Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Dokumentarni, Biografija
Dolžina: 90' , Imdb
Režija: Crystal Moselle
Scenarij: Crystal Moselle
Igrajo: Govinda Angulo, Naryana Angulo, Mukunda Angulo, Krisna Angulo, Jagadesh Angulo, Visnu Angulo, Susanne Angulo, Oscar Angulo
Manhattan, New York. Piše se leto 2010 in Crystal Moselle, diplomiranka newyorške Šole vizualnih umetnosti, se sprehaja po manhattanski Prvi aveniji. Njeno pozornost pritegne skupina dolgolasih fantov v črnih oblekah, ki oči skrivajo za temnimi očali. Mr. White, Mr. Orange, Mr. Pink… Stekli psi so gotovo prva asociacija ob pogledu na skupinico, ki je iz filma Quentina Tarantina stopila naravnost na ulico. Tako zanimiv prizor bi nedvomno pritegnil pozornost vsakogar, ki je tako ali drugače povezan s filmom, zato Crystal stopi do fantov in se z njimi zaplete v pogovor. Mlada avtorica s fanti hitro naveže prijateljske stike in počasi spoznava, da se za zanimivim stylingom skrivajo še bolj zanimive življenjske zgodbe.
Vseh šest članov skupine so bratje, stari med 11 in 18 let, njuna podobnost z liki iz Steklih psov pa ni nobeno naključje. Filmi so v srcih družine Angulo vedno imeli posebno mesto, saj so fantje prizore iz njihovih najljubših filmov z veliko zavzetostjo in domiselno improvizacijo pogosto uprizarjali za vrati njihovega stanovanja. Filmi so za te otroke v resnici bili edini stik z zunanjim svetom; fantje so le preko teh zgodb lahko spoznali nove ljudi in počasi ugotavljali, da ljudje zunaj njihovega hermetično zaprtega mikrokozmosa živijo povsem drugačna življenja. Sedem potomcev družine Angulo (šest fantov in ena punca) je namreč odraščalo za zaklenjenimi vrati družinskega stanovanja, edini ključ pa je imel oče, ki je obenem edini vsakodnevno hodil ven in prinašal hrano in DVD-je z novimi filmi. Očetov režim se je spoštoval vse dokler se najstarejši sin v 15 letu starosti ni odločil, da samostojno zapusti stanovanje in se sprehodi po newyorških ulicah. S tem je sprožil revolucijo in kmalu so se uprli tudi ostali otroci, ki so začeli hoditi ven in se sprehajati na prostem.
Crystal Moselle je zgodbo družine Angulo kot rečeno odkrila po čistem naključju in takoj prepoznala odličen material za dokumentarni film. Ljubezen do gibljivih slik vsajena v značaje njenih glavnih protagonistov je gotovo bila olajševalna okoliščina, ki je pomagala pri vzpostaviti zaupanja med avtorico in fanti, ki so naenkrat dobili priložnost postati del magičnega sveta filma, pred kamero reinterpretirati nekaj prizorov iz svojih najljubših filmov in povedati svojo fascinantno biografsko zgodbo. Nekateri kritiki filmu očitajo odsotnost tehtnejšega komentarja, oziroma bolj poglobljenega prevpraševanja zatečenega stanja in dejavnikov, ki so dolga leta omogočali takšno ravnanje z otroci. Kritika ni neutemeljena, saj režiserka dejansko niti ne poskuša z globljo penetracijo v tkivo družinske disfunkcije, toda na koncu omenjeno pomanjkljivost dodobra zasenči zanimivost in nevsakdanjost samega materiala. The Wolfpack je še en dokumentarec, pri katerem so tradicionalne meje med avtorjem in njegovim subjektom skoraj povsem zabrisane in morda je prav zato gledalčeva percepcija takšnega dokumentarca, kot nekoliko romantizirane različice realnosti, najbolj primerna. A tudi s temi spoznanji zgodba ni nič manj fascinantna. Pravi užitek je opazovati, s kakšno iznajdljivostjo in strastjo fantje ustvarjajo rekvizite in kostume za svoje hommage filmom, ki so najbolj zaznamovali njihovo odraščanje v izolaciji. V tem zelo specifičnem primeru se lepo manifestira moč in vpliv filma, ki je za fante bil portal za povezovanja z zunanjim svetom in edukacijsko sredstvo znotraj skorajda hermetično zaprtega sveta. Mogoče prav zato ni pretirano reči, da je ob vseh nebuloznih idejah njihovega čudaškega očeta (najbolj blag opis njegovega psihičnega stanja) film zelo pripomogel pri ohranjanju mentalnega zdravja teh otrok. The Wolfpack je na festivalu Sundance prejel Veliko nagrado žirije.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar