 |
| Charo Santos-Concio in Ang babaeng humayo (2016) |
Slo naslov: Ženska, ki je odšla
Angleški naslov: The Woman Who Left
Država: Filipini
Jezik: filipinščina
Leto: 2016
Dolžina: 226' , Imdb
Žanri: drama
Režija: Lav Diaz
Scenarij: Lav Diaz
Igrajo: Charo Santos-Concio, John Lloyd Cruz, Michael De Mesa, Shamaine Centenera-Buencamino, Nonie Buencamino, Marj Lorico, Mayen Estanero
Prijaznost ubija! To bi lahko bil slogan, ki označuje naslovno delo Lava Diaza, filipinskega glasbenika, pesnika in režiserja, ki v filmografiji ima tudi film z naslovom Evolucija filipinske družine (Ebolusyon ng isang pamilyang Pilipino, 2004), v katerega je potrebno, glede na različico, investirati med 9 in skoraj 11 ur. Epske dolžine so postale njegov »trademark« in tudi Ženska, ki je odšla, ni nobena izjema. Skoraj štiri ure dolg film, postavljen v leto 1997, prinaša zgodbo ženske srednjih let, ki je zaradi umora preživela 30 let v ječi. V Horacijino življenje vstopimo tik preden jo izpustijo iz zapora, saj je njena nekoč najboljša prijateljica po treh desetletjih molka prevzela odgovornost za umor in priznala krivdo. Ta je v ta namen napisanem pismu prijateljici priznala, da je zlodelo orkestriral Horacijin bivši fant Rodrigo, ker ni mogel prenesti njene zavrnitve in dejstva, da se je poročila z drugim moškim. Horacija se po prihodu na prostost najprej sreča z zdaj že odraslo hčerko. Med bivanjem za zapahi so bili stiki z družino pretrgani – v tem času ji je umrl mož, nekaj let nazaj pa je neznano kam izginil še njen sin. Grenkobo in bolečino lahko omili le maščevanje človeku, ki ji je uničil življenje.
Lav Diaz je navdih za film našel v Tolstojevi kratki zgodbi Bog vidi resnico, vendar je ne odkrije takoj, iz katere je razvil meditativno zgodbo o maševanju in odpuščanju. Diazov svet je tudi to pot slikan v magičnem monokromu, ki mu je najbrž mogoče pripisati nekaj simbolike v smislu nenehnega boja med svetlobo in temo, med dobrim in slabim. Fiksna kamera, odsotnost bližnjih planov in dolgi posnetki, so principi Diazove »slow cinema« filozofije, zaradi katerih so njegovi filmi praviloma grenka pilula za mainstream občinstvo. A če ste bolj potrpežljive sorte in znate ceniti preciznost in subtilnost kadra, potem je težko ne občudovati Diazove izpiljene pripovedne tehnike in nenazadnje dogajanja, ki ga mojster lastnoročno ujame s kamero. Posebej navdušujoči so nočni prizori (dober del filma se odvrti v nočnem času), kot je denimo tisti, v katerem Horacija prvič sreča transvestita Hollando, med tem ko ta doživlja epileptični napad. Diaz svojo junakinjo na maščevalnem pohodu pošlje med izobčence, na sam socialni rob, med transvestite in revne družine v barakarskih naseljih. Horacija ne obrne hrbta nobenemu – ne umsko zaostali beračici, ne grbavemu prodajalcu baluta (v lupini jajca kuhan račji embrio), ki na nočnih sprehodih postane njen stalni kompanjon. Za vsakega izmed njih najde čas in prijazno besedo, in, če je potrebno, tudi kakšen bankovec. Ti so za njo vir informacij o človeku, ki ga išče, skozi usode teh avtsajderjev pa se izrisuje kritičen portret družbe, inficirane s korupcijo na vseh nivojih družbenega življenja. Poslovneži, politiki ali mafijci – razlike ni, vsi po vrsti so del maloštevilne elite, ki ob luksuznih vilah ne trpi barak in ostalih neuglednih konstrukcij. Diaz maščevalno misijo glavne protagonistke mojstrsko prepleta z družbeno realnostjo, jo podloži s kompleksno mešanico melanholije, sočutja in iskrene prijaznosti do sočloveka, ki v teh specifičnih okoliščinah celo postane smrtonosno orožje.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar