Beoning (2018)

aka Burning

 Ah-In Yoo, Steven Yeun, and Jong-seo Jeon in Beoning (2018), Foto: Pinehouse Films

Slo naslov: -

Angleški naslov: Burning

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina

Leto: 2018

Dolžina: 148' ,  Imdb

Žanri: drama, misterij

Režija: Lee Chang-dong

Scenarij: Lee Chang-dong, Oh Jung-Mi

Igrajo: Ah-in Yoo, Steven Yeun, Jong-seo Yun

Za južnokorejskega mojstra Lee Chang-donga lahko rečemo, da je stalni gost festivala v Cannesu. Od šestih celovečercev, kolikor jih je posnel do danes, so na Azurni obali zavrteli štiri. Pred osmimi leti so mu za izjemno dramo Poezija (Shi, 2010) podelili nagrado za scenarij, letošnji Burning (Beoning) pa je odnesel »zgolj« nagrado združenja filmskih kritikov FIPRESCI. Večine filmov iz osrednje tekmovalne sekcije še nisem videl, a kljub temu ne dvomim, da je Leejev film eden izmed vrhuncev canskega festivala in ena izmed največjih poslastic tekočega leta. 

Svobodno adaptacijo kratke zgodbe Barn Burning japonske literarne ikone Harukija Murakamija odpre seulsko srečanje mladega Jongsuja (Ah-in Yoo) in Haemi (Jong-seo Yun). Potem ko Jongsu ne prepozna punce, s katero sta odrasla v isti vasici izven Seula, se vse odvije hitro. Srečanje zjutraj, zmenek zvečer in seks naslednji dan – tempo, ki mu malce zmedeni Jongsu sledi instinktivno, saj iz njegovega vedenja ni težko razbrati, da nima veliko izkušenj z dekleti. Časa za romanco ni, saj Haemi za nekaj časa odhaja v Afriko, zato ga prosi, da med njeno odsotnostjo prevzame skrb za njeno muco. Vse kar mora storiti je vsakih nekaj dni priti v njeno stanovanje in napolniti posodo s hrano in vodo. Dejstvo, da se muca ves čas nekje skriva in jo Jongsu v resnici nikoli ni vidi nekako namigne, da je pred nami zgodba, v kateri stvari morda niso takšne, kakršne se zdijo na prvi pogled. In ko se Haemi iz Afrike vrne v družbi novega premožnega prijatelja Bena (Steven Yeun) začutimo napetost, ki jo Lee mojstrsko vzdržuje do samega konca. Ben ima vse, kar Jongsu nima in zdi se, da je za slednjega bitka za Haemi in njeno naklonjenost vnaprej izgubljena. Toda Lee na teh temeljih vzpostavi trikotnik, v katerem ni enostavno določiti, kakšen je dejansko odnos med Benom in Haemi in zakaj njen novi, recimo mu »fant,« tolerira srečanja z Jongsujem in jih celo sam spodbuja. Imamo torej trikotnik, podoben tistemu v Velikem Gatsbyju, kot na neki točki pripomni Jongsu (ki je sicer študiral kreativno pisanje in poskuša napisati svoj prvi roman). 

Ah-In Yoo in Beoning (2018), Foto: Pinehouse Films

Jongsu zaradi očetovih težav z zakonom mora skrbeti za neugledno družinsko posest izven Seula. Tam ga z nenapovedanim obiskom, ki še bolj zaplete razmerja znotraj trikotnika, presenetita Haeimi in Ben. Vino in marihuana poskrbita za zanimivo popoldansko druženje, ki se zavleče v noč. Tekom druženja se Ben in Jongsu zapleteta v pogovor v katerem so razkrite informacije, ki morda imajo določeno težo. Zažiganje odsluženih steklenikov je ena teh »izmuzljivih« informaciji, za katero nikoli ne dobimo pravega odgovora. Lee na prehodu iz dneva v noč postavi enega najbolj dovršenih prizorov filma: v enem samem neprekinjenem kadru zadeta in napol naga Haemi ob sončnem zahodu in glasbi Milesa Davisa (sposojeni iz Mallejevega Dvigala za morišče) izvede ples, v katerem Lee z izjemno senzibilnostjo ujame erotični naboj trenutka in naraščajočo napetost med protagonisti. Film na nekem nivoju lahko analiziramo tudi skozi prizmo socialnih razmerij – zanimivo je predvsem kako se velike razredne razlike manifestirajo v interakciji med pripadniki različnih kast in kako te razlike vplivajo na razpoloženje in duševnost akterjev. In potem je tu še izjemno postavljeno in režirano sklepno dejanje – ne glede na realno možnost, da se stvari razpletejo tako kot so se razpletle, me je konec vseeno ujel v razkoraku, nepripravljenega. Gre za občutek, ki ga ni enostavno pojasniti, toda šele sklepno dejanje in surova energija le-tega, je dokončno utrdila mojo negotovost glede tega, kaj se je zares zgodilo. Ko se ozrem nazaj je jasno, da je film poln dogodkov in trditev, ki jih je mogoče interpretirati na več načinov in šele kasnejša analiza razkriva Leejevo mojstrstvo in spodbuja k ponovnemu ogledu. Burning je film, ki je po ogledu le še rastel in bolj ko sem razmišljal o tem kar sem videl, bolj sem občudoval njegovo kompleksnost. O njem bi se dalo debatirati na dolgo in široko, jaz pa bom ta prispevek zaključil s pohvalo na račun izvrstne glasbe in navdihnjenih igralskih nastopov osrednjega igralskega tria. 

Ocena