Ut og stjæle hester (2019)

aka Out Stealing Horses

Stellan Skarsgård in Ut og stjæle hester (2019), Foto:Liffe

Slovenski naslov: Konje krast

Angleški naslov: Out Stealing Horses

Država: Norveška, Švedska

Jezik: norveščina, švedščina

Leto: 2019

Žanri: drama, misterij

Dolžina: 123 , Imdb

Režija: Hans Petter Moland 

Scenarij: Hans Petter Moland, Per Petterson (knjiga)

Igrajo: Stellan Skarsgård, Jon Ranes, Bjørn Floberg, Tobias Santelmann, Danica Curcic

Hans Petter Moland je ponovno z nami. Zdi se, da ta ugledni norveški režiser v zadnjem obdobju snema filme po načelu: eden zame, eden za plačilo računov. Človek pač mora od nečesa živeti, kar do neke mere pojasni nihanja v kvaliteti njegovih filmov. Enkrat pač slediš trendom in po drugorazrednem scenariju režiraš sklepno dejanje trilogije o Oddelku Q, drugič recikliraš samega sebe (Cold Pursuit) in ameriškemu okusu prilagajaš veliko boljši izvirnik Amaterji (Kraftidioten,2014). A še vedno govorimo o človeku, ki nam je podaril Zero Kelvin, Aberdeen, A Somewhat Gentle Man... 

Stalnica v praktično vseh boljših Mollandovih filmih je skandinavska igralska legenda Stellan Skarsgård, ki v naslovnem Konje krast igra Tronda Sanderja, 67-letnega penzionista, ki se po ženini smrti pomaha v slovo življenju v Oslu in se preseli v odmaknjeno kočo v obmejnem pasu, onstran meje. Koča stoji na švedski strani, na robu manjše vasice, v kateri je Trond pred mnogimi leti preživel eno najlepših poletij njegovega življenje. Pogovor o očetih s serviserjem, ki popravlja njegov poškodovani avto, je vstopna točka za prvi daljši flashback, s katerim se Trond spominja poletja, ki ga je po koncu druge svetovne vojne  preživel z očetom. Trond s svojim glasom v offu postane naš vodič po lastnih spominih. Pripoved ves čas skače iz sedanjosti v preteklost, iz teh koščkov pa nastaja čutna zgodba, ki je močno zaznamovala njegovo življenje.

Moland se je to pot odločil za adaptacijo istoimenske knjižne uspešnice norveškega romanopisca Pera Pettersona, ki po pričevanjih tistih, ki so roman prebrali, temelji na zelo živih, natančnih opisih narave in interakcije protagonistov s čudovitimi prizorišči. Prevod te bivanjske izkušnje in odnosa človeka z naravo v filmski jezik je bil ena ključnih komponenta projekta in režiser se je skupaj s sodelavci v tem segmentu odrezal odlično. Ko po ogledu filma premlevaš videno prideš do ugotovitve, da si skozi film spoznal marsikaj o tem kako so nekoč pridobivali les, ga sekali, pripravljali hlode in jih dostavljali kupcem v nadaljnjo obdelavo. Človek si ne predstavlja, da je drsenje orodja za odstranjevanje lubja s hlodov lahko posebna avdiovizualna izkušnja, a prav takšni in podobni detajli dajejo tej izkušnji poseben pečat. 

Jon Ranes in Ut og stjæle hester (2019), Foto: Imdb

Narava priskrbi krasne kulise zgodbi, ki je v svoji esenci zgodba o odraščanju fanta, ki prvič v življenju spoznava kaj je družina, prijateljstvo, ljubezen, izguba... Ali krajše, fantu se zgodi življenje in to je njegova zgodba. V njej veliko vlogo igra eno posebno poletje, ki je definiralo njegov odnos z očetom in pomembno vplivalo na njegovo prihodnosti. Tisto poletje se v vasi zgodi družinska tragedija, ki znotraj majhne skupnosti razkrije dotlej nevidne razpoke. 

Zgodba je subtilno posejana z drobnimi namigi, s pomočjo katerih iz perspektive najstnika odkrivamo naravo povezav med pomembnejšimi protagonisti. Najstnika, čigar objekt poželenja postane mati njegovega najboljšega in edinega prijatelja, ki se, mimogrede, na skrivaj dobiva z njegovim očetom. Razkritje očetove nezvestobe na mladeniča ima večplasten učinek: razkritje ne zamaja zgolj temeljev njegove družine in poruši idealizirano sliko očeta. Fant očeta naenkrat začne doživljati kot tekmeca v boju za naklonjenost ženske, ki ga močno privlači. Zgodba v tem segmentu odlično poveže vso kompleksnost čustev, ki prevzemajo mladega junaka. Najprej je skozi interakcijo med očetom in sinom osvetljena močna vez, ki ju druži in šele potem je, kot kontrapunkt tej ljubezni, vzpostavljen občutek zasanjanega poželenje, ki ga najstnik čuti do starejše ženske. Moland je izvrsten pripovedovalec, ki zna ujeti kapljice vode na njenih kolenih, pot ne njenem obrazu in košček njenega golega stegna, ob vstopu v čoln. In na tem mestu se moram zopet spomniti lubja, ki je prikazano s podobno skorajda fetišistično preciznostjo. Prav to so momenti, v katerih se Konje krast najbolj dvigne iznad poprečja in gledalcu ponudi trenutke čistega kinematografskega užitka.

Ocena