Angelo (2018)

Alba Rohrwacher and Kenny Nzogang in Angelo (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: Angelo

Država: Avstrija

Jezik: nemščina, francoščina

Leto: 2018

Dolžina: 111' ,  Imdb

Žanri: drama, zgodovinski, romantični

Režija: Markus Schleinzer

Scenarij: Alexander Brom, Markus Schleinzer

Igrajo: Makita Samba, Alba Rohrwacher, Larisa Faber, Kenny Nzogang, Lukas Miko

Bili so časi, ko so beli kolonizatorji na ladjah iz Afrike v Evropo dovažali ljudi. Takšna praksa je nekoč bila nekaj povsem običajnega. Danes, ko so številni Afričani pripravljeni storiti skoraj vse, da se vkrcajo na ladjo, ki ji bo pripeljala do evropske obale, je veliko takih, ki glasno nasprotujejo njihovem prihodu. Predvidevam, da zgolj zato, ker jih to pot na ladjo ne bodo vkrcali in v Evropo pripeljali sami. Zato, ker tokrat prihajajo po lastni volji.

Dolgo pričakovani drugi celovečerec avstrijskega režiserja in scenarista Markusa Schleinzera – nase je opozoril z zelo solidnim prvencem Michael (2011) – odpre prizor dveh večjih čolnov nekje na evropski obali iz katerih trgovci s sužnji izkrcavajo novo pošiljko sužnjev. V naslednjem prizoru smo že v nekakšnem skladišču, kjer trgovci skupino otrok pripravljajo za prodajo: jih čistijo, pregledujejo, jih oblačijo v čista oblačila. Enega izmed otrok kupi dunajska grofica, ki zanj ima prav poseben načrt – fantek postane del posebnega projekta, s katerim grofica želi dokazati, da je "afriške divjake" mogoče "dresirati" in prilagoditi na življenje v civiliziranem okolju. Angelo Soliman  je ime, ki ga grofica izbere za drugega fantka (prvega je po nekaj dneh pokončala visoka vročina) in eksperiment se lahko začne. Film spremlja fantovo odraščanje na dvoru in prikaže kako je Angelo postal suženj, ki odlično igra flavto, nastopa v gledaliških igrah in nasploh dobro razume kulturo in visoko umetnost. Angelo je med takratno elito postal prava atrakcija – pri treh različnih lastnikih je živel razmeroma lagodno življenje in doživel visoko starost.

Ena izmed pomembnejših informacij za boljše razumevanje zgodbe je dejstvo, da gledamo Schleinzerjevo interpretacijo resničnih dogodkov, saj je Angelo Soliman bil človek iz krvi in mesa. Živel je 75 let ob svojih "dobrotnikih" kot neka vrsta sofisticiranega hišnega ljubljenčka, ki je z nastopi zabavljal svoje lastnike in njihove obiskovalce. In čeprav je v mnogih stvareh bil nadpovprečno dober, svojih "dobrotnikov" ni nikoli uspel pripraviti do tega, da v njem vidijo človeka, kar nenazadnje dokazuje ravnanje z njegovimi posmrtnimi ostanki. Na nekem splošnem nivoju Schleinzerjev film pretresa vprašanja identitete, pripadnosti, doma in domovine, preko katerih pridemo do tistega osrednjega vprašanja, oziroma poante filma. Danes, kakih 250 let kasneje, se ni spremenilo veliko. Spremenili so se la načini eksploatacije, rasizem in nestrpnost so še vedno globo ukoreninjeni v sodobno družbo. Ne slepimo se, v zgodbi, ki se odvija v 18. stoletju  neonske luči in moderna jeklena konstrukcija niso tam po naključju. Avtentična prizorišča, izjemno dovršena kostumografija in z obravnavanim časom usklajena fotografija tvorijo izvrstno vizualno doživetje. Zgodba, zastavljena kot serija epizod, nekakšnih ohlapno povezanih vinjet iz življenja glavnega protagonista, se mestoma vseeno nekoliko vleče – malce zavoljo jezika v dialogih, malo zaradi preskokov, v katerih gledalec mora sam zapolniti luknje v zgodbi. 

Ocena