Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Komedija
Dolžina: 85' , Imdb
Režija: James C. Strouse
Scenarij: James C. Strouse
Igrajo: Jemaine Clement, Regina Hall, Jessica Williams, Stephanie Allynne, Michael Chernus
Res je, da me Američan James C. Strouse s svojim prejšnjim filmoma, Grace je odšla (Grace is Gone, 2007) in Zmagovalna sezona (The Winning Season, 2009), ni oboril z nog, a je izkušnja v obeh primerih bila nadvse pozitivna. V prvem filmu je John Cusack skupaj z otrokoma preboleval izgubo soproge, z Zmagovalno sezono, komedijo o luzerju (Sam Rockwell), ki prevzame luzersko žensko šolsko košarkarsko ekipo in jo preobrazi v najbolj vročo ekipo šolskega prvenstva, pa se je Strouse s obrnil k vedrejšim temam.
Avtor ostaja na komičnem kurzu tudi s svojim tretjim celovečercem, ki pripoveduje zgodbo Willa Henryja, dobrosrčnega, a nekoliko nerodnega avtorja grafičnih romanov, ki na eni izmed newyorških šol študentom predava grafično oblikovanje. Will na prvi pogled zbuja vtis srečnega moškega: z ženo Charlie in hčerama dvojčicama živita v komfortnem stanovanju, delo s študenti ga veseli, ob vseh obveznostih pa mu zvečer ostane tudi nekaj časa za risanje. Njegovo življenje se korenito spremeni, ko na praznovanju petega rojstnega dne njegovih hčera spozna, da v njegovem zakonu marsikaj ne štima. Will je namreč tistega dne odprl napačna vrata in zagledal ženo v objemu drugega. Ob njegovi spravljivi naravi ta neprijetnost za njun zakon verjetno ne bi bila usodna, toda Charlie je želela ločitev. Tako je Will končal v majhnem stanovanju in ker se je s hčerama srečeval le ob vikendih, mu je med tednom ostalo veliko časa za žalovanje. Njegova nesreča je bila tako očitna, da ga ena izmed njegovih študentk prepriča v srečanje z njeno mamo.
Lahko bi rekli, da Strouse v svojih filmih najraje govori o nesrečnih, razočaranih in trpečih. V nekoliko širšem smislu njegovi filmi pripovedujejo zgodbe o modernem življenju in razmerjih med protagonisti, praviloma običajnimi, malimi ljudmi, ki niso v najboljših odnosih s Fortuno. To pot je fokus na razpadu zakona in zapletenih odnosih, ki nastanejo na ruševinah propadle zveze. To so motivi, ki so jih pred naslovnim obravnavali mnogi, toda Strousu je nekako uspelo najti formulo, s katero se iz znanih sestavin še vedno da zgraditi zanimivo filmsko pripoved. V tem primeru je ena ključnih potez bila dodelitev glavne vloge odličnemu Jemainu Clementu (nazadnje smo ga gledali v čudoviti novozelandski komediji Kaj počnemo v mraku), ki bo za večino verjetno zelo atipična, neobičajna izbira. Jemaine je s svojo pojavo pravo nasprotje tipičnega moškega rom-kom junaka, prizemljen in negotov, in to je tisti moment, ki njegovem liku daje življenjskost in kredibilnost. Strousov odlični scenarij mu je preprosto pisan na kožo in občutek je, da sta se režiser in igralec zelo dobro ujela. Zgodba sama po sebi mogoče ne prinaša nič novega, toda resnično moč scenarija najdemo v preprostih, vendar odlično spisanih dialogih in tajmingu posameznih prizorov. Zaradi neživljenjskosti in posladkane pravljičnosti večine romantičnih komedij se je marsikdo le-teh ognil v širokem loku. People Places Things je dokaz, da na indie sceni še vedno najdemo naslove, ki si zaslužijo pozornost in omembo.
Lahko bi rekli, da Strouse v svojih filmih najraje govori o nesrečnih, razočaranih in trpečih. V nekoliko širšem smislu njegovi filmi pripovedujejo zgodbe o modernem življenju in razmerjih med protagonisti, praviloma običajnimi, malimi ljudmi, ki niso v najboljših odnosih s Fortuno. To pot je fokus na razpadu zakona in zapletenih odnosih, ki nastanejo na ruševinah propadle zveze. To so motivi, ki so jih pred naslovnim obravnavali mnogi, toda Strousu je nekako uspelo najti formulo, s katero se iz znanih sestavin še vedno da zgraditi zanimivo filmsko pripoved. V tem primeru je ena ključnih potez bila dodelitev glavne vloge odličnemu Jemainu Clementu (nazadnje smo ga gledali v čudoviti novozelandski komediji Kaj počnemo v mraku), ki bo za večino verjetno zelo atipična, neobičajna izbira. Jemaine je s svojo pojavo pravo nasprotje tipičnega moškega rom-kom junaka, prizemljen in negotov, in to je tisti moment, ki njegovem liku daje življenjskost in kredibilnost. Strousov odlični scenarij mu je preprosto pisan na kožo in občutek je, da sta se režiser in igralec zelo dobro ujela. Zgodba sama po sebi mogoče ne prinaša nič novega, toda resnično moč scenarija najdemo v preprostih, vendar odlično spisanih dialogih in tajmingu posameznih prizorov. Zaradi neživljenjskosti in posladkane pravljičnosti večine romantičnih komedij se je marsikdo le-teh ognil v širokem loku. People Places Things je dokaz, da na indie sceni še vedno najdemo naslove, ki si zaslužijo pozornost in omembo.
Ocena:
* iz objave odstranjene fotografije (zahteva DMCA)
Ni komentarjev:
Objavite komentar