 |
| Vasilina Makovceva in Krotkaya (2017) |
Slo naslov: Krotko dekle
Angleški naslov: A Gentle Creature
Država: Francija, Nemčija, Nizozemska, Litva
Jezik: ruščina
Leto: 2017
Dolžina: 143' , Imdb
Žanri: drama, misterij
Režija: Sergej Loznica
Scenarij: Sergej Loznica
Igrajo: Vasilina Makovceva, Marina Kleščeva, Lija Ahedžakova, Valeriu Andrjuce, Boris Kamorzin
Rusija, sedanjost. Nekje na ruralnem podeželju ženska prejme sporočilo o prispeli pošiljki. Naslednjega dne se odpravi v mesto in na pošti prevzame paket, ki ga je pred časom poslala soprogu, ki prestaja kazen v nekemu zaporu v Sibiriji. Pravega pojasnila ni, le skopa obrazložitev neprijazne poštne uslužbenke, da so v zaporu zavrnili sprejetje pošiljke. Zaskrbljena ženska ne more priti do informacij o razlogih zavrnitve in moževem zdravju, zato sklene paket osebno odnesti v Sibirijo in iz prve roke izvedeti, kaj se dogaja. Po dolgi vožnji z vlakom prispe v mesto, v katerem je velikanski zapor glavna atrakcija in najpomembnejši vir zaslužka lokalnega prebivalstva. Odpravi se v zapor, toda na okencu njen paket ponovno brez pojasnila zavrnejo. Bolj kot zavrnitev paketa jo skrbi odsotnost kakršnihkoli informacij o moževi usodi. Edine kolikor-toliko koristne, četudi kontradiktorne informacije sliši od številnih svojcev, ki se potikajo v okolici zapora. Odloči se, da bo poskusila ponovno, toda tu se njena pot skozi labirint slepih ulic šele začne.
Krotko dekle je tretji igrani celovečerec ukrajinskega režiserja Sergeja Loznice, ki za ohlapno izhodišče vzame istoimensko kratko zgodbo F. M. Dostojevskega. Z igranim prvencem My Joy (Schaste moe, 2010) in naslednjim filmom In the Fog (V tumane, 2012) je Loznica, primarno dokumentarist, svoje področje delovanja razširil na segment igranega filma in po tretjem filmu, ki je premiero doživel na festivalu v Cannesu, je njegov prispevek v tem segmentu še nekoliko pomembnejši. V še enem sodelovanju z romunskim mojstrom kamere Olegom Mutujem je Loznica po lastnem scenariju ustvaril še eno vrhunsko vizualno izkušnjo. Zgodba se v največjem delu odvije v nepomembnem ruskem mestu v Sibiriji, katerega bistvo je tamkajšnji zapor – ta Loznici ponudi okvir za parabolo o nemoči posameznika ujetega v uničujoče kolesje surovega, korumpiranega državnega aparata. Naše krotko dekle je redkobesedna junakinja brez imena (prepričljiv nastop Vasiline Makovceve), ki poskuša dobiti informacijo o moževi usodi. A kaj ko je tudi takšna primarna pravica – pravica vedeti, kaj se je zgodilo z bližnjimi, v tem hermetično zaprtem sistemu privilegij, za katerega se nesrečna ženska mora boriti kako zna in ve. Najprej po uradni poti, v sprejemni pisarni zapora in nato z drugimi sredstvi: z varljivo pomočjo lokalnih zvodnikov, mafijcev, oportunistične najemodajalke, in, na koncu, ko so izčrpane vse možnosti, preko lokalne pisarne za zaščito človeških pravic. V mestu, v katerem je vse tako ali drugače povezano z zaporom (policija, mafija, prostitutke, številno osebje, ki je v zaporu našlo zaposlitev) življenja ljudi krojijo zaporniška pravila. Tistih v zaporu in tistih, ki so zunaj zidov zapora. V tej ideji ni težko prepoznati metaforo stanja ruske družbe, ki je po mojem mnenju vendarle nekoliko pretirana in v luči ukrajinsko-ruskega spora gotovo nosi politične konotacije. Krotko dekle je v osnovi film, ki prevprašuje pozicijo moči, oziroma režima. V tem smislu film morda najbolje opredeli režiserjevo pojasnilo o tem, kako režim v resnici ni nič drugega kakor skupni napor večje skupine nepomembnih ljudi. Vsak izmed teh ljudi, voden z ozkimi osebnimi interesi, z vsakodnevnimi dejanji hrani režim in omogoča njegovo delovanje. In režimu, kot takemu, preprosto ni mar za posameznika.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar