annie (Cameron Diaz) sta poročen, še vedno zelo zaljubljen par, vendar so se po desetih letih in dveh otrocih strasti ohladile. Da bi oživile, se odločita – in zakaj ne? – posneti se med preizkušanjem vseh položajev Radosti seksa v maratonski triurni seansi. 

(vir: http://www.cineplexx.si/)



E stato il figlio (2012)

Slo naslov: -
Dolžina: 90',  Imdb
Režija: Daniele Ciprì
Igrajo: Toni Servillo, Giselda Volodi, Giuseppe Vitale
Ocena: +2
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng):
Palermo in the 1970s. The Ciraulos are modest scrap dealers whose uneventful lives are turned upside down the day their youngest daughter is accidentally killed by clumsy killers. Their grief is immense but soon appeased by a huge sum of money allotted by the government. This is the chance of a lifetime for them to improve their condition.


The Journey  (2014)

Slo naslov: -
Dolžina: 103' ,  Imdb 
Režija: Keng Guan Chiu
Igrajo:  Sai Peng Lee, Ben Pfeiffer, Joanne Yew
Ocena:  2
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng):

The Journey is a cross-continental story that explores the idea of culture, not just as tradition but as an expression of love. When Bee returns to Malaysia for the first time in a decade - she introduces her conservative father Uncle Chuan to her happy-go-lucky British fiancé, Benji.