 |
| Foto: Imdb |
Slo naslov: Vojna za planet opic
Država: ZDA, Kanada, Nova Zelandija
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 140', Imdb
Žanri: akcija, avantura, drama, zf
Režija: Matt Reeves
Scenarij: Matt Reeves
Igrajo: Judy Greer, Woody Harrelson, Andy Serkis, Steve Zahn, Ty Olsson, Terry Notary, Sara Canning, Max Lloyd-Jones, Gabriel Chavarria
Tretji, sklepni del leta 2011 zagnane franšize Planet opic znova podpisuje režiserko-scenaristični tandem Matt Reeves - Mark Bomback, ki zgodbo začne dve leti po dogodkih iz predhodnega filma. Caesarja (znova Andy Serkis) srečamo v trenutku, ko vojaki napadejo gorski tabor opic. Vojska, ki ji poveljuje zloglasni polkovnik (Woody Harrelson) ima jasno nalogo: pobiti vse opice in tako zagotoviti človeško nadvlado. Zdaj, ko je skupina vojakov odkrila Caesarjevo skrivališče je le še vprašanje časa, kdaj bo v gozd prišlo še več vojakov. Opice vedo, da se morajo pred tem umakniti in si poiskati novo domovanje. Celotna kolonija se zato poda na dolgo pot skozi puščavo, proti od človeka neodkritim krajem, v katerih bodo našli mir in varno zavetje za opičjo skupnost. Z njimi se ne odpravi le Caesar, ki pred tem želi poravnati račune s polkovnikom.
 |
| Foto: Imdb |
Drama je veliko bolj učinkovita, če nima samo kolektivnega obraza, oziroma, če ji nadenemo konkreten človeški (v tem primeru opičji) obraz. V tej smeri je najbrž razmišljal v uvodu omenjeni tandem, ko je snoval zaplet za akcijsko vojno dramo, ki prizadevanja glavnega junaka postavi v kontekst osebnega maščevanja. Pomembnost te rešitve je toliko bolj očitna, če je povsem odstranimo iz enačbe in nato hitro konstatiramo, da brez motiva maščevanja ne bi bilo niti filma. Če zgodbo zgradiš na enem klišeju, to še ni tako problematično, toda ako potem nadaljuješ v isti smeri in v miks vržeš še na pol poblaznelega oblastnika, zaporniško-ujetniško dramo, suženjstvo in še kaj, dobiš generično vojno dramo, ki reciklira številne mnogo boljše filme (le-tem se Reeves večkrat zelo očitno pokloni) in to gotovo ni recept za dober film. K tem režisersko-scenarističnim spodrsljajem je potrebno prišteti še nekatere sprožilce dogajanja (vpad polkovnika v opičje gorsko skrivališče) in naravnost neumen akcijski finale. Zaključek, v katerem mora Caesar z bombami v luft poslati cisterno, ki za njegovo junaško dejanje čudežno ostane nedotaknjena sredi srditega spopada z vsemi mogočimi orožji, ne morem razumeti drugače, kakor čisto podcenjevanje gledalca. Akcijo za voljo akcije, zaplet za voljo zapleta. Ob vseh teh kiksih človek hitro pozabi na visoko produkcijsko vrednost izdelka in nekatere simpatične dodatke (Slaba opica), ki preprosto ne odtehtajo 140 minute investiranih v ogled spektakle brez ideje in smisla.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar