Slovenski naslov:
Ni naslova
Drugi naslovi:
The Woman with a Broken Nose
Država:
Srbija, Nemčija
Leto:
2010
Žanri:
Komedija, Drama, Romantični
Dolžina:
90',
Imdb
Režija:
Srdjan Koljević
Scenarij:
Srdjan Koljević
Igrajo:
Nebojša Glogovac, Anica Dobra, Branka Katić, Vuk Kostić, Nada Šargin, Jasna Žalica
Žena sa slomljenim nosom je drugi film srbskega režiserja-scenarista Srđana Koljevića. Pred sedmimi leti je posnel prvenec
Sivi kamion rdeče barve, ki je bil toplo sprejet v širši regiji, pobral je tudi nekaj festivalskih nagrad. Koljević je profesor scenaristike na Akademiji dramskih umetnosti v Beogradu, kot ko-scenarist je sodeloval pri številnih filmih (Klopka, Nebeška vaba, Nataša…). Sivi kamion je film z zanimivim naslovom, tudi njegov drugi režiserski poskus se ponaša z zanimivim naslovom. Mogoče ste zaradi tega dobili nekoliko napačno predstavo in pomislili, da film govori o nasilju v družini. Ženska iz naslova res ima zlomljen nos, a v filmu skorajda ni nasilja.
Deževalo je kot iz škafa, taksist Gavro (Glogovac) je s potnico obtičal v koloni, sredi velikega beograjskega mostu. Ženska na zadnjem sedežu taksija poskuša ustaviti krvavitev iz nosu. Na taksistovo pripombo, da ne želi okrvavljenih sedežev, dekle z zlomljenim nosom odreagira nepričakovano in na Gavrovo začudenje odpre vrata taksija, stopi čez ograjo im skoči v Savo (predvidevam, lahko bi bila tudi Donava). Cel dogodek iz svojega rdečega jugota opazuje Anica, ki nato stopi iz avta in od Gavra poskuša izvedeti, kaj se je zgodilo. Nekaj metrov nazaj sta Biljana in njen fant izkoristila zastoj v prometu za žolčen prepir, po katerem Biljana zapusti fanta, izstopi iz avta in za prevoz zaprosi Anico. Nihče ne opazi, da je ženska z zlomljenim nosom na zadnjem sedežu taksija pustila nekajmesečnega dojenčka.
Koljević je pripoved razdelil na tri glavne segmente, na tri življenjske zgodbe, ki se vzporedno odvijajo v enakem časovnem okvirju. Zgode so sicer medsebojno neodvisne in se le za nekaj bežnih trenutkov zlijejo v eno. Skupni imenovalec treh zgodb je glavni protagonist, ki mu je življenje namenilo pošten delež nesreče in različnih nevšečnosti. Biljana je pred leti izgubila ljubezen svojega življenja, ki jo od takrat poskuša najti v drugih ljudeh, Anica se je po smrti otroka zaprla vase in vztrajno zavrača vrnitev med »žive.« Tudi v Gavrini preteklosti se skriva kup nesreče, ki jo je kot priseljenec iz Bosne izkusil med balkansko morijo. Prav njegova zgodba dobi največ pozornosti, njegova zgodba je, roko na srce, tudi najbolj zanimiva. Gavro ne kaže nobene želje do interakcije z drugimi ljudmi, saj so ga prav ljudje najbolj razočarali. Zato je vklopil avtopilota, iz dneva v dan se nezainteresirano prebija skozi življenje, občasno preživi kakšno veselo urico z rojakinjo Jadranko. Nato se mu je zgodil incident z žensko z zlomljenim nosom in v njegovo življenje je vstopil otrok, ki mu povzroči nemalo nevšečnosti, a ga tudi predrami iz depresivnega vsakdanjika in mu ponudi prepotrebno motivacijo. Gonilna sila filma je zagotovo Nebojša Glogovac, eden najboljših (če ne najboljši) srbskih igralcev, ki se odlično znajde v vlogi zagrenjenega, v človeštvo razočaranega taksista. Prav prizori v katerih gledamo Glogovca gledalcu ponudijo največ , saj prav njegov lik ima najbolj domiselne komentarje, najbolj iskrene odzive, ki so večinoma začinjeni z všečno komiko. Čeprav film govori o razmeroma utrujajočim, socialno obarvanim temam je Koljević izogne težki atmosferi in dogajanju doda komičen podton, ki na gledalca deluje sproščujoče. Če bi se Koljević malo bolj potrudil in nekoliko dodelal osnovni zaplet, ter nekoliko bolj razvil obe ženski zgodbi, bi končni rezultat bil verjetno še bolj užiten. Tudi romanca na koncu je za moj okus nepotrebna, končni vtis pa zavoljo dobre osrednje zgodbe zelo soliden. 3+.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar