Five Star (2014)

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama 
Dolžina: 83', Imdb 
Režija: Keith Miller
Scenarij: Keith Miller
Igrajo: James 'Primo' Grant, John Diaz, Wanda Nobles, Tamara Robinson, Larry Bogad  

Otvoritvena sekvenca filma je monolog mišičastega Prima, ki sedi za volanom in v kamero razlaga, kako zaradi prestajanja zaporne kazni ni bil zraven, ko se je rodil njegov prvi potomec. Kasneje izvemo, da je Primo eden izmed glavnih distributerjev mamil na širšem brooklynskem območju. Pet zvezdic vtetoviranih na njegovi rami (od tod naslov filma) označujejo njegov čin v prekupčevalski mreži — Primo je general, ki pod sabo ima vojsko ubogljivih vojakov, ki brez pogovora izvršujejo njegove povelje. John je najstnik, ki s svojo mamo živi v Primovi soseski. Ko ga na poti domov ustavi skupina starejših fantov in ga začne maltretirati, mu na pomoč nepričakovano priskočijo Primo in njegov ekipa. V pogovoru, ki sledi, ta Johnu pojasni, zakaj v njegovi soseski nihče več ne bo smel položiti roko nanj. Johnov pokojni oče, ki je pred leti umrl v nikoli pojasnjenih okoliščinah, je bil član tolpe, Primov prijatelj in tesen sodelavec. Zdaj, ko je John na pragu zrelosti, se general želi oddolžiti bivšemu prijatelju tako, da njegovemu odraščajočemu sinu ponudi zaščito. Gangster in najstnik se potem srečata še nekajkrat in mladenič že počasi razmišlja, da bi krenil po očetovih stopinjah in se priključil Primovi ekipi. Johnova mati začuti, kaj se z njim dogaja in ga poskuša odvrniti od napačne izbire, vendar ne more storiti nič. Njen sinko je z generalom že sklenil dogovor in v svojem ruzaku že distribuira prve zavojčke belega prahu.  

Glamuralizacija življenja na robu zakona, kriminalnih dejanj in različnih oblik kriminalnega združevanja, je od nekdaj imela svoje mesto v popularni kulturi: na filmu, v glasbi in ostalih medijsko izpostavljenih področjih. Artikulacija kritiškega komentarja/sporočila do obravnavane materije je včasih boljša, včasih slabša, a le redkim je te zgodbe uspelo prenesti v fikcijo tako kompleksno, realno in nepristransko, kot so to skozi pet sezon počeli ustvarjalci neprekosljive Skrivne naveze (The Wire, 2002–2008). Med poskusih v teh tematskih okvirih bi letos težko našli boljšo stvaritev od drugega celovečerca ameriškega režiserja Keitha Millerja, ki ga spremljevalci "indie" scene že poznamo po dobro sprejetem prvencu Welcome to Pine Hill (2012). Poznavanje ozadja, oziroma podatkov iz režiserjeve biografije znova pojasni marsikaj. Režiserjev pogled je praviloma bolj prepričljiv, če dobro pozna obravnavano materijo in za Millerja, ki živi in dela v Brooklynu, je poznavanje lastnega okoliša nedvomno igralo pomembno vlogo pri realizaciji projekta. Režiser je z že omenjenim prvencem pokazal, da mu združevanje dokumentarnih in fiktivnih narativnih tehnik gre dobro od rok in v drugo je to svojo veščino še dodatno izpilil. Ena ključnih kvalitet njegovega filma je neglamurozna obravnava Prima (in gangsterskega življenja nasploh), enega izmed dveh osrednjih protagonistov, ki je pravo nasprotje običajnega šefa kriminalne združbe. Primo je ljubeč oče treh otrok (četrti otrok je na poti) in predan soprog, družina mu je vedno na prvem mestu.  Občasno dela kot varnostnik v nočnih klubih v njegovi soseski, stanodajalcu dolguje najemnino, na tiste pod njim ne gleda z viška in se vedno vljudno pogovarja z nepomembneži. V dejanjih je racionalen, pri odločitvah poskuša upoštevati vse dejavnike. Primo je človek, ki se ne boji pokazati nežnost, čeprav ni nobena rožica, ampak človek, ki ga se v soseski bojijo in človek, ki bo pretisnil na petelina, če je to potrebno. Miller je imel odličen nos, ko je glavno vlogo zaupal neprofesionalnem igralcu, resničnem članu tolpe in človeku, ki na nek način igra samega sebe. Enako dobro je ocenil tudi potencial mladega Johna Diaza, ki zelo dobro parira karizmatičnem Jamesu 'Primo' Grantu. Film pomaga režiserjev občutek za opazovanje drobnih momentov in dobra dinamika med protagonisti, zato je nemoteče, da prednost pred zgodbo dobijo liki. In če bi Millerju uspelo skupaj spraviti še nekoliko manj predvidljivo zgodbo in konec, potem bi imeli že pravo malo mojstrovino.

  

Ocena: