V.I.P. (2017)

Foto: Warner Bros. Korea 

Slo naslov: -

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina

Leto: 2017

Dolžina: 128' ,  Imdb

Žanri: akcija, krimi, triler

Režija: Park Hoon-Jung

Scenarij: Park Hoon-Jung

Igrajo: Jang Dong-Gun, Kim Myung-Min, Park Hee-Soon, Lee Jong-Suk, Peter Stormare

Pod režijo in scenarij korejskega akcijskega trilerja V.I.P. se je podpisal Park Hoon-Jung, človek, ki se je naprej uveljavil kot scenarist dveh odmevnih filmov, Jee-woon Kimovega Videl sem hudiča (I Saw Devil/Akmareul boatda, 2010) in The Unjust (Bu-dang-geo-rae, Seung-wan Ryoo, 2010). Potem je začel samostojno režirati in po mlačnem prvencu The Showdown (2011) je malokdo pričakoval, da mu bo v drugo uspelo posneti tako dober film, kakršen je bil njegov gangsterski ep Novi svet (New World/Sinsegye, 2013). Dve leti kasneje je prišel še solidni The Tiger (Daeho).

V fokusu njegovega četrtega celovečerca je nekoliko netipičen lov na serijskega morilca, toda Park v ta okvir vplete še veliko več. V igri so agenti južnokorejskih, severnokorejskih in ameriških obveščevalnih služb, detektivi seulske policije in vplivneži na visokih političnih položajih. Pripoved nas po uvodu v Hong-Kongu pelje v Severno Korejo – tam se zgodi masaker, v katerem je ubita cela družina, glavni osumljenec pa je sin vplivnega politika in njegovi pajdaši. Detektiv severnokorejske policije mu je za petami, toda nato pride ukaz "od zgoraj" in sadistični morilec Gwang-Il se izogne roki pravice. Tri leta kasneje smo v Južni Koreji. Udarna novica v časopisju je še eno truplo mladega dekleta, ki je zadnja žrtev serijskega morilca. Gwang-Il je vmes dobil politično zatočišče v Južni Koreji, kjer so na plano znova udarila njegova pošastna nagnjenja. To pot mu je za petami brezkompromisni detektiv seulske policije Yi-Do, ki Gwang-Ila kmalu tudi aretira. Aretacija je podkrepljena s trdnimi dokazi, a nato vmes ponovno poseže politika.

Foto: Warner Bros. Korea 

Po povzetku vsebine in osnovnega zapleta se morda zdi, da je V.I.P. proceduralna detektivka, v kateri dobri fantje lovijo serijskega morilca. Toda zgodba je zastavljena bolj kompleksno, brez klasičnega osrednjega junaka, glavnemu antagonistu družbo dela kar nekaj več ali manj negativnih likov. Tako tudi tri osrednja pozitivca na vesti imajo kakšno nečednost, zato je širša slika sveta, kot ga slika V.I.P., dokaj pesimistična. Park v miks vrže številne like: agente, vohune treh držav, politike in seulsko policijo. Tu velja pohvaliti njegovo spretnost v koordiniranju teh likov in usklajevanju vseh narativnih linij, ki v seštevku tvorijo depresivno sliko družbe, v kateri tudi najbolj gnusni zločini lahko ostanejo nekaznovani. Mislim, da film zelo dobro skicira delovanje v mrežo najrazličnejših interesov vpetega državnega aparata in kanale, po katerih politika uveljavlja svoje interese. Če V.I.P. analiziramo iz politične perspektive, potem ne morem mimo razpleta zgodbe, s katerim Park brez ovinkarjenja zaploska sodelovanju z rojaki s severa in obrne palec navzdol južnokorejskemu servisiranju ameriških interesov. Škoda je, da Park vseh teh dobrih elementov ni zgradil na trših temeljih. Nemogoče je spregledati, da dobre momente zgodbe poganja neprepričljiva zaplet, ki močno precenjuje moč in vpliv psihopatskega mladeniča pod zaščito vplivnega očeta. V mojih očeh je še bolj zgrešena odločitev, da se vloga morilca zaupa mladi korejski najstniški zvezdni Lee Jong-Suku (moteče pogosta praksa korejskega mainstreama), ki ne seže do kolen trojcu Jang-Kim-Park, ki tvori moralno hrbtenica filma. Prav zato je V.I.P, zgolj soliden izdelek, ki bi z bolj izpiljenim scenarijem in boljšo selekcijo glavnega antagonista dosegel veliko boljši rezultat.

Ocena