sreda, 30. april 2014

Enemy (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada, Španija
Leto: 2013
Žanri: Misterij, Triler  
Dolžina: 90' , Imdb
Režija: Denis Villeneuve
Scenarij: Javier Gullon, Jose Saramago (knjiga)
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Mélanie Laurent, Sarah Gadon, Isabella Rossellini

S Sovražnikom je Denis Villeneuve zame dokončno postal eden izmed najbolj zanimivih režiserjev današnjice, ki z vsakim novim filmom svoji režiserski zgodbi dodaja novo, razburljivo dimenzijo. Filmar, ki so ga bolj vneti navdušenci tujejezičnega filma opazili že ob izidu prvenca August 32nd on Earth (Un 32 août sur terre, 1998), ki je našel mesto v canski sekciji Poseben pogled, je že po drugem celovečercu Maelström (2000) v rokah držal odličje z enega izmed največjih festivalov. Film so zavrteli v  berlinski sekciji Panorama, mednarodno združenje filmskih kritikov pa mu je podelilo nagrado FIPRESCI. Po njegovem naslednjem  filmu Polytechnique, s katerim Kanadčan predstavi montrealski masaker iz perspektive množičnega morilca, je novo obetavno režisersko ime registrirala tudi moja malenkost. Potem je prišla Ženska, ki poje (Incendies, 2010) in oskarjevska nominacija, po kateri so povabila v Hollywood postala pogosta in zelo konkretna. Tri leta kasneje je Kanadčan dokončal krimi triler Ugrabljeni (Prisoners), svoj prvi ameriški blockbuster, iz  katerega mu je kljub pomanjkljivem scenariju in delu po direktivah finančnih botrov uspelo iztisniti zelo soliden film. Njegov odhod v Hollywood  je prinesel kar nekaj pozitivnih stranskih učinkov, verjetno najpomembnejši pa je sodelovanje z  Jakom Gyllenhaalom, s katerim sta posnela naslovni nizkoproračunski misterij-triler, ki je pravo nasprotje njune hollywoodske epizode. S Sovražnikom Villeneuve dodatno utrjuje svojo pozicijo vsestranskega avtorja, ki se z vsakim novim filmom raziskuje nove zanimive teritorije in prav ta raznolikost mi je pri njegovem ustvarjanju še posebej zanimiva.
Sovražnik je film, ki se poigrava s percepcijo gledalca. Dojemanje videnega je v največji meri odvisno od perspektive iz katere pristopamo zgodbi in v tem smislu film lahko razumemo kot mozaik, v katerem se prepletajo različne perspektive. Moje izhodišče za povzetek zgodbe je perspektiva Adama Bella (Jake Gyllenhaal), čemernega, rahlo depresivnega profesorja zgodovine, ki ponuja vtis človeka z resnim pomanjkanjem življenjskega elana. Občutek je, da profesorja prav nič pretirano ne zanima. Tudi njegova prikupna punca Mary (Mélanie Laurent) ne. A nato si Adam na priporočilo sodelavca ogleda film, v katerem v manjši vlogi opazi človeka, ki mu je na las podoben. Podobnost je naravnost neverjetna in Adam se loti raziskave, s katero želi ugotoviti, kdo je njegov dvojnik. Preiskava zahteva nekaj detektivske spretnosti, s katero profesor pride do imena Anthony Clair. Adam se tu ne ustavi, ampak želi za vsako ceno srečati svojega dvojnika. Anthony ga sprva zavrne, a ko se dvojnika naposled srečata, se njuna življenja začnejo nenavadno prepletati, meja med Adamom in Anthonyjem pa postaja vedno bolj zabrisana.    

Pozor!  Od tu naprej spojlerji! 

Ne zgodi se ravno pogosto, da se takoj po koncu filma lotim daljinca in previjam nazaj, ker še enkrat želim videti določeni del. Še manj je filmov, ki me tako prevzamejo, da jih takoj po koncu lahko gledam še enkrat in poskušam najti namige, ki bojo podprli ali ovrgli različne teorije in (mogoče) na novo premešali karte. Skratka, zvitorepa sestavljanka imenovana Sovražnik je material za najmanj dvakratni ogled, razporejanje koščkov mozaika ob drugem ogledu, ko se podirajo in na novo sestavljajo različne teorije, pa je zato toliko bolj zanimivo. Takšno možnost napove že uvodni tagline, ki pravi, da je kaos red, ki ga še nismo razvozlali. Torej, tudi v najbolj kaotičnem in na videz nepovezanem dogajanju obstajajo nekakšni principi, zakonitosti in pogoji, pod katerimi se stvari odvijajo. Če določenega dogodka ne razumemo, če stvari delujejo nepovezano in nesmiselno, je to zato, ker ne poznamo vseh okoliščin, oziroma nimamo možnosti dogodek opazovati iz vseh možnih perspektiv. Veliko gledalcev se je razburjeno odzvalo na konec, pravzaprav zadnji kader filma, v katerem Jake Gyllenhaal v sobi zagleda velikanskega pajka. Takšni odzivi se v luči  informacije, da je ekipa filma morala podpisati poseben dokument, ki sodelujočim izrecno prepoveduje komentiranje in razlago vloge pajkov v samem filmu, zdijo še posebej zanimivi. Sovražnik je kos celuloida, ki gledalca spodbuja k razmišljanju in od njega zahteva konstanten angažma, obenem pa je zastavljen na takšen način, da pušča veliko prostora za različne interpretacije same vsebine. 
Naslednje vrstice bom zapolnil z mojo interpretacijo videnega. Torej, imamo dva na las podobna glavna protagonista, ki sta karakterno zelo različna, a v fizičnem smislu med njima ni opaziti nobene razlike. Mislim, da je še najmanj sporna ugotovitev, da sta Adam in Anthony ena in ista oseba. To je obenem točka, okoli katere sem imel najmanj dvomov, saj je v vseh ključnih trenutkih (razgovor z materjo, obnašanje Anthonyjeve žene v drugi fazi filma, brazgotina) nekako ne puščajo prostora drugačni interpretaciji. Anthonyja/Adama najbolj definiramo, če ga opazujemo skozi njegov odnos s tremi ženskami iz njegovega življenja. Najprej je tu mati, ki po mojem mnenju od samega začetka seznanjena s sinovo dualnostjo. Na njeno informiranost smo opozorjeni že na samem začetku, ko se mati sinu telefonski zahvali, ker ji je pokazal novo stanovanje in ga pokritizira s konstatacijo, da je zaskrbljena. (I'm worried about you. I... I mean, how can you live like that?). To tezo potrdi tudi razgovor, ki ga kasneje, na štiri oči, vodita mati in sin. Druga ženska v njegovem življenju, ki jo igra Mélanie Laurent, je po mojem prepričanju oseba, s katero Jake Gyllenhaal ima skrivno razmerje, njena vloga pri razumevanje same zgodbe pa ima najmanjšo težo, saj jo lahko zreduciramo na tipično vlogo ženske, ki ne ve, da je njen ljubimec poročen. Najbolj zanimiva ženska vloga je vloga Anthonyjeve noseče soproge (prepričljivo jo je upodobila Sarah Gadon), ki je nekako najbližja poziciji gledalca. Soproga na začetku dvomi v moževo nezvestobo, a o njegovi dualnosti ne ve nič. Skupaj z njo počasi odkrivamo moževo razcepljenost, skupni prizori, v katerih žena postopoma odkriva resnico, pa so odlično spisani, zrežirani in odigrani. Zaključil bom z mojim razumevanjem vloge pajkov in simboliko, ki jo v zgodbo prinaša raba le-teh. Ponavljajoči motiv pajka lahko razumemo kot nekakšen opomnik, s katerim se želi glavnega junaka opozoriti na negativne aspekte njegove osebnosti (nezvestoba) in ga tako prepričati, naj jih poskuša odpraviti. V psihološkem smislu je to prispodoba za resnico, ki jo je glavi protagonist skril pred seboj, nekje globoko v svoji podzavesti. Ali drugače, pajek simbolizira podzavestni občutek krivde, ki se pojavi vsakič, ko je glavni junak nezvest, oziroma, ko se pripravlja na sporno dejanje. In tu zdaj pridemo do samega konca z orjaškim pajkom, ki je zmotil marsikoga, meni pa se zdi naravnost genialen. Ko se kuverta s ključem, kot neke vrste vstopnica v svet moškega poželenja znajde v Gyllenhaalovih rokah, on že ve, kaj se skriva z vrati, ki jih ključ odklepa. Išče izgovor za izhod iz stanovanja. Ženo, ki je v drugi sobi vpraša, če ima kakšne plane za zvečer. Odgovora ni. Pove ji, da bo zvečer šel ven. Ni odziva. Kliče jo: Helen? Helen? Pride do vrat spalnice.  V spalnici pa … Bum! Velika grozeča prikazen! Perfekten konec, če mene vprašate.  (-5)

Ocena: 






9 komentarjev:

  1. O, hudo. Hvala, da si me spomnil na tega, ogled je siguren.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kot vidiš, mi je bil zelo všeč.
    Res me zanima, kakšno bo tvoje mnenje...

    OdgovoriIzbriši
  3. Pogledal. Za zdaj naj povem le to, da verjetno nisem tako navdušen kot ti. Vsekakor mi ni bil tako všeč kot Prisoners. Moti ne neizkoriščenost igralk in dejstvo, da je očitno celoten pomen odvisen od tega, kaj režiserju simbolizira pajek (ta pa lahkp pomeni zelo veliko različnih stvari). Kaj pa vem, 7/10 ali pa največ 8/10 pri meni.

    OdgovoriIzbriši
  4. Vrhunski film! Grem ga glededat ponovno! ;) V.

    OdgovoriIzbriši
  5. http://www.slate.com/blogs/browbeat/2014/03/14/enemy_movie_ending_explained_the_meaning_of_the_jake_gyllenhaal_and_denis.html Pogooglal prej! Žal! V.

    OdgovoriIzbriši
  6. Lahko ga interpretiramo na več načinov in tudi ta na tem linku je zelo zanimiva. Moja interpretacija mi je vseeno ljubša :)

    OdgovoriIzbriši
  7. tole je pa prijetno presenečenje, a film deli na dva pola
    ali ljubiš, ali sovražiš
    meni je bil kul
    kot OGF

    OdgovoriIzbriši
  8. Film sem nepričakovano začel gledati nekje na sredini na tv pa do konca. Odbito!Potem sem naslednje par dni v službi razmišljal o njem in u bistvu sem mislil da je tip klon!!!drgač pa ok movie.

    OdgovoriIzbriši