Safari (2016)

Safari (2016), Photo:© Ulrich Seidl Filmproduktion

Slovenski naslov: Safari

Država: Avstrija

Jezik: nemščina

Leto: 2016

Žanri: dokumentarni

Dolžina: 91' ,  Imdb 

Režija: Ulrich Seidl

Scenarij: Ulrich Seidl, Veronika Franz

Igrajo: -

Safari Ulricha Seidl je film, ki sem ga (pre)dolgo puščal v čakalnici iz preprostega razloga: vedel sem, kakšno dozo nelagodja lahko pričakujem in v takšnih situacijah, ko se pripravljaš na zavestno izpostavljanju nelagodju, je potrebno pokazati več odločnosti. Tistim, ki poznate avtorjevo minulo delo, verjetno ni potrebno posebej razlagati, zakaj je Seidl eden izmed najpomembnejših, najbolj edinstvenih avtorjev današnjice in zakaj so njegovi filmi, v katerih se vedno znova loteva temačnih, pogosto moralno spornih človeških nagonov, stvaritve, ki jih preprosto ne smeš zamuditi.

Brezkompromisna obravnava tem, ki jih ostali praviloma obidejo v širokem loku, je postal njegov zaščitni znak in tudi to pot ni nič drugače. Vsi se dobro zavedamo, da so lovski safariji, ki jih organizirajo v manj razvitih državah (predvsem v Afriki) realnost, pred katero si zatiskamo oči. Tako kot je jasno, od kod prihaja klientela, ki v dnevnih sobah ponosno razkazuje svoje lovske trofeje. Zavedati se moramo, da so nekje na zemeljski obli koščki ozemlja, na katerih se na prav posebno sprevržen način uveljavlja neokolonializem. 

Območja, na katerih premožni zahodni investitor od korumpiranih oblastnikov lahko najame širna prostranstva in na njih brez kakršnih koli zakonskih ovir organizira lovske safarije, ki se jih udeležuje klientela iz vseh koncev sveta. Seidl se sicer omeji na turiste iz nemškega govornega območja (njih je najbrž bilo najlažje prepričati, da svoje »podvige« pokažejo pred kamero), toda tovrstni »hobiji« nedvomno niso ekskluziva evropskih turistov.

Safari (2016), Photo:© Ulrich Seidl Filmproduktion

V dokumentarcu ponovno do izraza pride Seidlov »pornografski« pristop – kamera dokumentira vse: skupaj z lovci išče in sledi potencialne tarče, prikaže uboje, poziranje ob truplih ustreljenih živali in kasnejše odiranje in razkosanje. V teh prizorih kamera diha za ovratnik lovcem in lovi njihovo počutje med akcijo, med temi epizodami pa spremljamo režiserjeve tipične intervjuje s protagonisti – ti po principu »govorečih glav« zavzemajo centralno pozicijo v kadru in v prostorih »okrašenimi« z lovskimi trofejami pripovedujejo o svojih preteklih in bodočih lovskih podvigih, orožju, priljubljenih tarčah… Težko je ubesediti čustva, ki človeka prevzamejo ob poslušanju mladeniča (člana lovske družine), ki brez kančka slabe vesti govori o tem, kako bi lepo bilo ustreliti kakšno zebro, ali celo žirafo.

Taisti mladenič bo kasneje uresničil svojo sprevrženo fantazijo in za dosežek prejel čestitke njegovega spremstva. Lovcem ves čas asistirajo redkobesedni, resnobni domačini, ki se potem ko pospravijo vse sranje, ki ga za seboj pustijo gostje, odpravljajo na zaslužen počitek v svoje dotrajane barake. Dialoga v teh segmentih skorajda ni, saj film v teh trenutkih z gledalcem komunicira skozi podobe, ki so najboljši komentar in dokaz nikoli pokopane rasistično-kolonialne miselnosti. Seidel se odlično zaveda, kako zelo močne so te podobe in kako zelo samoinkriminirajoče so izpovedi človekolikih pošasti, ki s svojimi snajperji sejejo smrt po afriških stepah. In prav zato, nobeden dodatni komentar ni potreben.