 |
| Trine Dyrholm and Gustav Lindh in Dronningen (2019), © Rolf Konow |
Slo naslov: -
Drugi naslovi: Queen of Hearts
Država: Danska, Švedska
Jezik: danščina, švedščina
Leto: 2019
Dolžina: 127', Imdb
Žanri: drama
Režija: May el-Toukhy
Scenarij: May el-Toukhy, Maren Louise Käehn
Igrajo: Trine Dyrholm, Gustav Lindh, Magnus Krepper, Silja Esmår Dannemann, Liv Esmår Dannemann, Stine Gyldenkerne
V eri seks škandalov, ki so odnesli nekoč najvplivnejšega hollywoodskega producenta, nekaj znanih igralskih imen in drugih znanih obrazov iz različnih segmentov javnega življenja, iz Skandinavije prihaja dansko-švedska produkcija, ki nekoliko premeša karte in se zlorabe šibkejšega loti iz nekoliko drugačne perspektive. Danska režiserka May el-Toukhy se istega vprašanja loti tako, da v vlogo šibkejšega postavi najstniškega fanta, ki ga iz pozicije moči izkorišča starejša ženska.
Ime je Anne. Je poročena, mati dveh simpatičnih dvojčic in uspešna odvetnica, specializirana za primere, v katerih zastopa mladoletnike, ki so na različne načine bili zlorabljeni od odraslih, največkrat tistih iz ožjega družinskega kroga. Mož Peter je zdravnik, ki ima še enega otroka, vendar ta živi z bivšo ženo. V prvi tretjini filma opazujemo družinsko dinamiko v kateri največ prostora dobi odnos med zakoncema. Ta je sicer korekten, a opaziti je, da med njima že dolgo ni pravega ognja. Opazujemo ju pred odhodom k nočnem počitku, zjutraj in popoldan, po vrnitvi iz služb. Očitno je, da zatopljena vsak v svoje projekte ne posvečata veliko pozornosti telesnem zbliževanju. Peter je morda zadovoljen s takšnim partnerskim režimom, toda prizor, v katerem Ana v ogledalu opazuje svoje nago telo, dovolj jasno odraža njeno negotovost, svojevrstno soočanje z lastno minljivostjo in željo po tem, da jo nekdo (po)gleda s poželenjem v očeh. Družinska dinamika se spremeni, ko se k njim preseli Peterov problematični 17-letni sin Gustav, ki je za njegovo mamo postal neobvladljivo breme.
May el-Toukhy se s svojim drugim celovečercem loteva specifične teme, ki sta jo v novem tisočletju najbolj odmevno pretresala Britanec Richard Eyre v Zapiskih o škandalu (Notes on a Scandal, 2006) in, do neke mere, Bralec (The Reader, 2008), Eyrejevega rojaka Stephena Daldryja. Toda že dejstvo, da imamo opravka s Skandinavci sugerira, da navkljub uvodni pripravi terena za povprečno melodramo v nadaljevanju lahko pričakujemo nekoliko drugačen kurz. In res, goli prizor glavne (anti)junakinje je napoved dokaj eksplicitnih scen, v katerih se Ana in Gustav prepustita mesenemu poželenju. Nekateri kritiki so se spotaknili ob prikazano eksplicitnost in jo izpostavili kot nepotrebno. Sam s tem nimam prav nobenih težav in menim, da je režiserka z zavračanjem puritanskega pristopa prispevala veliko k pristnosti zgodbe in razumevanju sle, ki poganja dejanja protagonistov. In med tem ko Gustavovo nepremišljenost lahko pripišemo njegovi mladostniški brezskrbnosti in deloma maščevalnosti, ki izhaja iz zamer do očeta (ta ga je zapustil v otroštvu), za Ano ni opravičila, ne glede na človeškost spolne sle, ki jo žene v prepovedano razmerje. Tisto kar Dronningen dviguje nad povprečje je vse kar se zgodi potem, ko Ana Gustavu da vedeti, da je prišel čas za konec njune strastne avanture. Občudujem smer v kateri režiserska in izvrstna Trine Dyrholm razvijata kompleksno karakterno študijo ženske, ki ne želi plačati ceno za svoje napake. Ženske, ki račun za svoje napake brezobzirno prevali na svojega mladega ljubimca. Mislim, da film ravno v tem segmentu funkcionira odlično, brez nepotrebnega moraliziranja in iskanja nekakšnih polovičnih rešitev, ki bi podčrtale nauk zgodbe in zadovoljile vse vpletene. Namesto tega nas čaka neusmiljeno soočanje z resničnostjo in spoznanje, da nihče ni zgolj slab ali dober. Resnica je vedno nekje vmes, je relativna, kompleksna in včasih za vedno ovita s tančico skrivnosti.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar