 |
| Jung Woo-Sung and Jo In-sung in Deoking (2017) |
Slo naslov: -
Angleški naslov: The King
Država: Južna Koreja
Jezik: korejščina
Leto: 2017
Dolžina: 134' , Imdb
Žanri: akcija, krimi, drama
Režija: Han Jae-Rim
Scenarij: Han Jae-Rim
Igrajo: Jo In-Sung, Jung Woo-Sung, Bae Sung-Woo, Ryoo Joon-Yeol, Kim A-Joong
Južnokorejski režiser Han Jae-rim nam že v prologu krimi sage The King da vedeti, od kod črpa navdih. Z glasom v "offu," podobno kot Ray Liota v Scorsesejevi klasiki Dobri fantje (Goodfellas, 1990), naš vodnik postane osrednji antijunak Tae-soo (Cho In-sung). Ta je v uvodu udeležen v spektakularno posneti avtomobilski nesreči, po kateri se vrnemo na začetek, v čas ko se Tae-soo na prehodu iz najstniških let v odraslost odloča, kaj narediti s svojim življenjem. Svetovna kinematografija je polna primerov, ki v vlogo "kul" protagonista postavlja like na nasprotnih straneh zakona, bodisi ravbarje, bodisi žandarje. Posebnost južnokorejske kinematografije je nadpovprečno veliko število filmov, ki v vlogo "kul" akterja postavljajo tožilce, ljudi, ki jim ostanek filmskega sveta odmevnejše vloge navadno namenja v proceduralnih sodnih trilerjih in dramah.
Tae-sooja, potomec nepomembnega tatiča in prevaranta, šola ga ni nikoli pretirano zanimala. Raje se je pretepal s sovrstniki (hobi, v katerem je bil zelo dober), dokler nekega dne ni videl okrožnega tožilca kako klofuta njegovega očeta (še ena značilno korejska oblika poniževanja in dokazovanja superiornosti), ki na kolenih prosi za milost. Večina bi v tej situaciji čutila jezo in ponižanje, toda naš antijunak je ravno v tem trenutku dojel, kam usmeriti svojo energijo. Dojel je kakšno moč v rokah imajo tožilci in sklenil, da želi postati eden izmed njih. Obrnil je list, se resno lotil učenja in na koncu uspel. Postal je tožilec in že po nekaj mesecih samostojnega dela se mu ponudi priložnost za napredovanje: sprejet bo v zvezdniško ekipo tožilcev, če opusti kazenski pregon učitelja, ki jo zlorabil več študentk. Po krajšem premisleku ponudbo sprejme — ta odločitev označi začetek vzpona po karierni lestvici in začetek njegovega moralnega propada.
Han zgodbo zgradi po klasični formuli kriminalnega epa: ambiciozni nepomembnež iz štartne vloge avtsajderja poseže po zvezdah, nekaj časa veselo pleše z zvezdami in na neki točki doseže vrhunec, po katerem zanj ostane le še pot navzdol. Toda našega antijunaka v zadnji trenutek reši ugotovitev, da je ves čas plesal v drugi ligi, med tem ko je resnična moč vedno bila ekskluziva političnih elit v prvi ligi. Težava je predvsem v tem, da nas film ne uspe prepričati, da je Tae-soo material za prvo ligo. The King nam v dobrih 130-ih minutah ponudi vse elemente klasičnega gangsterjade s tožilci v glavnih rolah, vendar z elementi, ki žal vsebujejo bore malo izvirnosti. Vse je tu: korupcija, politični oportunizem, povezave državnih uslužbencev z mafijo, ekskluzivni klubi s prostitutkami, šampanjec, ki teče v potokih, propadel zakon, ki ga antijunak mora rešiti… Vtis bi glede na solidne igralske nastope in brezhibno tehnično plat filma kljub temu bil boljši, ako bi vsaj kakšen izmed akterjev bil samosvoj, poseben. Odbijajoči in zgrešeni so po moji oceni tudi razvedrilni elementi – Tae-soojeve učne metode in glasbene točke, ob katerih ekipa veselih tožilcev demonstrira svoje plesne sposobnosti – prizori, v katerih kot gledalec nisem našel ne smisla, ne užitka.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar