Najboljših 25 - 2019

Film - 25

• Bacurau, Režija: Kleber Mendonça Filho, Juliano Dornelles
• Cold Case Hammarskjöld / Nerešeni primer Daga Hammarskjölda, Režija: Mads Brügger
• Corpus Christi / Boze Cialo, Režija: Jan Komasa
• Der goldene Handschuh /  The Golden Glove / Zlata rokavica, Režija: Fatih Akin
• Dylda / Beanpole / Prekla, Režija: Kantemir Balagov
• First Cow, Režija: Kelly Reichardt
• Gisaengchung / Parasite, Režija: Bong Joon-ho
• Hvítur, hvítur dagur / A White, White Day, Režija: Hlynur Palmason
• Joker, Režija: Todd Phillips
• Les Misérables / Nesrečniki,  Režija: Ladj Ly
• Light of My Life / Luč mojega življenja, Režija: Casey Affleck
• Lynn + Lucy, Režija: Fyzal Boulifa
• Martin Eden, Režija: Pietro Marcello
• Medena Zemja / Honeyland / Medena dežela, Režija: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov
• Moving On / Nam-mae-wui yeo-reum-bam, Režija: Yoon Dan-Bi
• Pain and Glory / Dolor y gloria, Režija: Pedro Almodóvar
• Portrait de la jeune fille en feu  / Portrait of a Lady on Fire / Portret mladenke v ognju, Režija: Celine Sciamma
• Systemsprenger / System Crasher / Razbijalka sistema, Režija: Nora Fingscheidt
• The Beach Bum / Kralj plaže, Režija: Harmony Korine
• The Last Black Man in San Francisco, Režija: Joe Talbot
• The Lighthouse / Svetilnik, Režija: Robert Eggers
• The Vast of Night, Režija: Andrew Patterson
• There Is No Evil / Sheytan vojud nadarad / Zlo ne obstaja, Režija: Mohammad Rasoulof
• Uncut Gems / Nebrušeni dragulji, Režija: Benny Safdie, Josh Safdie
• Waves, Režija: Trey Edward Shults

Posebna omemba

• Buoyancy, Režija: Rodd Rathjen
• Di Jiu Tian Chang / So Long, My Son / Zbogom, sin moj, Režija: Xiaoshuai Wang
• Diego Maradona, Režija: Asif Kapadia
• Kopfplatzen / Head Burst, Režija: Savas Ceviz
• Sound of Metal, Režija: Darius Marder
• The Irishman / Irec, Režija: Martin Scorsese
• Ut og stjæle hester / Out Stealing Horses / Konje krast, Režija: Hans Petter Moland

TV-5

• Chernobyl
• Fleabag
• Mike Judge Presents: Tales from the Tour Bus
• Succession
• Unbelievable

Sound of Metal (2019)

Riz Ahmed in Sound of Metal (2019), Foto: TIFF

Slovenski naslov: - 

Država: ZDA, Belgija

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama

Dolžina: 101',  Imdb 

Režija: Darius Marder

Scenarij: Darius Marder, Abraham Marder, Derek Cianfrance

Igrajo: Riz Ahmed, Olivia Cooke, Paul Raci, Lauren Ridloff, Mathieu Amalric

Sound of  Metal, celovečerni prvenec ameriškega filmarja Dariusa Marderja, je neke vrste posvojeni otrok, prevzet od njegovega prijatelja in stanovskega kolega Dereka Cianfranca, s katerim je Marder kot ko-scenarist sodeloval pri uspešnici Grehi očetov (The Place Beyond the Pines,2012). Na projektu pod delovnim naslovom Metalhead je najprej delal Cianfrance, ki je na neki točki projekt opustil in ga prepustil Marderju. 

Iz zgodbe o bobnarju resnične heavy metal skupine Juncifer in njegovi izgubi sluha je Marder razvil scenarij o fiktivnem metal duu Blackgammon. Ruben je bobnar, njegova punca Lou pa poleg vihtenja kitare prispeva še vokal. Duo, ki v njegovem lično urejenem avtodomu potuje in koncertira po državi, je cenjeno ime na alternativni glasbeni sceni. Ruben se že štiri leta ni dotaknil mamil in natanko toliko časa je ob njem Lou, za katero so prav tako z mamili zaznamovana leta. Ruben in Lou se ljubita in obenem odlično dopolnjujeta tudi na stejdžu, pred svojo publiko. Toda njuno idilo na preizkušnjo brez veliko opozorilnih znamenj, malodane v hipu, postavi Rubenova nenadna izguba sluha. Koncertiranja je naenkrat konec, njuna lepo utečena rutina je prekinjena – težavna preteklost kot meč visi nad Rubenovo glavo, ki po posvetu s sponzorjem, ki je očitno imel in še vedno ima pomembno vlogo v njegovem boju z odvisnostjo, predlaga odhod v komuno za gluhe. Odhod v ruralno komuno obenem pomeni, da se z Lou morata začasno ločiti. Po krajšem upiranju je vendarle jasno, da je privajanje na novo realnost v takšnem kontroliranem okolju, zanj najboljša pot. 

To je izhodišče iz katerega nas Marder popelje v svet gluhih, na Rubenovo težavno pot sprejemanje njegovega nenadnega hendikepa. Sound of Metal je v esenci njegova zgodba – izjemna karakterna študija človeka v boju z lastno toksično moškostjo in sprejemanju nespremenljivih dejstev. "There's nothing to fix here." Rubenu razlaga pristni, toplo človeški vodja komune Joe (igra ga Paul Raci, ki se izkaže kot izjemna casting odločitev). Na nekem sekundarnem nivoju film lahko doživljamo tudi skozi prizmo ljubezenske zgodbe in še eno variacijo na temo minljivosti vsega, toda jedro filma je vseeno zgrajeno na manj otipljivem, spiritualno navdihnjenem iskanju notranjega miru in samosprejemanja, do katere junaka pelje zelo trnovita pot. Ena zanimivejših komponent filma je vsekakor zanimiv dizajn zvoka, ki gledalcu približa protagonistovo izgubo sluha, pot v svet tišine in njegovo iskanje bližnjic do ponovne vzpostavitve izgubljene kvalitete življenja. V centralni vlogi blesti britanski igralec Riz Ahmed, ki s to vlogo letos lahko konkurira najboljšim in je eden izmed razlogov, zaradi katerega je naslovna stvaritev vredna pozornosti in omembe. 

Ocena

Falling (2020)

Lance Henriksen & Viggo Mortensen in Falling (2020), Foto: Sundance/Brendan Adam-Zwelling

Slo naslov: Padati 

Država: Kanada, VB, Danska

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Dolžina: 112',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Viggo Mortensen

Scenarij: Viggo Mortensen

Igrajo: Lance Henriksen, Viggo Mortensen, Terry Chen, Sverrir Gudnason, Hannah Gross, Laura Linney, David Cronenberg

"Ko sem bil še majhen otrok, sem ustrelil raco. Začetniška sreča pač, toda to je bil morda edini trenutek v mojem življenju, v katerem je oče, ki me je tistega dne vzel s seboj na lov, name bil ponosen." Tako o dogodku iz otroštva razmišlja John Peterson (Viggo Mortensen), ko s seboj, domov v Kalifornijo, pelje ostarelega, dementnega očeta Willisa (Lance Henriksen). Oče sinu že na krovu letala povzroči nemalo težav in očitno je, da je mentalno stanja Petersona starejšega takšno, da starec ne more več sam skrbeti zase. John ga je dolgo prepričeval, da z njim pride v Kalifornijo. Ideja je, da zanj, nekje v bližini, najdejo nov dom. John bo tako lažje skrbel za zagrenjenega, ves čas preklinjajočega, do vsega in vsakogar nestrpnega očeta, a obenem ga bo držal na dovolj varni distanci, saj se zelo dobro zaveda, da bi se življenje ob očetu zanj in njegovega uvidevnega partnerja Erica hitro spremenilo v pekel. Willis namreč "na lagerju" v vsakem trenutku ima goro žaljivk in strupenih puščic, usmerjenih proti njem in njegovem istospolnem partnerju. Izjema je le njuna mlada hčerka Monika, kateri žlehtobni starček vendar izkazuje nekaj naklonjenosti in topline. To je situacija, iz katere se zgodba v sedanjosti prepleta s preteklostjo, z dogodki, ki so zaznamovali Johnovo odraščanje. 

Padati je celovečerni prvenec vsestranskegaVigga Mortensena, ki je poleg režije podpisal scenarij, glasbo in odigral eno izmed glavnih vlog. Mortensena širša javnost najbolj pozna po vlogah v megauspešni franšizi Gospodar prstanov, za bolj sistematičnega filmoljuba pa so ogledni primeri njegovega igralskega talenta filmi posneti pod režisersko taktirko Davida Cronenberga (ki se mu je tu oddolži z manjšo vlogo), Davida Oelhoffena, Johna Hillcoata, Lisandra Alonsa... In kako se je Viggo odrezal v novi vlogi? Dokaj dobro, če mene vprašate. Sploh če upoštevamo, da je Padati dokaj oseben projekt (film vsebuje nekaj avtobiografskih elementov), ob katerih režiserji mnogokrat znajo izgubiti fokus in zatavati na teritorij samo njim razumljivih motivov in simbolike. Jedro zgodbe je zgrajeno okoli problematičnega odnosa očeta in sina in konflikta, ki v največji meri temelji na očetovem nesprejemanju sinove homoseksualnosti. Zgoba struktuirana kot preplet ključnih dogodkov iz preteklosti in dogajanja v sedanjosti učinkovito izrisuje vse razsežnosti družinske disfunkcije, četudi Mortensen mestoma ustvari nekaj nepotrebnih prizorov in situacij, katerih edini cilj je potencirati očetov neprijeten značaj. Njegovo stoično prenašanje očetovih žaljivk je mestoma celo nekoliko nadležno, toda cilj je po moji oceni dosežen, saj Mortensenu uspe v sosledje dogodkov vključiti nekaj drobnih dejanj in znamenj, v katerih se nazira očetova toplejša, bolj človeška plat. V tem smislu film govori o brezpogojnem (ne)sprejemanju najbližjih, na nekem drugem nivoju pa zgodba nudi izhodišče za razmislek o tem, kako čas in okoliščine oblikujejo posameznikov značaj. Ne glede na težo, ki jo za film kot celoto ima odnos med sinom in očetom, Mortensenov film je v prvi vrsti karakterna študija starčka, ki nas vsem svojim hibam navkljub pripravi do tega, da zanj najdemo razumevanje in kanček sočutja. Tudi zaradi izjemnega nastopa Lanca Henriksena, v njegovi verjetno najboljši vlogi doslej, ki je ne glede na še en Mortensenov odličen nastop, prvo igralsko ime naslovne zgodbe.

Ocena

Possessor (2020)

Andrea Riseborough in Possessor (2020), Foto: Neon

Slovenski naslov: -

Država: Kanada, VB

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: grozljivka, ZF, triler

Dolžina: 103',  Imdb 

Režija: Brandon Cronenberg

Scenarij: Brandon Cronenberg

Igrajo: Andrea Riseborough, Christopher Abbott, Rossif Sutherland, Tuppence Middleton, Sean Bean, Jennifer Jason Leigh

Po zelo obetavnem prvencu Antiviral, o katerem je pred sedmimi leti na blogu nastal ta zapis, smo na naslednji celovečerec Brandona Cronenberga čakali celih osem let. Po debitantski stvaritvi, temačni satiri o s slavo in slavnimi obsedeni družbi, v kateri si ljudje vbrizgavajo odmerke z boleznimi njihovih idolov, se 40-letni Kanadčan vrača s še enim zanimivim konceptom. Ideja, na kateri je zgrajen Possessor moda ni tako edinstvena, saj so možgane in telesa drugih ugrabljali in v različne namene izrabljali v številnih zgodbah, toda variacija te ideje in sama eksekucija sta vsekakor nekaj posebnega. 

Zgodbo postavljeno v nejasno opredeljeno prihodnost doživljamo skozi oči Tasje Vos (še ena odlična vloga Andree Riseborough), zelo posebne morilke, ki dela za skrivnostno organizacijo specializirano za eliminacijo tarč v visoki družbi. Naročniki so običajno ljudje iz ožjega kroga bodoče žrtve, motivi pa so pričakovano človeški – več vsega: denarja, moči, slave...  Tasja je ena izmed najbolj izkušenih morilk organizacije, ki za eliminacijo tarč uporablja posebno metodologijo – v prvi fazi je najprej ugrabljena oseba iz ožjega kroga bodoče tarče, ali nekdo, ki bo do tarče v prihodnosti imel nemoten dostop. Ugrabljencem nato v možgane vgradijo posebno napravico, ki posebej usposobljenim morilcem kakršna je Tasja omogočijo prevzem nadzora nad umom in telesom gostitelja. Zadeva je potem dokaj preprosta, nadzor nad gostiteljem se izvaja v kontrolni sobi, iz katere Tasja in sodelavci s pomočjo posebne, tehnološki sofisticirane čelade nadzirajo gostitelja. Policija po tako orkestriranih umorih tava v temi, saj storilcev in njihovih iracionalnih dejanj ni mogoče povezati s kakšnim posebnim motivom, logiko in, kar je najpomembnejše, naročnikom. 

Toda fokus zgodbe ni na preiskavah teh umorov, saj se zgodbe osredotoča na mikrokozmos glavne antijunakinje  in počasno brisanje meja med njenim zasebnim in poklicnim življenjem. Najbližji ne vedo nič o njenem poklicu – sin Ira živi z očetom, od katerega se Tasja še vedno ni uradno ločila, njun odnos pa je v neki vmesi fazi, ko se vse skupaj lahko obrne v eno ali drugo smer. V dokončno ločitev, ali ponovno združitev. Prizor, v katerem Tasja išče, ali bolje rečeno vadi besede, ki jih bo izrekla ob ponovnem snidenju s sinom ima specifično težo, saj po tej sceni v zraku nekako obvisi spoznanje o vprašljivi skupni prihodnosti. 

Cronenberg mlajši je ustvaril zanimiv, vizualno izpiljen izdelek,  ki šele po ogledu in bolj poglobljeni analizi razkrije skrbno strukturirano zgodbo o iskanju identitete in samosprejemanju. Pogled nazaj nudi bolj jasno sliko, iz katere lahko sklepamo, da iskanje pravih besed v omenjenem prizoru v resnici ni nič drugega, kakor poskus imitacije pristnih čustev. Ko malo bolje razmislim, celotna epizoda, oziroma dan, ki ga protagonistka preživi z družino, nekako napove, da Tasja ni več pripravljena  igrati vlogi žene in matere. Osvobajanje iz okovov normalnosti se kaže tudi v njenem profesionalnem življenju – namesto načrtovane „čiste“ eksekucije s pištolo Tasja raje izbere nož, s katerim brutalno razmesari svojo tarčo. In na tej točki se že lahko vprašamo, ali se Tasja morda bolje počuti v svojih avtarjih? Ali jo dejansko žene vzburjenje, ki jo prevzame med eksekucijo? Morilski nagoni morda najbolje pojasnijo njeno zavzetost in odločnost v nameri, da za vsako ceno sodeluje pri naslednji veliki nalogi. Sploh če vemo, da nato od samega začetka ima težave z nadzorom gostitelja (igra ga odlični Christopher Abbott), ki jih skriva pred sodelavci. Njen dokončni prehod na temno stran je dokončen, ko se njen naučeni odnos do osebnih stvari v škatli, s pomočjo katerih se Tasja vsakič vrača v lastno kožo, v svojo realnost, spremeni. Na koncu je jasno, da je transformacija končana in Tasja je to, kar je globoko v sebi vedno bila – hladnokrvna morilka.

Ocena

David Byrne's American Utopia (2020)

The Undoing (2020)

Nicole Kidman & Hugh Grant in The Undoing (2020), Foto: HBO

Slovenski naslov: Zlom

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: krimi, drama, misterij

Dolžina: 337' (6 epizod),  Imdb 

Režija: Susanne Bier

Scenarij: David E. Kelley

Igrajo: Nicole Kidman, Hugh Grant, Noah Jupe, Edgar Ramírez, Donald Sutherland, Matilda De Angelis

Danes, bolj kot kdajkoli, živimo pred televizijo. Epidemija je tudi tiste, ki načeloma ne namenjajo veliko časa tovrstnem razvedrilu, pritegnila pred male zaslone. Najboljši dokaz je skokovit rast streaming servisov in rekordno število naročniških pogodb. Različne serije predstavljajo levji delež   ponudbe slehernega streaming servisa, izbira ustreznega naslova pa je pogosto sila zahtevna naloga. Ob preverjanju vrednosti ponudbe na specializiranih spletnih portalih hitro prideš do spoznanja o enormnem številu naslovov z  nadpovprečno visokimi ocenami, s kakršnimi se v svetu filma pravilom lahko pohvalijo le resnične vrednosti. Zadeve se je zato potrebno lotiti veliko previdneje, izbirati v skladu z lastnimi prepričanji in interesi, ter poiskati zaupanja vredna priporočila novinarjev, ki so v preteklosti s predlogi največkrat zadeli vaš okus in posledično izpolnili vaša pričakovanja. Večina ocenjevalcev je enotna v oceni, da v ogromni masi serij v produkciji spletnega velikana Netflix le izjemoma najdemo serije vredne pozornosti in omembe. HBO, kot eden najstarejših igralcev na tržišču, je še vedno najbolj zanesljiva izbira, saj ji vedno znova uspeva ustvariti šove, kakršen je denimo izjemno Nasledstvo (Succession, 2018– ), ki po moji oceni sodi v sam vrh televizijke ponudbe.

Eden vidnejših novih naslovov v HBO-jevi ponudbi je mini serija Zlom (The Undoing, 2020), ki nas k ogledu vabi z respektabilno igralsko zasedbo, intrigantnim zapletom in standardno visoko produkcijsko vrednostjo. Šestdelna serija spremlja življenja premožne družine – uspešne psihiatrinje Grace Fraser (Nicole Kidman) in njenega moža Jonathana Frasera (Hugh Grant), sicer uspešnega zdravnika, specializiranega za zdravljenje rakastih obolenj pri otrocih, ter njunega sina Henryja, učenca ene izmed elitnih newyorških šol. Uvodna epizoda postreže z osnovnim zapletom, smrtjo mlade in privlačne mamice in soproge (Matilda De Angelis), ki je brutalno umorjena v njenem slikarskem ateljeju. Izkaže se, da je prvi osumljenec njen skrivni ljubimec, za katerim se po njeni smrti izgubi vsaka sled. Verjetno ste uganili, da vloga ljubimca pripada dr. Fraseru, ki ga naenkrat išče pol newyorške policije, saj so varnostne kamere zabeležile njegov prihod in odhod v atelje ravno v času, ko se je zgodil umor. 

To je osnova za klasični kdo-je-storilec? misterij, ki nas do končnega cilja in razkritja resnice pelje skozi klasično zgodbo o skrivnostih premožnih družin. Medije, kakopak, vedno zanima umazano perilo vplivnežev, saj je Grace hčerka milijarderja (Donald Sutherland) in del družbene elite, ki živi v razkošnih vilah in svoje otroke pošilja v ekskluzivne zasebne šole, zato so vsi pogoji za medijski cirkus izpolnjeni. Avtor serije David E. Kelley  (Big Little Lies, The Practice, Ally McBeal) v središče postavi Grace – njeno soočanje z moževo nezvestobo, vlogo v preiskavi in sojenju, za katero sta rezervirani zadnji epizodi serije. Kelly je v naslovni seriji združil dva elementa, ki so mu doslej prinesla največ uspeha – v kriminalno zgodbo vpletene predstavnike družbenih elit in sodno dramo. Končni rezultat na žalost ima okus (pre)večkrat pogrete jedi, ki zelo predvidljivo manipulira s pričakovanji gledalca in nas večkrat popelje v narativne slepe ulice, z enim samem namenom – ustvariti diverzijo in zmedo, ter nas napeljati na razmišljanje, da za vsem skupaj stoji nekakšna velika, nepredstavljiva skrivnost. V te nedorečene diverzije so vpleteni liki, ki nato brez pravega pojasnila o funkciji in vlogi končajo na stranskem tiru. E. Kelly se namesto investicije v kvalitetno, tehtno pretresanje številnih možnosti, ki so navadno prisotne v takšnih primerih, zadovolji z ponavljajočimi se posnetki dolgih sprehodov Nikole Kidman v krasnih dizajnerskih plaščih, med katerimi si ta priznana psihiatrinja bistri glavo in ureja misli. Čudno je beseda, s katero lahko najbolj milo opišem scenarij, po katerem lahko ugledna psihiatrinja njenega kova spregleda vse opozorilne  signale povezane z moževo preteklostjo, nezvestobo in še čem. Razen, če je E. Kelly s tem želel namigniti, da so diplome potomcev premožnih družin kupljene z denarjem in kot takšne brez prave vrednosti. Nejasna in povsem nedodelana je vloga Donalda Sutherlanda, ki dobi nekaj prostora in izreče nekaj groženj, vendar njegov lik nikoli ne preseže grobe, enodimenzionalne skice mogočnega bogataša. Naravnost smešna pa je vloga namenja morilskemu orodju, ki je tu zgolj nedomiselno izkoriščena priložnost za tehtnejši prispevek enega izmed pomembnejših akterjev zgodbe. Zlom je zgodba polna namigov brez prave teže in preobratov, ki nas ne pripeljejo nikamor, ki v končnici izzveni kot slaba šesturna epizoda kakšne izmed mnogih odvetniško-detektivskih serij, po kateri bi najraje takoj pozabil čas, ki sem ga v ta namen preživel pred televizorjem.

Ocena

Buoyancy (2019)

Sarm Heng in Buoyancy (2019), Foto: Rafael Winer

Slovenski naslov: -

Država: Avstralija

Jezik: kmerščina, tajščina

Leto: 2019

Žanri: drama, krimi

Dolžina: 93' ,  Imdb 

Režija: Rodd Rathjen

Scenarij: Rodd Rathjen

Igrajo: Sarm Heng, Thanawut Kasro, Mony Ros, Saichia Wongwirot

Migracije so danes ena izmed najbolj vročih tem na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah. Do nas pride le delček zgodb o obubožanih ljudeh, ki v iskanju boljše prihodnosti pogosto ne vedo, v kaj se pravzaprav spuščajo. Tragične zgodbe so izpisane (in se še vedno izpisujejo) na vseh koncih sveta – na ameriško-mehiški meji, ob obalah sredozemskih držav, v morjih jugo-vzhodne Azije... Vse te zgodbe imajo en skupni imenovalec – posameznike pripravljene izkoristiti sočloveka in njegovo nesrečo. Danes je po nekaterih podatkih zgolj na območju jugo-vzhodne Azije v suženjstvo ujetih okoli dvesto tisoč ljudi, ki pod prisilo opravljajo težaško delo v ribiški industriji vredni šest milijard. Eno teh zgodb nam prinaša celovečerni prvenec avstralskega režiserja Rodda Rathjena, ki je festivalskem krogotoku pritegnil nemalo pozornosti, in, med ostalimi, prejel nagrado ekumenske žirije v sekciji Panorama filmskega festivala v Berlinu. 

Buoyancy je zgodba 14-letnem Chakri, v številčni kambodžanski družini odraščajočem fantu, ki za vsako ceno želi pobegniti iz revščine in zase poiskati boljše življenje. Tajska je za mnoge Kambodžane obljubljena dežela, kjer s trdim delom zaslužiš za dostojno življenje in Chakra je trdno odločen v nameri, da zapusti Kambodžo. Jasno je, da praznih žepov ne prideš daleč, toda Chakra s tihotapcem sklene dogovor – denar, ki ga dolguje, bo oddelal v tovarni, v kateri naj bi ga čakala zaposlitev. Toda ko enkrat stopiš na ladjo pod kontrolo tihotapcev in se znajdeš na odprtem morju, šele takrat dojameš resnost situacije in začutiš, da si prepuščen volji oboroženih kriminalcev, ki s teboj lahko počnejo kar hočejo. 

Prav to se zgodi 14-letnem fantu, ki ga zasužnjijo in prodajo lastnikom dotrajane ribiške ladje, na kateri skupaj s še nekaj sotrpini gara od jutra do mraka za kozarec vode in skodelico riža. Rathjenov  film se od fantovega vstopa na ladjo gleda kot prvovrstni triler, ki navkljub ponavljajočim se prizorom težaškega dela na krovu ladje najde načine za ohranjanje napetosti, ki ne pojenja do samega finalnega dejanja. Izkaže se, da je Chakra navkljub rosni mladosti močan in inteligenten fant, kar nas vseskozi navdaja z optimizmom in vliva upanje, da morje vendarle ne bo njegovo zadnje počivališče. Jedro zgodbe je zgrajeno na odnosu med Chakro in zlobnim kapetanom, ki ga usoda trdoživega fanta spominja na pot, ki ga je tudi sam nekoč prehodil. Oba najpomembnejša igralca sta odlična – mladi Sarm Heng je odličen kot Chakra, tajski igralec Thanawut Kasro pa je izjemno učinkovit in prepričljiv zločinec. Buoyancy je enostaven in učinkovit film s tehtnim sporočilom, ki nam približa problematiko, o kateri se, glede na vso resnost, občutno premalo govori. 

Ocena

The Hudsucker Proxy (1994) - Revisited

 

Îmi este indiferent daca în istorie vom intra ca barbari (2018)

Ioana Iacob in I Do Not Care If We Go Down in History as Barbarians (2018) 

Slo naslov: Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari

Drugi naslovi: I Do Not Care If We Go Down in History as Barbarians

Država: Romunija

Jezik: romunščina 

Leto: 2018

Dolžina: 140',  Imdb

Žanri: drama, komedija

Režija: Radu Jude

Scenarij: Radu Jude

Igrajo: Ioana Iacob, Alexandru Dabija, Alex Bogdan, Ion Rizea, Serban Pavlu, Alfredo Minea

Radu Jude je nedvomno eden pomembnejših delujočih romunskih avtorjev. Režiser je svoj najnovejši film (Uppercase Print, 2020) predstavil na začetku letošnjega leta na filmskem festivalu v Berlinu, jaz pa se s konkretno zamudo lotevam njegovega prejšnjega filma neobičajnega in dolgega naslova: Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari. Te besede je leta 1941 izgovoril takratni predsednik romunske vlade in vojni diktator Ion Antonescu. In s temi besedami je napovedano etnično čiščenje na vzhodni fronti, ki je pripeljalo do masakra v ukrajinskem mestu Odesa, ki so ga na začetku druge svetovne vojne okupirale združene romunsko-nemške sile. Jude z naslovnim filmom naslavlja pogosto zamolčano, neslavno preteklost domovine, saj ne gre pozabiti, da se je Romunija v času druge svetovne vojne približno tri leta bojevala na strani nacistične Nemčije. Nekje v filmu je celo slišati trditev, da je Romunija na sramotnem drugem mestu (takoj za Nemčijo), po številu usmrčenih Judov med drugo svetovno vojno. 

V ta zgodovinski kontekst režiser postavi zgodbo o nastanku predstave, ki jo mlada gledališka režiserka Mariana Marin (Ioana Iacob) želi uprizoriti na prostem, na enemu izmed trgov v središču romunske prestolnice. Ambiciozno zastavljen projekt vključuje številne statiste, zahtevno kostumografijo (v predstavi sodelujejo številni vojaki treh armad) in celo resnična oklepna vozila, koriščena med drugo svetovno vojno. Toda produkcija v nastanku se izkaže za sila zahtevno. Takšnemu tolmačenju romunske zgodovine se zoperstavijo mnogi – od v projektu sodelujočih statistov, do predstavnika kulturnega ministrstva in lokalnih oblasti, ki odobritev dovoljenj in finančnih sredstev pogojujejo z omilitvijo vloge romunske vojske v medvojnimi poboji. 

Jude je zgodbo postavil v format filma o nastajanju filma (oz. gledališke predstave), ki v začetne pol ure testira potrpežljivost gledalca z nejasno začrtano smerjo razvoja zgodbe, kar utegne zmotiti marsikoga, ali celo odvrniti od nadaljevanja z ogledom. Zadeva je toliko bolj zahtevna tudi zavoljo (pre)številnih citiranj različnih filozofov in drugih sodobnih mislecev, ki sicer dobro sledijo idejni orientaciji filma. A ko se zgodba enkrat znajde v začrtani špuri, razumevanje povedanega tudi za nepoznavalca ni zares oteženo. Tisti resni »hook« za gledalca se zgodi, ko predstava iz faze priprav preide v fazo vaj, oziroma aktivnega oblikovanja predstave v nastanku. Takrat do izraza pride premišljen scenarij, ki nam učinkovito približa vedno večje ovire, ki stojijo na poti odločne režiserke in na nek način sooblikujejo predstavo v nastajanju. Skozi njeno odločnost, da predstavo dokonča tako kot je zamišljena, z verno interpretacijo zgodovinskih dejstev, film izpostavi ključno idejo filma – zaskrbljujoče stanje družbe,  v kateri čedalje več posameznikov ne čuti nobenega nelagodja ali sramu ob prebujanju temačnih idej in sprevržene miselnosti. Še več, čedalje več je takih, ki so pripravljeni zagovarjati in spodbujati ideje izpisane med eno najbolj temačnih epizod v zgodovini človeštva. Ena izmed pomembnih sporočilnih niti filma je vzpostavljena skozi prikaz ignorance oblastnikov, ki, ali nimajo intelektualnega potenciala prepoznati pomembnosti tovrstnega ozaveščanja, ali udobno nameščeni v svojih funkcionarskih foteljih oportunistično relativizirajo naraščajočo nestrpnost in sovraštvo. Najboljša kritika splošne družbene klime je zaokrožena z izredno močnim finalnim dejanjem predstave, med katero Jude kamero obrne proti množici in opazuje reakcije gledalcev predstave. Veliko jih navdušeno zaploska ob prihodu nacističnih vojakov in po navijaško spodbujajo »svoje« med rekonstrukcijo zgodovinskega zločina. In ko se režiserkine oči zarosijo, je naše razumevanje njenega počutja popolno.

Ocena

Mangrove (2020)

Small Axe: Mangrove (2020), Foto:BBC

Slovenski naslov: Majhna sekira: Mangrove 

Drugi naslovi: Small Axe: Manegrove

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: drama, zgodovinski

Dolžina: 127' ,  Imdb 

Režija: Steve McQueen

Scenarij: Alastair Siddons, Steve McQueen

Igrajo: Letitia Wright, Shaun Parkes, Malachi Kirby, Rochenda Sandall, Alex Jennings, Jack Lowden, Gershwyn Eustache Jnr, Gary Beadle, Llewella Gideon, Nathaniel Martello-White

Majhna sekira je projekt, o katerem se  je govorilo še preden se je Steve McQueen vpisal v zgodovino kot prvi temnopolti režiser z oskarjem za najboljši film (12 let suženj, 2013). V zahodnem Londonu rojeni režiser in scenarist, sicer potomec priseljencev s Karibskih otokov (mama je rojena na Trinidadu, oče na Grenadi), je idejo za mini-serijo začel razvijati leta 2010 in nekaj osnutkov je bilo dokončanih že leta 2012. Projekt nato za nekaj časa postavljen na stranski tir, toda McQueen se mu je ponovno vrnil v letu 2015, ko je uvidel, da iz zbranega materiala lahko posname več samostojnih filmov. Zamisel je dokončno uresničena letos – McQueen je pod okriljem BBC-ja in Amazona dokončal pet samostojnih filmov, ki se osredotočajo na zgodovino karibske skupnosti v Londonu med 60-imi in 80-imi leti prejšnjega stoletja. Štiri izmed petih filmov temeljijo na resničnih dogodkih, ena zgodba pa je zgrajena okoli izmišljenih likov in dogodkov.

Prvi v nizu petih filmov z naslovom Mangrove nas pelje v leto 1968, ko je Frank Crichlow (Shaun Parkes) odprl Mangrove, prvo karibsko restavracijo v londonski četrti Nothing Hill. V četrti so svoj dom našle številne družine s Karibov in Crichlowa restavracija je takoj postala priljubljeno zbirališče lokalnega prebivalstva. Tod kmalu po odprtju se začnejo vrstiti racije, zaradi kateri vedno bolj narašča napetost med temnopoltim prebivalstvom in lokalno policijo. Rasistični poročnik Pulley (Sam Spruell) je dirigent rasistično motiviranih vpadov v restavracijo, katerih cilj je provokacija in dokončno zaprtje lokala. Zgodba se poleg Crichlowa osredotoča na več temnopoltih likov: aktivistko Altheo Jones-LeCointe, voditeljico britanske različice Črnih panterjev, pisatelja in aktivista Darcusa Howa, njegovo aktivistično partnerko Barbaro Beese in druge, ki so po nizu vpadov v restavracijo Mangrove in drugih incidentih organizirali protestni shod. Sprva miren shod se je sprevrgel v spopad s policijo, prišlo je do aretacij in sojenja Mangrovski deveterici, ki predstavlja pomemben mejnik v protirasističnem boju britanske črnske skupnosti. 

Oprostilna sodba za deveterico je prvi primer, s katerim je sodna oblast potrdila, ali bolje rečeno priznala obstoj načrtovanega, rasno motiviranega šikaniranja državljanov s strani londonske policije. Verjetno ni potrebno posebej izpostavljati osebno noto, ki jo za McQueena in mnoge Britance karibskih korenin ima projekt Majhna Sekira. Prvi in obenem najdaljši izmed petih filmov je odprl 58. izdajo Newyorškega filmskega festivala, nakar je sledila novembrska televizijska premiera. Mangrove je zgodovinska drama z visoko produkcijsko vrednostjo in pričakovano verno rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja – interieri, prizori na prostem, rekviziti, kostumografija, govorjenje in druge do potankosti premišljene podrobnosti nas učinkovito vrnejo na konec 60-ih, v čas ko je institucionalni rasizem bil nekaj povsem običajnega. McQueen je zavestno postavil skupino pred posameznika in se osredotočil na Mangrovsko deveterico z jasnim ciljem približati trenutek in okoliščine, v katerih je prišlo do formiranja kritične mase, ki je sprožila spremembo. Iz te razdrobljenosti na več likov (površni fokus je na lastniku restavracije Mangrove) film sicer izgubi nekaj ostrine, ki bi bila dosežena z osredotočanjem ne enega ali manj likov, vendar je s tem gledalcu približana močna kolektivna izkušnja doživljanja institucionalne diskriminacije. Filmu bi do neke mere lahko očitali preveč striktno delitev na dobre in slabe, rasiste in nerasiste, vendar je obenem potrebno razumeti, da enodimenzionalnost antagonistov odseva splošno klimo britanske družbe s konca 60-ih let prejšnjega stoletja. Zgodba v polnem sijaju zasije v drugem delu, ko spremljamo sodni proces, v katerem najdemo nekaj za sodne drame značilnih vzorcev, skozi katere McQueen ne ustvari samo čustveni vrhunec filma – sodni proces je odlično izkoriščena priložnost za zaokrožitev  motiva institucionalnega rasizma in krasna manifestacija igralskega potenciala prepričljive zasedbe,  med katero posebno mesto pripada odlični Letitii Wright.

Ocena