Beats (2019)

Cristian Ortega and Lorn Macdonald in Beats (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Ritem udarcev

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: komedija, drama

Dolžina: 101',  Imdb 

Režija: Brian Welsh

Scenarij: Kieran Hurley, Brian Welsh

Igrajo: Cristian Ortega, Lorn MacDonald, Laura Fraser, Ross Mann, Gemma McElhinney

Zgodovina pomni številne poskuse cenzuriranja glasbe, ki je v specifičnem zgodovinskem trenutku znala mobilizirati največje dušebrižnike, ki so v novih glasbenih trendih videli naznanilo erozije moralnih vrednot. Na udaru je, kakopak, vedno bila mladina, ki je pač preveč zelena, da bi prepoznala pasti avanture, v katero se spuščajo s poslušanjem škodljivih ritmov in besedil. Rock & Roll je nekoč v očeh mnogih bil hudičev izum, še ostrejši odzivi so spremljali ekspanzijo heavy metal bendov v 70-ih.  Iz današnje perspektive se morda sliši neverjetno, toda ne tako davno (sredi devetdesetih) je takrat novoizvoljeni britanski premier Tony Blair zdušno podpiral takšno srednjeveško miselnost. Evolucija plesne glasbe je ravno v tem času v mlada ušesa in srca prinesla techno in rejv in že ob teh zametkih elektronske glasbene scene so sproženi alarmi. Preplah ob informacijah o novi glasbeni perverziji, ob kateri mladina pod vplivom mamil do jutra vztraja na plesišču, je nagnal strah v kosti taistimi dušebrižnikom. In rezultat: ekspresno so sprejeli zakon, ki je elektronsko glasbo in poslušalce iste poslal v ilegalo. 

Med temi "ilegalci" najdemo glavna junaka naslovne zgodbe. Johno in Spanner sta najboljša prijatelja  od otroštva, mladeniča na prehodu iz najstniških let v odraslost. Pred njima so še zadnji tedni, ki jih bosta preživela skupaj, preden ju življenje odpelje na različne strani. Johno je pravzaprav tisti, ki bo odšel, saj se bo preselil v boljšo četrt in nadaljeval šolanje na ugledni univerzi. Spanner v resnici ne gre nikamor – ostal bo u stari četrti, pod isto streho s problematičnim starejšim bratom. Po prepričanju Johnove družine mladeniča gotovo čaka kariera drobnega kriminalca, s katero bo nadaljeval družinsko tradicijo. Njuno prijateljstvo je vendarle dovolj močno, da kljubuje tovrstnim pritiskom. Oba zavedata, da je konec blizu in prav zato je prihajajoči plesni žur, ki ga v tajnosti pripravljajo vidni člani lokalne elektronske scene, priložnost za nepozabno poslovilno zabavo. 

Ritem udarcev podpisuje relativno neznani škotski režiser Brian Welsh [med ostalim je režiral eno epizodo odlične prve sezone Črnega ogledala (Black Mirror, 2011)], ki je ob tej priliki izbral adaptacijo gledališke predstave Kierana Hurleyja (tu v vlogi so-scenarista). Jedro zgodbe tvori všečna, avtentična zgodba o prijateljstvu, vendar film poleg tega osrednjega motiva pove še marsikaj zanimivega. Črno-bela fotografija je učinkovito v funkciji obujanja specifičnega zgodovinskega trenutka in obenem stilsko orodje, s katerim pripoved (tudi na vsebinski ravni) deluje kot bližnji sorodnik Kassovitzevega Sovraštva (La Haine, 1995) in Corbijnovega Nadzora (Control, 2007). In to nikakor ni slaba stvar, saj film poleg avtentičnosti zgodbe in protagonistov med vrsticami izpisuje družbeni komentar, ki se reflektira v različnih projekcijah prihodnosti dveh osrednjih protagonistov. Med zanimivejšimi aspekte sodi še "klasični" motiv prepada med starejšo generacijo in mladino, ter podobno "klasično" opazovanje mladih protagonistov v občutljivem obdobju, ko se iz prvih resnih stikov z mamili lahko razvije odvisnost. Moja edina resna pripomba   je usmerjena proti dokaj neizraziti glasbeni komponenti filma, saj film nima nobenega zares močnega prizora, v katerem glavno besedo ima glasba. Film, v katerem glasba ima tako pomembno vlogo bi moral vsaj z nekaj prizori glasbo približati gledalcu [glej It's All Gone Pete Tong (Michael Dowse, 2004) in Eden (Mia Hansen-Løve, 2014)], ki mu takšna zvrst muzike ni blizu.

Ocena