Landline (2017)

Foto: Amazon Studios

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 97',  Imdb

Žanri: komedija, drama

Režija: Gillian Robespierre

Scenarij: Gillian Robespierre, Elisabeth Holm

Igrajo: Jenny Slate, John Turturro, Edie Falco, Abby Quinn, Jay Duplass, Finn Wittrock

Landline je beseda, s katero v angleščini označujemo stacionarni telefonski priključek, ozirom telefon, ki je v omrežje povezan z žico. Izbira naslova nekako napove čas, v katerem se odvija naslovna zgodba: čas brez socialnih omrežij, knjige obrazov in instagrama, čas, ko so punce z dolgimi pogovori za več ur zasedle družinsko telefonsko linijo in čas ko so se stvari reševale s pogovorom na štiri (ali več) oči. Zgodba v središče postavi vsakdanje tegobe in radosti štiričlanske newyorške družine. Dana (Jenny Slate) se bliža tridesetim in že nekaj časa živi z zaročencem Benom, njena najstniška sestra Ali (Abby Quinn) še vedno živi s starši, a je v tisti občutljivi fazi, ko mladi človek začne ignorirati pravila in delati nepremišljeni stvari. Mati (Edie Falco) je zato vedno bolj v skrbeh in poskuša zajeziti negativne posledice hčerkinega odraščanja, med tem ko oče (John Turturro) na vse skupaj gleda veliko bolj sproščeno. Nato mlajša sestra na računalniku najde očetovo erotično poezijo, ki pod vprašaj postavlja njegovo zvestobo. Svoje dvome podeli s starejšo sestro,  ki se ravno v tem času za hrbtom bodočega moža začne videvati s svojo najstniško simpatijo.

Foto: Amazon Studios

Landline je drugi celovečerec Gillian Robespierre, v katerem je Newyorčanka po zelo solidnem Obvious Child (2014) znova združila moči z Jenny Slate. Pod taktirko talentirane režiserke tokrat nastopata še izvrstna Edie Falco in John Turturro, kar je dodana vrednost in razlog več, da njenemu drugemu filmu ponudimo priložnost. Robespierre je s prvencem na komičen način pretresala vprašanja odraščanja in starševstva, njen drugi film pa nam prinaša svojevrstno tematsko nadgradnjo, saj je to pot v ospredju družinska dinamika rahlo disfunkcionalne družine in načini, na katere karakterji posameznih članov krojijo to dinamiko. Kot osrednji motiv se izkristalizira vprašanje (ne)zvestobe, v nekoliko širšem kontekstu pa govorimo o dramatični komediji, ki pretresa življenjske izbire in vplive le-teh na počutje najbližjih. Landline kot tak ne prinaša nič revolucionarnega, vendar v svojih prizadevanjih zna biti simpatičen, zabaven in tudi resen, ko je to potrebno. Ob prepričljivi igri in dobri kemiji med ključnimi akterji je Gillian Robespierre sestavila zgodbo o družini, ki jo razumemo, in like, s katerimi se ni težko identificirati in jih vzeti za svoje. V njihovi družbi sem se počutil dobro in prav zato dobrih 90 minut ni šlo v nič.

Ocena